Petek, 13. 5. 2016, 17.20
6 let, 6 mesecev
Samo Rovan, dobitnik "oskarja" za poročno fotografijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6
Nekoč je bil fotoreporter, pred desetimi leti pa se je začel ukvarjati s poročno fotografijo - a povsem drugače, kot smo bili poročnih fotografij vajeni do takrat.
Ameriška organizacija poročnih fotoreporterjev WPJA (Wedding Photojournalist Association) vsako leto razglasi poročnega fotografa leta, kar je na področju poročne fotografije najvišji mogoč dosežek - nekakšen oskar poročne fotografije. Tudi zato, ker fotografije ocenjujejo žiranti, ki niso poročni fotografi, ampak svetovno priznani fotoreporterji, med katerimi so tudi Pulitzerjevi nagrajenci.
Deček z iPadom na poroki na Irskem - nasprotje med starim in novim (WPJA nagrada - 1. mesto v kategoriji Mobilne naprave)
Letos je svetovno konkurenco iz 58 držav premagal in ta prestižni naslov osvojil slovenski fotograf Samo Rovan. Poleg denarne nagrade je prejel tudi potujoči pokal (Traveling Trophy), v katerega je vgravirano njegovo ime in mu ga je za eno leto poslal prejšnji dobitnik iz New Yorka.
Primorec, ki živi v Ljubljani, je s svojim edinstvenim pristopom ustvaril prepoznaven slog poročne fotografije, ki odstopa od standardnih fotografij, na katerih pozirata ženin in nevesta. Samo je namreč svojo fotografsko pot začel kot fotoreporter, delal je za koprsko fotoagencijo FPA in prek nje za različne slovenske medije. Nato je njegovo nadaljnjo karierno pot močno zaznamovala smrt babice leta 1998, s katero sta bila zelo povezana.
Samo Rovan je svojo fotografsko pot začel kot fotoreporter, zdaj pa je svetovno priznan (in nagrajen) poročni fotograf.
Od nje se je poslovil tako, da je fotografiral njen pogreb (te fotografije je leta 1999 tudi samostojno razstavljal v Cankarjevem domu). "Zame so bile tiste fotografije moj 'masterpiece', vrhunec mojega dela, in nato nisem več znal naprej. Zdelo se mi je, da sem se izpel, nisem vedel, kako bi lahko naredil še kaj boljšega," je pojasnil Rovan, ki je leta 2000 opustil delo fotoreporterja in povsem prenehal fotografirati, končal študij arhitekture in se zaposlil kot arhitekt.
Igriv trenutek s poroke v Peruju, kjer se nevesta zabava ob moževem "mučenju" s podvezico.
"Nato pa mi je sodelavka začela prigovarjati, da se kmalu poroči in da bi rada, da fotografiram njeno poroko. Sprva sem se upiral, pa me je vendarle prepričala. Kupil sem si prvi digitalni fotoaparat in šel na poroko. Ta je bila sredi čiste narave, na Nanosu, z zelo prijetnimi svati, res čudovita poroka, in to me je popolnoma prevzelo," se Rovan spominja prelomnega leta 2006, ko ga je spet potegnilo nazaj v fotografijo, ki ga drži še danes.
Neverjetna usklajenost para med poročnim obredom v Hamburgu, Nemčija (WPJA nagrada - 3. mesto v kategoriji Simetrija)
Po poroki na Nanosu se je lotil raziskovanja poročne fotografije. "Naletel sem na združenje poročnih fotoreporterjev, ki me je zdaj nagradilo, in v njih našel svoje sorodne duše." Zatem so začele deževati nagrade, tako slovenska - postal je Emzinov fotograf leta 2009 - kot številne mednarodne (uvrščen je bil med najboljših deset fotografov na svetu v največjih poročnih organizacijah – Fearless Photographers, WPJA, Inspiration Photographers, italijanska revija JM Just Married pa ga je leta 2015 izbrala za enega od treh najboljših poročnih fotografov na svetu), in kmalu je začel delati tudi v tujini.
Zdaj ima v portfelju poroke iz vsega sveta, o poročni fotografiji vodi mednarodne delavnice, v tujino pa ga redno vabijo tudi kot predavatelja na različne fotografske konference. S fotoaparatom je potoval po večjem delu Evrope, ZDA, Južni Ameriki in Aziji, trenutno ga vabijo tudi v Južno Afriko in Rusijo.
Kreativen portret neveste med pripravami v Rimu, Italija (WPJA nagrada - 1. mesto v kategoriji Refleksije)
Njegove fotografije so, predvsem na samem začetku, pred desetimi leti, močno odstopale od klasične poročne fotografije, ki smo je bili vajeni. "K fotografiji, čeprav poročni, sem pristopil reportersko. Preprosto sem nadaljeval tam, kjer sem se prej prenehal ukvarjati z njo. Osredotočil sem se na par in njuno zgodbo, ki mi predstavlja bistvo poroke in ga vedno predstavim iskreno, tako, kot sem ga zaznal. Kot poročni fotograf sem zgolj medij, ki poroko prenese na fotografije kot nosilec podatkov, ki bodo ostali še leta po dogodku - paru in njunim potomcem, kar ima neprecenljivo vrednost. In stranke, ki me poiščejo same, ker jim je moje delo všeč, to cenijo. Verjetno so moje fotografije od takratnih standardov odstopale prav zato, ker nisem bil obremenjen s potvarjanjem, ki je bilo v poročni fotografiji zelo prisotno in ga res ne maram."
Ženin z brivsko peno - Rio de Janeiro, Brazilija
Kljub temu skoraj na vsaki poroki naredi tudi kakšno skupinsko fotografijo. "Pravzaprav vedno več. Morda zato, ker se mi zdi čedalje bolj pomembno, da imaš v poročni knjigi tudi takšne spomine, na katerih se vidi, kdo vse je bil tam, kakšni so bili ipd. V njih ni kakšnega posebnega presežka, a mislim, da enostavno morajo biti."
