SiolNET. Trendi Odnosi
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Koliko obrazov imaš, ljubezen?

4

termometer

Razmišljamo o ljubezni, ki je univerzalna, ne pozna časa, niti prostora. Je nevidna, a hkrati barvna. Je ... kaj sploh je? Morda ti poznaš odgovor?

Ljubezen je ena največjih, najslajših in najbolj trpkih skrivnosti življenja. Kot kalejdoskop preliva svoje barve in podobe, se sprašuje in poraja paleto občutij. Neviden nektar, ki napaja dušo in telo. Je kot meč – življenje ustvarja in ga jemlje. Ljubezen ne šteje obrazov, saj jih je preveč. Iz česa je? Od kod pride? Se jo sploh da upodobiti na kakršenkoli način ali so vse le poskusi, da bi jo ujeli v besede, na slikarsko ali filmsko platno, v glasbo, v trenutek priznanja ljubezni? Na koncu mavrice je vedno ljubezen, takšna ali drugačna.

Prvi človeški par, ki je premagal samoto z ljubeznijo in okusil njeno sladkobo in grenkobo, sta bila Adam in Eva. Samo en spodrsljaj in že sta morala zapustiti raj. V grški mitologiji Afrodita, v rimski Venera, je boginja ljubezni, lepote, spolnega poželenja in zaščitnica zaljubljencev, ki je s svojo lepoto osvajala in varala. Plod enega izmed njenih skokov čez plot je sin Eros ali Kupid, brez katerega ljubezen ne bi bila tako poželjiva. Z napetim lokom ustreli puščico, ki podžge ljubezen ali sovraštvo. Da je ljubezen netila tudi vojne, je dokaz lepa Helena, ki je zapustila moža in odšla s čednim Parisom. Ljubosumni in ponižani mož je deset let zadajal rane Troji in jo pokončal z zvijačo. Nasprotno pa sta se ljubezni zavoljo miru in prihodnosti domovine Anglije odpovedala Tristan in Izolda.

Sovraštvo in stare zamere so uničili mladi življenji Romea in Julije, niso pa ranili njune večne ljubezni, zapisane v literaturo in naša srca. Vedno, ko grem mimo Prešernovega spomenika, razmišljam, zakaj je med Julijo in poetom ulica, namesto da bi vsaj kot kipa stala tesno drug ob drugem in si molče zrla v oči, če je France že toliko besed prelil v verze, da bi si olajšal zavrnjeno srce. In kdo ne pozna velikih ljubezni, ki kljubujejo družbenim normam, ki tvegajo lasten obstoj in izključitev iz družbe zaradi predsodkov in drugačnosti? Nepozabna Ana Karenina, ki ljubi konjeniškega častnika Vronskega, je družbi nastavila ogledalo.

Včasih pa so osebni predsodki še večje breme kot družbeni. Ko jih presežeš, dokažeš moč in zrelost duše, da je pripravljena na več. Ameriška pisateljica Jane Austin je to bitko izbojevala prek Elizabeth in Darcyja v romanu Prevzetnost in pristranost.

Ljubezen brez predsodkov, ko se prepleteta najmočnejši sili vesolja, ljubezen in smrt, sta utelesila kriminalni par iz tridesetih let preteklega stoletja Bonnie in Clyde. Z roko v roki, s puško ob puški sta ropala, ustrahovala, se ljubila in vzela devet življenj.

Ali lahko ljubezen tako stre srce, da od sreče ali žalosti preneha biti? Tu sta le dve izmed nesmrtnih ljubezenskih zgodb s smrtnim epilogom: na stara leta po dolgem času Jurij Živago zagleda ljubljeno Laro in ko teče za njo, mu odpove srce. Ste se ob tem morda spomnili ene najlepših slovenskih povesti Cvetje v jeseni? Meti ob spoznanju, da jo Janez ljubi in jo želi za ženo, od sreče srce odbije zadnji takt življenja. Ljubezen ne razume statusa, ne časa, ne prostora. Je preprosto dejstvo, kot je dejstvo zrak, ki ga enakopravno dihamo. Takšno ljubezen sta za kratek čas, a za večno okusila Rose DeWitt Bukater in Jack Dawson, pripadnika različnih družbenih razredov, ki sta se na ladji Titanik na njeni prvi in zadnji vožnji leta 1912 usodno zaljubila.

Ljubezen ne izbira kraja, ko vzplamti. Vendar romantiki nekaterim krajem pripisujejo posebne moči, ki naj bi podpirale ljubezen: Pariz s šarmom pravega francoskega ljubimca za več noči, in Benetke, ki po svojih kanalih kot kri po žilah poganjajo gondole z zaljubljenci, ki v mislih in nesramežljivih pogledih delijo svoja hrepenenja in strasti. Agra v Indiji razkazuje svetu največji zidani spomenik izgubljeni ljubezni, Tadž Mahal, ki ob vzhodu, sredi dneva in zahodu menja barve na čipkasto izklesanem marmorju tako simbolično, kot ljubezen menja svoje podobe.

In za konec resnična ljubezen para, ki ni želel pred kamero: oba v petinosemdesetem letu, živita v domu starejših občanov. Najprej vsak zase, zdaj na skrivaj skupaj. Ko je gospa resno zbolela, ji je gospod bral, kuhal čaj in jo držal za roko, da bi ji vsaj malo olajšal stisko. "Nikoli si nisem mislila, da bom to še kdaj doživela. Ljubezen je prišla nepričakovano, nežno, burno in glasno. Najprej sem jo podila, potem me je premagala. Tako rada se imava!" ji sije iz oči energija dvajsetletnice. "Zdaj je še lepše, ni več nobenih resnih skrbi, preskrbljena sva. Včasih se zapreva v sobo in pleševa, samo pleševa …" "Ob Kolpi bi rada kupila hiško, da bi vabila prijatelje. In avto bi potrebovala …" hitita pripovedovati. Povesta še, da kljub temu da ljubezen skrivata za masko prijateljstva, slišita preveč grdih besed, obsojanj, neodobravanja prebivalcev doma in družine. Zato še toliko bolj skrbno varujeta svoje najdragocenejše trenutke v jeseni življenja. Ja, tudi takšen obraz ima ljubezen.

Ko pade zastor in je konec predstave, ko se ljubezen skrije v intimo, pokaže drugačen obraz. So jeziki, ki pogosto ponavljajo ljubim te, in takšni, ki molčijo. So ušesa, ki ti besedi slišijo, druga jih preslišijo. So pa tudi srca, ki to čutijo, in takšna, obdana v kokon, ki ju ne prepuščajo. Četudi pod površino tli, ko pride dan, nepričakovan, ljubezen kot vulkan udari na plan.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin