Nedelja, 22. 7. 2018, 10.02
6 let, 5 mesecev
"Od žensk se pričakuje vitkost, mišice, a hkrati tudi obline" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,07
4
Danes se še kako zdi, da je lepota ne le iskana, nagrajena in pričakovana, temveč da popolno telo obljublja več. Pretirana skrb za zunanji videz nas je po tihem zasužnjila, zadovoljstva pa nam še vedno ne prinaša, pravi Metka Kuhar.
Da bi se človek počutil ljubljenega, sprejetega in varnega, je pripravljen poseči tudi po telesnih ekstremih, pravi naša sogovornica Metka Kuhar, socialna psihologinja, profesorica in strokovnjakinja za psihologijo komuniciranja ter samopodobo, ki je pred leti izdala knjigo V imenu lepote, Družbena konstrukcija telesne samopodobe.
Že Darwin je rekel, da je želja po lepoti stara toliko kot civilizacija, prav tako pa tudi bolečina, ki jo želja po lepoti sproža. A zdi se, da ni enotne definicije, kaj je komu lepo. Kaj je torej za našo družbo sploh lepo telo?
Sodobni čas nas postavlja pred zelo stroge, celo protislovne standarde. Od žensk se pričakuje vitkost, mišice in hkrati obline. To je ideal, ki ga lahko menda doseže manj kot odstotek žensk, pa še te se morajo za to podvreči določenim telesnim režimom, kot so vadba in disciplinirano prehranjevanje.
Dr. Metka Kuhar je socialna psihologinja, profesorica in predavateljica, vodi tudi svojo Metta.si svetovalnico v Ljubljani.
Pa vendar telo ni samo kos mesa. Tistim, ki stremijo k ekstremni popolnosti, pomeni še nekaj globljega. Koliko z navidezno popolnostjo v resnici kličemo po ljubljenosti, da bi pripadali?
V večini nezavedno upamo, da bomo zaradi lepšega telesa sprejeti in ljubljeni. Za večino ljudi na Zahodu je telo še eden od podaljškov samopodobe in podobe, ki jo prikazujemo drugim, z njo pa se želimo prikazati sebi in drugim v čim boljši luči.
Do kam smo pripravljeni iti, da bi bili videni in zaradi tega vsaj navidezno zadovoljni s svojim življenjem?
V sodobnosti nismo obremenjeni le z videzom. Obremenjeni smo tudi s tem, da tečemo maratone ali se podvržemo strogim dietam, s katerimi se želimo optimizirati fizično in duševno. Dandanes so tudi spletna omrežja pravi labirint toksičnih primerjav z drugimi, v praksi svoje svetovalnice pa opažam, da se za nezadovoljstvom z videzom vselej skriva globlje nesprejemanje sebe, ki ima že zgodnejše korenine.
Ampak meja med zdravo mero vlaganja v telo in obsesijo se zdi zelo tanka.
Dandanes je treba opozarjati na obsedenost z zdravo prehrano, nekateri pa si želijo z vsemi možnimi načini tudi izoblikovati vsako mišico posebej. To so oblike obsesije in narcisizma, kar pa je neugodni temelj, na katerem gradimo identiteto.
Lepotni ideali so kot Prokrustova postelja. V stari Grčiji je živel razbojnik, poznan kot Prokrust oziroma ''raztegovalec''. Imel je železno posteljo, na kateri so morali prespati popotniki, ki jih je dobil v svojo pest. Tiste, ki so bili prekratki, da bi zapolnili posteljo, je raztegoval vse do njihove smrti. Predolge je pa ''obrezal' do te mere, da so se prilegali postelji. Dokler ga ni končno pokončal junak Tezej. Pri lepotnih idealih smo tudi mi ponotranjili ta Prokrustov lik. Sami se želimo preoblikovati, da bi se prilegali vanj.
Ker ste ravno omenili primerjavo s staro Grčijo, zakaj s tako lahkoto privzamemo kulturne ideale in se jim podrejamo?
V Prokrustovo posteljo se učimo legati od najzgodnejšega otroštva dalje. V otroštvu to posteljo predstavlja čustveno ozračje, ki ga tvorijo starši. Na takšen način se uležemo v njihovo realnost, ampak smo pogosto prešibki, premalo pametni, preveč zahtevni, preveč prestrašeni, preveč radovedni in se raztegujemo ali pomanjšujemo, ker ne želimo izgubiti naklonjenosti staršev.
''V kakih trenutkih v življenju si misliš, da če bi bil lep, bi šlo čisto vse drugače v življenju.''
''Jaz ne zahtevam popolnega moškega, temveč je pomembno samo, da je simpatičen. Me ne sanjarimo toliko o telesnih idealih kot moški.''
''Na ta način se ženska podreja v naši družbi. Da je ženska tista, ki se mora sleči, da bo lahko kam prišla. Da mora biti lepa. To je tako nizko.''
''Ko cel dan režem kruh, mi mami reče: ''Vidiš, zato pa imaš težave, vidiš''.''
''Telo je tisto prvo, kar vidiš pri drugem človeku. In na podlagi tega, kako nekdo izgleda, ti že naprej delaš neke zaključke.''
''Na dekleta je veliko več pritiska, kako moramo izgledati. Pa tudi, kako se moramo oblačiti, sedeti, šminkati, depilirati ... Celo, kaj naj jemo. Zadnjič sem šla z enim tipom v picerijo, pa mi je rekel: ''Saj ti si boš itak šla samo po solato.'' Halo!! Tudi jaz jem pico, pa čeprav samo pol pice.''
Socialna psihologinja se v svojih psiholoških raziskavah dotika terena družbenih pritiskov na videz in idealno moško ter žensko telo.
Se občutek lastne pomanjkljivosti razvije v čustveno odsotnih družinskih odnosih?
Ne, to se ne dogaja le v družinah, kjer je prisotno fizično nasilje ali zanemarjanje ali pomanjkanje navezanosti s skrbnikom. Tudi drugače lahko starši na nas projicirajo svoja pričakovanja, ki pa so lahko tudi zelo osebna in občutljiva.
Se torej že v skladu z zgodnjimi projekcijami staršev razvije tudi identiteta še mladega dekleta ali fanta, ki je potem v življenju ves čas v iskanju nečesa popolnega?
Že v zgodnjem življenjskem obdobju pogosto razvijemo nerazločen občutek, da ni vse v redu z nami. Ta občutek nezadostnosti, nevrednosti, negotovosti lahko res postane temelj naše identitete, ki pa ga seveda želimo odriniti od sebe, nekam potlačiti.
Je želja po lepoti in idealni telesnosti postala kot nova kolektivna zavest ali gre še vseeno za nekaj osebnega, individualnega? Mar ni to zanimivo ob dejstvu, da so standardi Zahoda vsem enaki?
Če gledamo telesno samopodobo, bi morale imeti recimo vse ženske na Zahodu enako negativno, saj so kulturni standardi res za vse enaki. A nekatere kljub temu razvijejo ekstremno negativno telesno samopodobo ali celo motnje hranjenja, druge pa se s svojim telesom, tudi če je zares obilno, iskreno zadovoljne in se s tem ne obremenjujejo.
Res je izjemno pomembno samospoštovanje, ampak je pa tudi res, da sodobni potrošniški sistem to izkorišča. Temu je namreč v interesu, da se počutimo nezadovoljni. In zato ustvarjajo težko dosegljive standarde.
Zdi se, kot da smo postali ujetniki lastnih teles. Da živimo v svobodi, a smo hkrati še večji sužnji. Kje naj posameznik, ki se je v ta krog ujel že zgodaj, sploh najde vrata in izstopi, se upre?
Osebno vidim to pot v prebujanju in da pogledamo širše, kakor smo trenutno. Gre za to, da razvijamo nepresojajočo, samosočutno zmožnost, da se zavedamo lastnih misli, občutkov. Gre za to, da se naučimo razlikovati stanja, ko smo ujeti v težke misli in občutke, od stanj doživljanja, ko smo sproščeni. Na tak način prihajamo vse bolj v stik s čutno, senzualno živostjo nas samih. To pa je seveda proces.
Vizualne podobe v medijih prikazujejo tisto idealno žensko, ki naj bi jo moški v življenju iskali. Težnja po telesni popolnosti tako žensko pahne v občutke manjvrednosti in negativne samopodobe.
Kakšen zgled smo lahko kot starši otrokom, kakšno popotnico jim lahko damo?
Če govorim iz vloge starša, se mi zdi ključno, kakšen model telesne samopodobe smo sami. Ali sami cenimo svoje telo in se dobro počutimo v njem, pa tudi v smislu, da ne komentiramo videza drugih in jih sprejemamo v drugačnosti. Še bolj bistveno se mi zdi, čemu kot starši pripisujemo vrednost. Ali je to duhovitost, iskrivost, radovednost, vztrajnost ali pa vrednost pripisujemo površinskim ''vrednotam'' videza.
Da bi otroku govorili, da v svetu videz ni pomemben in da družba ne stremi k popolnosti, bi bil namreč kot boj z mlini na veter, mar ne?
Starši smo žal ob vseh sodobnih načinih vplivov na otroke res kot nekakšni ''don kihoti'', ko se skušamo upirati kolektivnim norostim. Ampak je nujno ozaveščati mlade o tem, kaj je v ozadju idealov. Na primer potrošništvo, vloga žensk kot objektov. Že na podlagi svoje trinajstletne hčere vidim, da tudi šola ne odigra dovolj velike vloge kritičnosti.
To, da smo otroku zgled, običajno poteka nezavedno.
Koliko lahko že iskren pogovor spremeni ali zamaje nezdrav temelj, ki se je oblikoval v mladem človeku?
Vidim izjemen smisel v nenehnem dialogu z otrokom. Da jih slišimo, kako doživljajo, dojemajo. Pri tem pa posredujemo svoj pogled brez vsiljevanj, kritiziranja in zaganjanja panike. Če je to naša splošna naravnanost pri starševstvu, potem je verjetno precejšnja verjetnost, da so otrokovi temelji dovolj zdravi, da se ne bo razvila negativna telesna samopodoba. Ali pa vsaj, da se bo ob hujših stiskah, ki bodo tudi glede videza, obrnil na nas.
4