"Sprašujejo me, zakaj ne ustvarjam v slovenščini. Ja, zakaj pa bi?" #intervju

Jardier je bil najprej le Alex Raztresen, zdaj so petčlanska skupina, ki je kot nekakšen jagodni izbor nastala, ko je Raztresen album že sestavil ob spremljavi akustične kitare in je potreboval skupino za igranje na koncertih.

Prvenec, ki so ga izdali ob koncu leta 2015 se je uvrstil v vrhove domačih lestvic. Navdušuje z enim najbolj prepričljivih vokalov slovenskega roka, z vrhunsko angleščino, zaradi katere je marsikdo presenečen, da gre za slovensko skupino in z uspešnicami, ki se hitro usedejo v uho.

Dobre kritike se niso zgodile po naključju - preden so prvič nastopili, so tako glasbo kot nastop dodobra izpilili in se na oder dobro pripravili. Uspešnica Pieces je bila stara 4 leta, ko jo je Alex Raztresen prvič predstavil, zdaj jo preigrava že osmo leto. Foto: Metka Prezelj Na zadnjem koncertu v Novem mestu so zaigrali že znane uspešnice, v set so uvrstili tudi tri nove skladbe. Šentjernejčan Raztresen je, tako kot je kariero začel, del odigral tudi sam in svoj žametni vokal pospremil le z električno in akustično kitaro ter dokazal, da njegova glasba zares deluje tako v minimalističnem slogu kot ob izpiljenem preigravanju skupine.

Nazadnje smo se pogovarjali pred izdajo albuma. Od tega sta minili že dve leti in pol. Kaj je drugače danes?

Ko nekaj začenjaš, si želiš samo, da bi igral. Zdaj pa smo že kar nekaj preigrali. Predvsem je razlika ta, da zdaj ne razmišljaš več toliko. Greš na koncert, odigraš in ni več nekih miselnih procesov v ozadju, kakršni so bili prej, je samo občutek, greš in "ga pičiš".

Koliko ste zrasli od takrat? Delate kaj drugače?

Ne vem, to se bo še videlo. Definitivno smo zrasli kot bend. Ravno zato, ker ne razmišljaš več o določenih stvareh, ampak se na neki način samo čutiš in igraš.

V vsem tem času ste bili veliko v tujini, katera izkušnja vam je dala največ energije, kateri nastop ste si najbolj zapomnili?

Morda Francija, Slovaška pa tudi Dunaj. Morda mi je bil Dunaj še najboljši. Bil je tak manjši koncert, v nekem lutkovnem gledališču. Kot tu so bila sedišča, ko smo igrali. Le takrat in danes smo igrali v dvorani s sedišči. Bilo je res dobro. Je pa tako, ko greš ven, je ves čas akcija – kombiji, veliko kilometrov …

Ni bila prav to vaša želja? "Vsi v kombi in gas po Evropi" kot ste dejali v nekem intervjuju? Vaš cilj je bil da bi igrali čim več. Ste ta cilj dosegli?

Seveda, želel bi si še več tega, ampak za zdaj je bilo, kolikor je bilo in tako je čisto v redu. Veliko smo igrali. Če rečem tako na pamet, smo odigrali okoli 60 ali 70 koncertov, kar je kar veliko za začetek. Od tega jih je bilo v tujini okoli deset, niso pa bili načrtovani in so se enostavno zgodili.

Prepoznavni umirjeni rok skupaj z Raztresnom igrajo Jure Pohleven na kitari in sintetizatorju, z bobni jim ritem daje Andrej Zavašnik, z drugo kitaro je spreten Borut Perše, na basu pa Dejan Slak. Foto: Metka Prezelj

Kakšen je bil odziv publike v tujini?

Vedno je bilo dobro. V tujini je sicer spet odvisno, kam prideš, ampak nismo imeli slabih izkušenj. Na splošno s koncerti slabih izkušenj ni bilo niti doma. Sicer se pozna, koliko je ljudi na koncertu, ampak vedno so bili odzivi dobri. Po vsakem koncertu so ljudje prišli in nas pohvalili. Včasih je bilo takih deset, včasih 15, včasih pa trije, ampak štejejo tudi tisti trije in je dober občutek.

Je velika razlika, ko so sedišča ali če publika stoji?

Meni je dobro igrati, ko so sedišča. Naša glasba ni taka, da bi nanjo skakal. Če bi želel kdo skakati, bi si moral s sabo prinesti trampolin. Vse skupaj je bolj takšne narave, da se nasloniš in uživaš. Včasih kdo pride in reče, da bi si želel kakšen bolj udaren komad, pa nekako ne čutim neke potrebe po tem. Ni mi do tega, da bi delal neki žur in ljudi zabaval, bolj mi je pomembno, da enostavno igramo, in je to to.

Jardier je zaigral na okoli 70 koncertih in tokrat v Novem mestu drugič sedečemu občinstvu. Foto: Metka Prezelj

Ko beremo komentarje na družbenih omrežjih, na Youtubu, je skoraj vsem skupno to, da ko vas nekdo prvič sliši, je presenečen, da gre za slovensko glasbo. Kako gledate na to?

Imamo tudi veliko francoskih, slovaških ali pa avstrijskih bendov, za katere nikoli ne bi rekel, da prihajajo od tam. Se mi zdi, da se da danes ob internetu in ob vsej globalizaciji vseeno ustvarjati angleško, tudi če nisi ravno naravni govorec. Angleščina mi je vedno dobro šla, tudi študiral sem jo.

Včasih mi kdo reče, zakaj ne ustvarjam v slovenščini. Ja, zakaj pa bi? Kdaj slišim, da bi moral delati v slovenščini, ker sem tu doma. S tem se ne strinjam. Hkrati tudi to, da delam v angleščini, ne pomeni, da bi moral zaradi tega iti drugam. To so vprašanja, s katerimi se včasih ljudje ukvarjajo, pa so čisto odveč. Na koncu je pomemben občutek. Tu vedno izpostavim skupino Sigur Ros. Pri njih ne razumeš niti ene besede, imajo pa razprodane koncerte.

Alex Raztresen je le ob spremljavi električne kitare zaigral uspešnico Pieces, zaradi katere se je pred štirimi leti vse začelo odvijati tako hitro, na klaviaturi pa je spremljal še neznano sladbo. Raztresen nima formalne glasbene izobrazbe, glasbila se je naučil igrati sam. Foto: Metka Prezelj

Dejali ste, da skladbe nastanejo, ko se čustva kopičijo dlje časa in je to treba nekako dati iz sebe. Pa je mogoče narediti dobro skladbo, ko si nad oblaki od veselja, ali zares dobre skladbe nastanejo samo iz tiste bolečine in melanholije.

Jaz verjamem, da je to možno, a jaz morda še nisem prišel do tega. Čeprav zdaj malo razmišljam tudi o tem, da morda ne potrebuješ ves čas nekakšnega notranjega konflikta, da nekaj narediš. Sem bil pa vedno bolj zagovornik tega, da če je vse dobro, če si dobre volje, če si prežet s srečo, greš raje na eno pivo. Mogoče, če bi iz sreče delal, ne bi igrali tukaj, bi igrali kje na trampolinih, da bi se skakalo. Ampak to grenko-sladko, ta semidepresija s kančkom upanja je neka rdeča nit.

Večkrat ste dejali, da če vam skladba ne zveni dovolj dobro v minimalističnem aranžmaju, samo z akustično kitaro, je niti ne nadgrajujete naprej, da bi jo recimo izboljševali z bendom.

Ja, to je pisanje. Tu je največ dela, ki ga moraš narediti – da skladba stoji sama po sebi, v kakršnokoli obliko jo daš. Aranžmajsko jo sicer že lahko nekoliko obdelaš, ampak jaz vseeno hočem, da je nekaj že v osnovi dobro, od glave do repa.

"Setlisto" je na roke spisal vodja skupine Jardier Alex Raztresen tik pred koncertom in nanjo uvrstil tri še neznane skladbe. Tudi na njej ni zapisanih imen novih skladb. Foto: Metka Prezelj Na koncertu smo slišali tri nove skladbe. Že imajo naslov?

Imajo, a tega še ne bom povedal.

Tistega, ki ste ga, kot ste sami rekli, zaigrali kot 'test' tik pred koncertom na Prvem, nismo slišali.

Ja, tudi tisti je bil test. To vse je neka surova osnova. Kaj bo iz tega nastalo, je stvar aranžmaja, a osnova je nekako to, kar smo slišali.

Koliko pa je tega, česar še nismo slišali?

Dosti, jaz imam tega res veliko. Zdaj je treba samo izbrati ven tisto pravo. Vedno razmišljam o albumu kot o celoti, ne o posameznih skladbah.

Kot ste v neko rdečo nit povezali skladbe pri tem albumu.

Ja, tega sem šel delati sam s producentom v Beli krajini, bend se je sestavil naknadno. Tudi takrat sem imel nekaj več kot dvajset skladb in iz tega sva jih potem nekaj izbrala in za vsako določila, ali je dobra ali ne, ali bi še lahko bila in tako naprej. Kot sva govorila prej o tem, kaj se je v tem času spremenilo. Prav to. Pri sebi imam bolj izdelan ta filter, kaj je dobro, kje je potencial in kje ne. Vedno je milijon idej, od tega jih je pet odstotkov dobrih, vse drugo pa je za v smeti.

Tolikokrat ste že preigrali skladbe tega albuma, je sploh še mogoče najti v vsakem kaj novega?

Seveda. Saj včasih kaj drugače zapojem ali kakšen akord narobe primem in je, čeprav tega nihče ne sliši.

Če se dotakneva še tega "narobe". Dejali ste, da je bilo v tem albumu veliko stvari "ponesrečenih".

Vse je bilo po nesreči.

Katera skladba je bila najbolj srečno ponesrečena?

Kaj pa vem. Tolikokrat sem že vse zaigral, da se moram prav malo distancirati od njih. Vsaka zase … Je bilo obdobje, ko mi je bila bolj všeč ena, pozneje je bila to druga.

Je bil Sailor najbolj predelan? Morda največkrat?

Kaj pa vem, recimo … Vsi so bili na neki način zelo predelani. Dobro, Dust of time mi je mogoče tak.

Ko sva že pri Dust of time, kako da ste video posneli prav na Islandiji? Od kod ideja?

Šla sva z bobnarjem. Enkrat sva pri njem malo preigravala, pa je rekel, da razmišlja, da bi pa šel na Islandijo in sem rekel, da bi tudi sam to rad že nekaj časa. In sva šla. On je vzel s sabo še kamero. 14 dni sva se malo vozila po Islandiji in sva spotoma še posnela še spot, in to je bilo to. To je celotna zgodba.

Videti pa je kot vrhunska produkcija.

Tam je tako, da kamorkoli prideš, kamor pogledaš in kamorkoli se obrneš, imaš pred sabo dober kader in potem je vse videti kot vrhunska produkcija. Verjetno bi bilo to tako, tudi če bi to posnel na VGA-kamero z najnižjo ločljivostjo.

Je bil ta koncert danes zaključek promocije albuma?

Ja, neuraden. Je treba malo presekati.

Raztresnova najljubša kitara je akustična (zadnja na fotografiji). Z njo je nastal prvi album. Foto: Metka Prezelj

Pa je zdaj čas za nove stvari?

Zdaj je čas za na morje. To je vse, kar se bo zgodilo v bližnji prihodnosti, potem pa bomo videli, kaj bo. Pa to ni zato, ker bi bilo nastopov preveč, ampak bolj zato, ker je to ves čas prisotno.

Nazadnje smo igrali februarja na Nizozemskem, torej dva, tri mesece, a sem vedel, da danes igram tu in mi je to ves čas viselo nad glavo. Treba je poskrbeti za to, da kdaj nimaš ničesar v mislih, tako vsaj jaz funkcioniram.

In za kdaj bi lahko napovedali, da bomo slišali kaj novega?

Ko bo končano. Mogoče bo pa vse narejeno že, ko bom prišel z morja. No, dobro, to je bil hec. Počasi. To se gradi zelo počasi, ker delaš takrat, ko je občutek pravi.

Prisluhnite dvema novima skladbama, ki jih je Jardier v Novem mestu zaigral prvič