"Čar glasbe je v tem, da ne nastane vedno to, kar si si zamislil, da bo."

Aleksander Raztresen ima enega najbolj prepričljivih vokalov v slovenskem rocku, skupina Jardier, s katero je včeraj nastopil kot predskupina Dan D v Kinu Šiška, pa je s svojim prvim albumom razveselila tako glasbene kritike in kritičarke kot poslušalce in poslušalke. Raztresen je začel kot solo glasbenik, ki je nastopal z akustično kitaro in prepeval priredbe skladb drugih, nato pa se je odločil posneti album. Šele nato je sestavil svojo skupino. Rezultat je album, ki ga mirne vesti uvrstimo med najboljše glasbene izdelke leta pri nas.

Začeli ste s prijavo na razpis Vala 202, potem so sledili koncerti po festivalih, promocijski koncert z Dan D. Zdi se, kot da ste se precej strateško lotili grajenja kariere? Edino, česar sem se lotil, je to, da sem se prijavil na razpis Val2014. Takrat smo sicer že vadili kot skupina, ampak album še ni bil do konca zmiksan. Bili smo v fazi, ko nisem čisto vedel, kdaj bo vse skupaj končano. Dve skladbi sta bili narejeni in ti sem poslal na Val 202, da ne bi čakal, da končamo ploščo, ampak začnem že prej delati na tem.

Kot vokalista so vas zelo dobro sprejeli v glasbeni javnosti. Mislite, da pri nas v rocku nekoliko zanemarjamo dobre vokale? Če ni tako dobra glasba, pa je dober vokal, je zagotovo precej lažje, kot če je dobra glasba in slab vokal. Se mi pa zdi, da mora biti v glasbi neka zgodba, kjer mora vse skupaj dobro delovati.

To se opazi pri vašem zvoku. Razen tega, da je morda zvok podobno topel kot pri Dan D, vplivov iz domačega okolja pri vas ne zasledimo. Bi rekli, da ste nekoliko iztrgani iz domačega konteksta? Večina glasbenikov, ki so vplivali name in jih imam za vzor, so bili tuji glasbeniki, na primer Pearl Jam, Jeff Buckley, Thom Yorke iz Radiohead, predvsem v zgodnjih letih. Ko začneš spoznavati in ustvarjati glasbo, so ti začetki, kako nek bend, ki ti je vzor, doživljaš, precej bolj intenzivni.

Če sem pa jaz iztrgan iz slovenskega konteksta, težko rečem, nerad govorim o tem, tudi težko sem sam kritičen do tega.

Za rock skupino, ki deluje pri nas, zvenite zelo mainstreamovsko, čeprav bi vas v tujini verjetno lažje uvrstili v indie rock ... Nikoli nisem bil dober s kategorizacijami, ne vem, kaj smo, ne vem niti, če smo indie rock. Če bi že moral kategorizirati, ne bi mogel tega narediti z eno besedo. Neka prvina, ki se je trudim držati, je, da vse temelji na čustvih in pristnosti. Da ni "bullshita".

Za katero zvrst pa gre? Ne vem, Pieces je skoraj folk, Tension gre spet v drugo smer. Ampak to je verjetno rezultat tega, da med snemanjem albuma še nismo bili formirani kot bend, nismo imeli svojega zvoka. V bistvu sva z Zedom glasbo ustvarjala brez oziranja na to, da bo enkrat v skupini pet ljudi, ki bo igralo to glasbo. Pustila sva si precej svobode.

Tudi pri besedilih, za katera ste dejali, da nastajajo precej spontano ob glasbi … Vsaj te neke prve različice, ja. Zelo malokrat se zgodi, da se usedeš in se ti s prvim poskusom zgodi tekst. Se zgodi, ampak mora biti res nek poseben trenutek. Velikokrat pa se porodi neka ideja, nekaj, o čemer prej še nisi razmišljal, in začneš s tem. To so neke prve verzije, ki so fonetično zelo dobre, ko jih moraš pa spraviti v neko pomenskost, se lahko zakomplicira oziroma – tu je izziv.

Torej začnete z nekakšnim "gibberishom", z besedami, ki nič ne pomenijo? Ja, velikokrat je gibberish. Ampak včasih, če se v tebi dlje kopičijo neka čustva, pride do trenutka, ko to kar izbruhne iz tebe. Ne veš, kako do tega pride, ampak se zgodi.

Niste pa imeli kot študent angleščine, glede na to, da so besedila v angleščini, kakšnih bolj študijskih pristopov do forme, teme … Ne, nisem si nikoli rekel, da bom pisal o neki temi. Celoten album je poln trenutkov, ki so se zgodili po nesreči. V tem je zame čar glasbe, da ne nastane vedno to, kar si si zamislil, da bo. Zgodijo se nepričakovane, posrečene napakice, za katere se izkaže, da so dobre.

Kaj pa ste si zamislili, da bo nastalo, ko ste se lotili snemanja? Imel sem narejene skladbe na akustično kitaro in vokal. Nekaj minimalnega aranžmajev sem se lotil, vendar nič posebnega. Na začetku sem si predstavljal, da bo vse nastajalo skupinsko, da bomo šli v studio in posneli album. Takrat sem tudi zbral ekipo, a so vsi imeli službe, nisem mogel od njih pričakovati, da bodo šli z mano v studio za toliko časa, kolikor bi ga dejansko potrebovali. Potem sem šel sam do Zeda (producenta Zmaga Šmona) in na koncu je rekel dobro, bova pa sama to naredila.

Nisva imela vizije, pustila sva si veliko svobode, pri vsaki skladbi, ki sem jo napisal. Nisva se obremenjevala s tem, kako bi morala zveneti, kakšen aranžma potrebuje.

In potem nastane dobra plošča? In potem nastane dobra plošča.

Zdaj skupino imate… Zdaj je tako, kot sem že od začetka želel, dobro se razumemo in vsi so zelo dobri glasbeniki. Že od začetka sem si želel, da bi imel skupino ljudi, s katerimi bi lahko delal. Saj kot pisec pesmi lahko ustvarjaš sam, ampak je fino imeti ljudi, ki znajo s svojim "inputom" pomagati. Zdaj nas je več glav, tako da se lahko na naslednjem albumu zgodijo že čisto drugačne stvari.

Imamo že neke skladbe, tudi sam imam doma še veliko idej, ki bi jih rad realiziral, tako da se bomo malo ukvarjali z mojimi idejami, se nam pa tudi na vajah dogaja, da dobimo neke vejice, na katere se potem lahko oprimeš.

Mislite, da ima danes skupina, kakršna je Jardier, sploh možnost, da ponovi karierno pot na primer Dan D? Tiste skupine, ki so nastale pri nas v devetdesetih, so še danes velike, kolikor so v našem prostoru lahko. O neki blazni veličini je pri nas namreč težko govoriti, saj smo majhen trg in majhna država. Takrat je bil očitno pravi trenutek, mogoče ker smo bili nova država. Danes je veliko skupin, takrat pa, tudi če si si hotel kupiti recimo kitaro, ni bilo tako preprosto. Vse je bilo težje dostopno – tako glasba kot instrumenti. Danes se vsak lahko s tem ukvarja in mogoče se potem kakovost, ki bi se lahko prepoznala, nekoliko izgubi v tej množici vsega.

Vas sploh mika ta klasična pot slovenskega benda? Raje nič ne rečem, ker na koncu bom mogoče ravno to delal. Ampak močno upam, da ne. Ne mislim v negativnem smislu, ampak vsako leto igrati na enih in istih mestih … Verjamem, da ima že marsikdo tega dovolj. Ampak tako pri nas tako očitno je.

Seveda sledi vprašanje o načrtih za tujino … Seveda bi šel rad v tujino, ampak sem hkrati zelo zadržan pri tem, ker vsi vemo, kako je, ko slovenski bendi rečejo, da bi radi, da jim uspe v tujini. Ni dovolj, da bi samo rad, da ti uspe v tujini. Na tem je treba veliko delati, potem pa seveda vedno obstaja možnost, da ti ne uspe. Moraš vedeti, v kaj se spuščaš, in biti hkrati pripravljen, da pogoriš na celi črti.

Tega ne delam zato, da bi šel nekam ven in zaslužil veliko denarja. Če bi to delal, bi se verjetno ukvarjal s kakšno drugo zvrstjo in si niti ne bi želel ven. Želiš si, da bi čim več ljudi slišalo, kaj delaš.