ženske
Četrtek, 1. 3. 2018, 13.42
6 let, 9 mesecev
Zgodbe žensk iz zapora na Igu: Največji sovražnik so sojetnice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
11
Zapor ob izoliranosti in vseh omejitvah, ki jih prinaša režim totalne institucije, pomeni predvsem udarec za človekovo dostojanstvo, v knjigi Začasno bivališče: Na grad 25, Ig o svojih izkušnjah prestajanja zaporne kazni pripovedujejo posameznice.
Knjiga avtoric Milice Antić Gaber, Deje Crnović, Nine Perger, Jasne Podreka in Darje Tadič, v kateri je zapisanih deset življenjskih zgodb žensk, ki prestajajo kazen zapora na Igu, v edinem ženskem zaporu v Sloveniji, je nastala skozi feministična izhodišča. Z namenom dati glas tistim, ki so v družbi malo slišane oziroma preslišane, tistim z roba, tako pa opozoriti na trajno nevidnost družbenih skupin žensk v specifičnih poljih, organizacijah in institucijah, vključno z zavodi za prestajanje kazni zapora. S pripovedmi in pogledom od znotraj pa tako spodbuditi k premisleku in v družbeni zavesti razpreti prostor za drugačno razumevanje tistih, ki se znajdejo v zaporu.
Ženske iz ranljivih skupin
Knjiga avtoric Milice Antić Gaber, Deje Crnović, Nine Perger, Jasne Podreka in Darje Tadič, v kateri je zapisanih deset življenjskih zgodb žensk, ki prestajajo kazen zapora na Igu, v edinem ženskem zaporu v Sloveniji, je nastala skozi feministična izhodišča: dati glas tistim, ki so v družbi malo slišane oz. preslišane, tistim z roba.
Socialne okoliščine so pomemben dejavnik tveganja, da posameznica stopi na pot prepovedanih in kaznivih dejanj. V zaporu pa tako "nesorazmerno večkrat končajo ženske iz neprivilegiranih družbenih slojev", na enega od vidikov tistih, ki prestajajo zaporno kazen, velja pa tudi za moške, v uvodnem besedilu opozori odvetnik Dino Bauk.
Sociolog Löic Wacquant opozarja, da je "splošno naraščanje zaporniške populacije v razvitih družbah posledica vse pogostejše uporabe kazenskega sistema kot instrumenta za obvladovanje socialne negotovosti in za brzdanje socialnih nemirov, ki so z neoliberalno politiko ekonomske deregulacije in krčenja državne blaginje nastali na dnu razredne strukture". Kaznovalni sistem pa je tako, kot citirajo Wacquanta avtorice knjige, postal največji motor socialne razslojenosti in kulturnega razlikovanja.
Razstava v atriju SAZU: izseki iz knjige življenjskih pripovedi zapornic in fotografije
"Prvič, ko sem bila tukaj, sem mislila, da imam med sojetnicami prijateljice. Zdaj jih niti ne iščem in jih ne želim imeti. Tudi z nobeno si nisem izmenjala naslova, kot to počnejo nekatere. Tukaj smo umetno skupaj, in če mi je usojeno, da naj bi koga spoznala, ga bom tudi zunaj še videla, drugače pa, prijatelji tukaj notri ... Ni šans. Lahko se pogovarjaš s obsojenkami, ampak na koncu se vedno izkaže, da so tvoj največji sovražnik v zaporu prav one."
"Tukaj človek nima nikogar, s katerim bi se lahko zares odkrito pogovarjal, lahko pa prosiš za zunanje prostovoljce, da te poslušajo, da se nekje izprazniš, saj veš, da ne bodo povedali naprej. Tu živimo tudi s paznicami, one so tiste, ki so z nami ves čas in nas poznajo, in moram reči, da imamo dobre paznice."
Iz knjige Začasno bivališče Na grad 25, Ig: "Izkušnje zaporne kazni pa je 'treba brati in misliti na ozadju družbenih struktur, ki pomembno določajo individualne priložnosti in manevrski prostor individualnih življenjskih poti'."
Izbira problematičnih moških
Življenjske okoliščine obsojenk so velikokrat povezane tudi z drogami, kažejo zapisane pripovedi. Najpogostejši skupni imenovalec zgodb, kot je na predstavitvi knjige poudaril raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo in profesor na ljubljanski pravni fakulteti, ki je bil nekaj let tudi vodja ženskega zapora na Igu Dragan Petrovec, pa je izbira napačnih moških, problematičnih. Tistih, ki žrtve privežejo nase z mamili, po tej "vklenjenosti je namreč mogoče prav vse, od zlorab za prostitucije do neprekinjene vrste kaznivih dejanj, s katerimi zasledujejo samo en cilj – priti do denarja za nove in nove količine mamil", pa je v recenziji knjige še zapisal Petrovec.
Ženske v zaporu – družbeno zaznamovane
Ko so avtorice knjige Začasno bivališče: Na grad 25, Ig v začetku lanskega leta začele svoj projekt, je v prenatrpanem ženskem zaporu prebivalo 107 oseb. Redno so se sestajale z desetimi ženskami, katerih zgodbe zdaj lahko prebira tudi širša javnost.
Izkušnja zapora, totalne institucije kot represivnega okolja za spreminjanje posameznika, njegovo discipliniranje in podrejanje, je povezana z izoliranostjo iz družbenega življenja. Ločenostjo od njihovih emocionalnih in socialnih resničnosti.
Posameznice so v obdobju prestajanja kazni odrezane od svojih najbližjih in preostalega sveta zunaj. Svojo osebno svobodo, svobodo gibanja in druženja z njim ljubimi pa so morale, tako kot so zapisale avtorice v uvodu knjige, "zamrzniti". Pri čemer izkušnja prestajanja zaporne kazni ni spolno nevtralna, ob tem tudi stopnja stigme ob izteku zaporne kazni večja. Ob čemer pa je položaj žensk ob tem družbeno zaznamovan tudi s socialnim statusom in etnično pripadnostjo, tudi opozarjajo Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Nine Perger, Jasne Podreka in Darja Tadič.
Pripovedovalke o svojih izkušnjah v zaporu pripovedujejo, da soočanje s totalno institucijo pomeni tudi soočanje z lastnim življenjem. Za nekatere je zapor veliko trpljenje, za druge izhod v sili, kar je pogosto povezano s koncem kroga zasvojenosti in odmikom pred nasiljem. Torej kot rešitev pred nevarnostmi in negotovostmi zunanjega sveta.
"Zdaj sem s sedmimi obsojenkami v eni malo večji sobi in tam se moramo razumeti, moramo se prilagajati druga drugi. Tukaj je veliko tega, da se moraš prilagajati določenim osebam. Saj ti niso vsi všeč, ampak moraš se prilagajati, da sploh lahko funkcioniraš. Tukaj smo punce štiriindvajset ur skupaj, živimo skupaj, in jaz pravim, da se je treba temu prilagoditi oziroma sodelovati."
Soočanje z lastnim življenjem
Obsojenke o svojih izkušnjah v zaporu pripovedujejo, da soočanje s totalno institucijo pomeni tudi soočanje z lastnim življenjem. Za nekatere je zapor veliko trpljenje, za druge izhod v sili, kar je pogosto povezano s koncem kroga zasvojenosti in odmikom pred nasiljem. Torej kot rešitev pred nevarnostmi in negotovostmi zunanjega sveta.
Na Igu ni prijateljstev
Med najtežjimi stvarmi v zaporu ob že omenjeni izoliranosti, kot pripovedujejo ženske, so odnosi, razmerja med obsojenkami, kjer ni prijateljstev. Tudi osebni prostor je v sobivanju v sobah, v katerih je tudi med šest in osem ljudi, ki si jih nisi izbral, zožen na minimum, če ne popolnoma izbrisan. Ob tem je režim institucije tisti, ki zapoveduje ritem vsakdanjika, kar poleg številnih pravil in omejitev vključuje natančen urnik, v katerem je opredeljeno prav vse. Od časa za osebno higieno, prehranjevanje, delo in počitek, prav tako pa je še z več omejitvami kot na "svobodi" v zaporu zamejen prosti čas.
Del Steline pripovedi
Vse bolj kaznovalna družba
Na pogovoru ob izidu knjige o življenjskih zgodbah zaprtih žensk je psihologinja in socialna delavka, zaslužna profesorica s fakultete za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič opozorila, da živimo v vse bolj kaznovalni družbi. Ali kot je v recenziji knjige zapisala Špela Razpotnik, je zaporniška resničnost odsev naše družbe. "Nasilje, ustrahovanje, izkoriščanje in neenakost so izkušnje, prisotne tudi v vsakdanjem življenju zunaj zapora. Kar se nam kot družbi dogaja, se kaže tudi v zgodbah zaprtih žensk. Povezani smo bolj, kot se nam zdi," so njene besede.
Da je danes v zaporih slabše, kot je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa je poudaril Dragan Petrovec. Ig je bil v tistem času sploh "svetel primer".
Proti koncu sedemdesetih let so v Sloveniji prvič v okolju zapora začeli uresničevati koncept drugačne obravnave obsojenih oseb, ki je pomenil socioterapevtsko orientacijo. V ženskem zaporu Ig so uvedli eksperiment alternativnega tretmaja, ki je temeljil na ustrezni komunikaciji, usmerjeni k ustvarjanju boljšega socialnega ozračja in splošnemu boljšemu počutju, k čemur je pripomogla tudi strokovna obravnava zaprtih žensk.
Prizori iz zaporniških prostorov
"Tukaj notri moraš biti močan. Zelo močan, da to preživiš. Problem je v tem, da če želiš obdržati režim, moraš biti tiho. Bog ne daj, da kaj rečeš, avtomatsko boš ob režim, dobil boš kazen ali kaj podobnega. To pomeni, da moraš biti tiho in kimati."
Odprti zapor
Bistvena sprememba, ki se je nanašala na delo z obsojenimi osebami, kot je raziskavo v delu Ideja in realnost socioterapevtske usmeritev predstavil Dragan Petrovec, pa je bila zamenjava klasične avtoritarne vloge osebja z demokratično. Vodstvo zapora je tako izgubilo del svoje dejanske moči nad obsojenimi, razmerja v instituciji pa so postala bolj dvosmerna, odprta tudi za refleksije in kritiko ne samo zaprtih, temveč tudi zaporniškega osebja.
Posledica tovrstne usmeritve v kaznovalni instituciji je bila, da je nekoč zavod zaprtega tipa postal odprt za 90 odstotkov takratnih obsojenk. Kar je pomenilo, da so ne glede na dolžino kazni lahko hodile domov vsak petek popoldne in se vračale v nedeljo zvečer.
Zlorab je bilo zanemarljivo malo, zapisuje Petrovec. Zaradi posamičnih kršitev pa vodstvo ni nikoli pomislilo, da bi uvedlo prejšnji ostrejši režim, "kar se je kazalo kot pravilna odločitev, ker se kršitve niso stopnjevale". Tako je zaupanje prevladalo nad kaznovalnostjo.
Alternativno prestajanje kazni zapora v obliki bolj odprtega režima, več izhodov, več aktivnih stikov z okoljem, ne le pasivnega sprejemanja zaporniške resničnosti, s tem pa tudi več prevzemanja odgovornosti obsojencev in penologov za rehabilitacijo pa se je, kot je v raziskavi pokazal Petrovec, v 98,5 odstotka odločitvah pokazalo kot ustrezno. In kaj bomo "naredili z zgledi, ki nas obkrožajo", se je na javnem pogovoru ob izidu knjige o bivanju v zaporu ob tem vprašal Petrovec.
"Gledam nekatere ženske tukaj, ki so dolgo notri in sploh ne gredo nič ven. Verjetno se potem ne znaš več postaviti v svet, ki je zunaj. Sploh ne vem, ali še lahko funkcioniraš in se vklopiš v družbo, si spet najdeš delo."
Mehčanje in lajšanje bolečih okoliščin bivanja v zaporu si tako številne med obsojenkami poskušajo lajšati z delom, izobraževanjem, umetniškim ustvarjanjem in drugimi aktivnostmi, s pomočjo katerih lahko vsaj za nekaj časa mentalno preskočijo zidove zapora.
Pomanjkanje strokovne obravnave
"Pri izpovedih obsojenk se neredko pojavlja zanikanje dejanja ali vsaj minimaliziranje lastne odgovornosti. Te procese lahko razumemo tudi kot verjetno posledico pomanjkljivega ukvarjanja strokovnega osebja z obsojenkami. Razlog pa je najbrž tudi ta, da si morajo ženske v zaporu ob srečanju z ljudmi s prostosti nekako dvigniti samopodobo," sistemski in psihološki vidik zaporniške realnosti izpostavlja v recenziji Dragan Petrovec.
Še bolj zgoščene taktike in strategije razmerij moči in oblasti kot na prostosti, ki zahtevajo podrejanje, kar človeku jemlje dostojanstvo in voljo do življenja, pa so dodatna težava zaporniške resničnost. Kot pripovedujejo obsojenke, pogrešajo več strokovnega kadra, ki bi se lahko bolj ukvarjal z njimi.
V času obiskov avtoric pričujoče knjige so v zaporu delovale dve pedagoginji, ena psihologinja, ena zdravstvena delavka, dve socialni delavni in štiri delovne inštruktorice. Ob čemer obsojenke pogrešajo tudi pogovore z zunanjimi strokovnjaki ali strokovnjakinjami, ki bi se jim kot nevpletenim v zaporniška razmerja lahko še bolj zaupale in od njih prejemale podporo tako v času prestajanja kazni zapora ter v življenju po njej.
Preskoki zaporniških zidov
Okoliščine bivanja v zaporu tako številne obsojenke poskušajo mehčati in lajšati z delom, izobraževanjem, umetniškim ustvarjanjem in drugimi aktivnostmi, s pomočjo katerih lahko vsaj za nekaj časa mentalno preskočijo zidove zapora.
Ali če sklenem z besedami ene od pripovedovalk: "Tu velikokrat pišem pisma domov. Ko pišem, se pomirim, doživim, kot da se s tistim človekom pogovarjam, in to me napolni. Vsak dan moram pisati, napišem približno štiri ali pet strani. Ko pišem, se sprostim in potujem v neki drugi svet, tam se s tisto osebo pogovarjam."
11