Zastave – Mož – Slepota

Po knjigi, dokumentarcu in razstavi je v SNG Drama Ljubljana dela Vitomila Zupana mogoče videti tudi v živi obliki, na odru. Režiser Mare Bulc je v predstavi Zastave – Mož – Slepota združil Zupanovo televizijsko igro Atentator in kralj, radijsko igro Črvi in gledališko igro Bele rakete lete na Amsterdam, naslov pa je sestavljen iz treh Zupanovih pesmi iz zbirke Polnočno vino, ki jih je za predstavo uglasbil Boštjan Narat.

Bulc je predstavo mojstrsko prepletel s pomočjo na novo ustvarjenih povezav med liki, delo Atentator in kralj pa je postavil kot igro v igri, ki jo v predstavi igra domače amatersko gledališče. V predstavi so sicer ločnice med deli jasno začrtane, včasih prostorsko, včasih s pomočjo različne osvetljave, minimalnih scenografskih sprememb in kostumov, a končno besedilo deluje kot celota, skozi katero so posejani biografski drobci iz Zupanovega življenja, kolikor jih pač lahko prepoznamo na podlagi pričevanj drugih. Zupana tako lahko najdemo v podobi odličnega Klemna Janežiča, pa v liku Jurija Zrneca, ki v vlogi Brumna, ta v "igri v igri" postane tudi atentator, naravnost blesti.

Sprehod skozi Zupanovo dramatiko je po zaslugi Zrneca in prav tako odličnega Alojza Sveteta obogaten s humornimi in kritičnimi vložki. Ti pomagajo pri gradnji napetosti, ki v drugem delu predstave dobi bolj resnobne tone. Osrednja nit predstave je namreč posameznikov odnos do oblasti, družbena razmerja med razredi, ki v socialistični družbi, kljub ideologiji, vendarle obstajajo in imajo bistven vpliv na usodo posameznika.

Na tem razmerju temelji predvsem prepad med Janžičevim Bosom in Viharjevim Joejem, ki v delu Črvi kljub udeležbi v istem zločinu dobita povsem drugačni obravnavi, (ne)enakost pred zakonom pa izkusita tudi Atentator in Kralj, kjer Emeršičeva lika, kralj in socialistični veljak Dolinar, iščeta ravnotežje med moralo in močjo. Ženski liki so, čeprav so na prvi pogled potisnjeni v ozadje, dovolj kompleksni, še posebej dobrodošel pa je lik režiserke, ki ga odigra Saša Pavček, saj vsaj navidezno prevzame nekaj vpliva nad dogajanjem.

Predstava Zastave – Mož – Slepota kljub narativni kompleksnosti deluje zaradi Bulčeve precizne strukture in močne igralske zasedbe, ki praktično nima šibkih točk. Kljub kostumografiji v zadnjem delu, ko se na majicah pojavi Zupanova podoba, je predstava več kot le poklon Zupanovi ustvarjalni sili, izogne pa se tudi mamljivim poskusom aktualizacije, ki pa verjetno, kljub menjavi ideološkega sistema, ni potrebna.