Sobota, 18. 11. 2023, 22.22
5 mesecev, 1 teden
Intervju: Sergej Hvala
"Seks gre, ampak Gospodar prstanov ostane"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,53
Ena najbolj pričakovanih knjig tega leta je nov prevod Gospodarja prstanov – in to kar celotne trilogije. Gre za eno najbolj priljubljenih zgodb fantazijske literature, ki že skoraj sedemdeset let navdušuje bralce po vsem svetu. O njenem neizbrisnem pečatu smo se pogovorili s prevajalcem Sergejem Hvalo.
Sergej Hvala je pred Gospodarjem prstanov prevedel že vrsto drugih knjig različnih žanrov, med bralci fantazijskih del pa je znan po knjigah Joeja Abercrombieja in po knjigi Georgea R. R. Martina Ogenj in kri, ki je osnova za serijo Zmajeva hiša. Sicer je bil dolga leta med uredniki kultne revije Joker in zdaj ureja njenega naslednika, Jazbino, poleg tega pa je tudi razvijalec računalniških iger. Aktualna izdaja Gospodarja prstanov je že tretji prevod v slovenščino. Prvi je nastal skorajda ljubiteljsko kot delo treh prevajalcev, Polone Mertelj, Primoža Pečovnika in Zorana Obradovića, izdala pa ga je založba Gnossis-Quattro, medtem ko je drugo različico izdala Mladinska knjiga, prevod pa je naredil Branko Gradišnik. Oba prevoda sta naletela na burne odzive oboževalcev in enaka usoda bo nedvomno doletela tudi aktualni prevod Sergeja Hvale, kar primarno seveda razkriva strast oboževalcev do teh zgodb. A pogovor s prevajalcem smo začeli z vprašanjem o neki drugi vrsti strasti.
V eni od epizod Prijateljev ima neki znanec vzdevek Gandalf in Joey ne prepozna reference, zato mu razložijo, da gre za čarovnika iz Gospodarja prstanov. Nato ga Ross vpraša, kaj je počel v srednji šoli, da ni bral teh knjig. Joey hladnokrvno odgovori, da je seksal. To seveda ni edini citat iz popkulture, ki se norčuje iz branja fantazijskih knjig in geekovske kulture nasploh, vendar pa so se stvari v zadnjih letih korenito spremenile. Kaj menite, da je vzrok?
Tako bom rekel, seks gre, ampak Gospodar prstanov ostane (smeh, op. a.). Čeprav bi raje bil kot Joey, ampak na dolgi rok se branje bolje obnese (smeh, op. p.). Drži pa, da se je geekovsto prestavilo v osrednjo kulturno polje. Ne bi vedel, zakaj, to je precej filozofska razprava. Morda imamo vsega preveč, ali pa se je pozornost s telesa obrnila na um. In s tem so se nekatere stvari, ki so nam, geekom, veljale za veličastne, postale takšne tudi na splošno.
Prav film Gospodar prstanov in kasneje tudi serije, kot sta Igra prestolov in Stranger Things, so fantazijske svetove naredili kul, jih postavili v ospredje in okrog njih spodbudili več razprav kot o resni literaturi. Ali ste kot dolgoletni kronist tega odmaknjenega sveta v reviji Joker in kasneje v Jazbini pričakovali tak preboj?
Ne, tega nisem pričakoval. Vesel sem, da se je zgodilo, ampak to je najbrž normalno sosledje. Ko smo bili otroci in mladostniki, smo to vsrkavali in če ima človek sive celice, o tem razmišlja tudi kasneje. Ta generacija je nato odrasla in ima svoje otroke, tako da se mi zdi normalno, da to začneš analizirati. Sam sem skozi članke in forume to temo spremljal že od nekdaj in sčasoma ugotoviš, da je v fantaziji precej stvari takih, ki bi se lahko uvrstile med resno literaturo. Nekateri menijo, da žanr nima prostora v resni literaturi, a to je po mojem mnenju zastarelo mnenje. Tudi detektivke in grozljivke včasih niso veljale za literaturo, pa so danes vseeno del kanona. Filmi in videoigre so to še dodatno popularizirali. Več ljudi ko se s tem ukvarja in o tem razmišlja, večje je tudi število ljudi, ki o tem resneje razmišlja, kar nato spodbudi razprave.
Kaj je po vašem glavni čar Gospodarja prstanov, kaj je tisto, kar je te knjige in ta svet tako močno približalo milijonom bralcev skozi desetletja?
Dvoje: prvo je univerzalno sporočilo, torej da skozi tovarištvo zaupamo drug v drugega in ne obupamo ob prvih znakih težav; druga pa je dodelanost tega navideznega sveta, ki je pravzaprav tako izpiljen, da sploh ni več navidezen. Je zelo konkretiziran, ima svoje zakone, ki so zelo podobni našim in deluje po njih v praktično vseh ozirih. Tako se bralec počuti varnega in bralci zelo hitro začutijo, če ni tako. Številni avtorji fantazijskih del in ZF namreč ne skrbijo za svoje svetove in si sproti izmišljajo njihove zakonitosti, kar bralce hitro zmoti. Poleg tega je zgodba napeta in hitro berljiva ter ima številne plasti, da jo lahko odkrivaš na več ravneh, ko znova bereš v različnih življenjskih obdobjih. Prav to se mi zdi znak dobre literature.
Kot prevajalec imate za seboj polno malho izkušenj, tudi s svetom Igre prestolov, a Gospodar prstanov je vseeno mejnik žanra – ali ste čutili dodaten pritisk, ko ste sprejeli to nalogo?
Ne, bil sem preveč neumen, da bi ga (smeh, op. a.). Tako kot Peter Jackson, ki se je nekje na polovici snemanja filmov Gospodar prstanov ovedel, da to ne bo čisto tako, ko so si zamislili. Nekako tako je bilo pri meni.
Legendarni, žal pokojni urednik in prevajalec Vasja Cerar je nekoč razlagal, kako se je še kot študent odpravil na Mladinsko knjigo z idejo, da urednikom predstavi to prelomno trilogijo in jih prepriča, da bi jo prevedel, pa so mu razložili, da sploh ni prvi, ki je prišel do njih s tem predlogom, in da iz tega ne bo nič, ker so knjige predebele in bi bil strošek previsok. So mu pa ponudili Jadrana Krta, s katerim je nato nasmejal in recimo temu izobraževal več generacij. Torej, kako ste vi prepričali založbo?
Nisem jih prepričal, urednica je pristopila k meni, ker sem že pred tem prevajal fantazijo. Nisem prav dolgo premišljal, ker – če je kaj izziv in čast, potem je to Gospodar prstanov. Kot rečeno, morda sem bil neumen, a to ugotoviš šele kasneje, ko sem se zares zavedel, koliko enih stvari je tukaj notri, koliko je majhnih koleščkov, ki vrtijo to mašinerijo. In kot prevajalec moraš poznati vsak tak najmanjši kolešček, ker se bo sicer zagotovo kdo vtaknil vanj. Že zaradi spoštovanja do dela sem potreboval tak pristop, tako da sva z urednico pregledala in očistila vsak najmanjši kolešček ter preverila, da se suče v pravo smer.
Gospodar prstanov je zdaj preveden že tretjič in oboževalci imajo neomajna in pogosto srborita mnenja o različnih prevodih. Ali ste se poglobili v njihove različne pomisleke?
Kot del te scene in kot ljubitelj Tolkiena sem jih dobro poznal. Določene rešitve v prejšnjih prevodih so se mi zdele čudne in neustrezne, ampak tudi moje rešitve se bodo nedvomno mnogim zdele čudne in neustrezne in mi bodo to tudi jasno in glasno povedali. To je seveda pričakovati. Imam svoje argumente in tudi prejšnji prevajalci so jih imeli.
Po mojem je pomembno, da ujameš ton in poskrbiš, da je vse konsistentno, kar doslej ni bilo. Za bralca, ki bi hotel izkusiti celoten svet Tolkiena kot celoto – torej Hobita, Gospodarja prstanov, Simarilion in še naprej –, je pomembno, da niso nekje goblini, drugje pa grdini, ampak da je vse tako kot mora biti in tako kot bi Tolkien hotel. Tudi če se nekdo ne strinja z določeno rešitvijo, je bolje tako, kot pa da bi imeli tonalno in oblikovno povsem različne knjige.
Kakšen pa je vaš odziv na ideje tistih, ki menijo, da je Gospodarja prstanov nujno brati v izvirniku in da prevod ne more priti blizu?
Se strinjam, da je dobro brati v izvirniku. Angleščina je svetovni jezik in recimo, da je na tej internetni ravni, ki jo vsi uporabljamo, precej reven. To se vidi na spletu in novičarskih portalih. Ampak če se lotiš branja Tolkiena, hitro vidiš, koliko je ta jezik lahko še lepši, bogatejši. Zato sem daleč od tega, da bi nasprotoval ljudem, ki hočejo brati to v angleščini. Še dobro, da je tako. To je izredna jezikovna izkušnja. Ne pozabiti, še preden je bil Tolkien pripovedovalec zgodb in tvorec sveta, je bil jezikoslovec. To je bilo njegovo osnovno poslanstvo. Hkrati se mi zdi, da dober prevod naredi isto s slovenščino. Tako vidiš, da je jezik precej bogatejši kot tisto, kar izkusimo na novičarskih portalih. Sicer sem ciljal na to, da bi bil prevod razumljiv in nisem šel v prehude arhaizme – razen seveda, kjer besedilo to zahteva. V Rohanu denimo govorijo bolj arhaično. Ko ti razgrneš lepoto jezika, sploh v pesmih, potem vidiš, koliko lahko slovenščina ponudi.
Ljubitelji filmov morda niti ne vedo, a knjige trilogije Gospodar prstanov vključujejo tudi številne pesmi. Ali so te zahtevale posebno pozornost? Ste jih morda poskušali odpeti, ko ste jih prevedli?
Seveda so zahtevale zelo zelo veliko pozornosti. Kar se hitro prebere, je terjalo nepopisno veliko dela. Tolkien je običajno – ne vedno, ampak običajno – izredno precizen pri stopici in rimi, kar sem želel obdržati v slovenščini, da bi pesmi bilo mogoče peti. Nekatere pesmi je tudi sam odpel, ampak če poiščeš po spletu, so oboževalci te melodije nadgrajevali in jih sami razvijali. Osnova pa vsekakor je, da pesmi potrebujejo ustrezno stopico in rimo. Tako da sem se to zares potrudil povzeti in mislim, da mi je tudi povečini uspelo in da bi se dalo – ker sem poskusil – to tudi odpeti.
Nekatere stvari so bile težke, ampak se mi zdi zares pomembno. Nekako mislim, da je Tolkien tako hotel. Slovenščina se mi zdi spevnejši jezik, kar se je v pesmih res izkazalo, ker imamo res krasen jezik za poezijo. Tudi v prozi je bilo včasih težko, a iz drugih vzrokov. Mi nismo vojščaki in naš jezik je nevojskovalen, njegov zven je mehkejši. V določenih odsekih, še posebej ko se bojujejo pred Minas Tirithom, se angleščina zares izkaže, ker izvira iz vikinških časov. Že v zvenu besed je na primer veliko r-jev, veliko močnih fonemov, ki pomagajo graditi opise bitke, in tega ne moreš gladko prenesti v slovenščino, če hočeš ohraniti sporočilo. To je bilo prav tako zahtevno kot pri pesmih.
V članku za literarni portal ste pisali o nekaterih tegobah s poimenovanji in začetnicami, kjer navedete tudi, da je bilo treba slediti Tolkienovim navodilom. So ta v knjigi ali v pogodbi o avtorskih pravicah in ali ste se jim uspeli docela ukloniti?
Ne. To moraš poiskati. Pripravil jih je, ker ga je razočaral prvi prevod v nizozemščino. Nato so bila objavljena v knjigah, tudi s pripombami drugih avtorjev, in sem vse preučil ter se pogosto naslonil na njegove besede, čeprav nekatere rešitve zvenijo čudno. Primer je recimo "četles", kjer se bo zagotovo kdo vprašal, kaj ta "čet" počne tukaj, ampak tako je Tolkien naročil, ker ta predpona izvira iz stare angleščine – in se zgolj zapiše po slovensko –, medtem ko se beseda "les" prevede v ciljni jezik.
Ste primerjali tudi z drugimi prevodi, si kaj pomagali z njimi?
Ja, pogledal sem nemški in italijanski prevod in moram reči, da italijanski ni prav dober, še posebej glede poezije. Nemški je veliko boljši, nenazadnje sta si nemščina in angleščina blizu. To mi je predvsem koristilo pri prevodu prilog, kjer moram priznati, da na nekaterih točkah nisem točno vedel, kaj je avtor hotel sporočiti, ampak mi je nemški prevod precej razjasnil, ker so določne fraze nekoliko poenostavljene.
Prevajanje je nedvomno kreativno delo, ampak prevajalčev končni izdelek nato poskušata ukrotiti še dva praviloma bolj prizemljena človeka – urednik in lektor. Kako je to potekalo, so bile bitke glede skladnje, glede pesniške svobode?
Pesniška svoboda v pesmih ni bila prav problematična, smo se pa veliko posvečali besedilu, ker je tukaj veliko plasti. Veliko časa sem porabil za izrazja, to bralec tudi najbolj opazi, češ, zakaj je zdaj Dežela namesto Šajerska. To je samo ena od tisočerih – in to dobesedno tisočerih – plasti. Potem pa lektorica sliši stvari po svoje in urednica spet po svoje in hvala bogu, da je tako. Jaz sem njune doprinose povečini sprejel, ker ego pač ni nekaj, s čimer bi opletal pri delu na Tolkienu. To ni projekt za enega človeka; nenazadnje tudi za Tolkiena ni bil, ker je veliko debatiral s svojimi vrstniki in uredniki.
Kot nekdo, ki je prevajal Georgea R. R. Martina in J. R. R. Tolkiena, kakšno je vaše mnenje o sloviti kritiki, ki jo je Martin naslovil na zaključek Gospodarja prstanov – to, da izvemo, da je Aragon vladal kot pravičen kralj, nič pa recimo o usodi orkov ali pa tistih, ki so se pridružili Sauronovi vojski.
Nekdo je pač enkrat nekaj rekel in glede na klimo, ki je na internetu, zdaj vsi to povzemajo. Meni se zdi krasno, da Aragon vlada kot pravičen kralj, in me briga za orke ali pa za to, da Šeloba (pajku podoben demon iz knjige Kraljeva vrnitev, op. a.) trpi, ker nima dovolj hrane. A bi morda bilo bolje, če bi ji vsake toliko servirali nekaj tolstih vilincev ali pa hobitov? Karkoli. Pri Tolkienu se vse ujema, ampak vsak bralec lahko ima svoj pogled na to.
Filmi Petra Jacksona, ki so prišli v kino med letoma 2001 in 2003, so izdatno povečali priljubljenost Gospodarja prstanov in fantazijskega žanra nasploh. Še več, ti filmi nasploh veljajo za precej popolne adaptacije. Lani smo dobili serijo na Amazonu, prihodnje leto sledi celovečerni animirani film, napovedane pa so tudi nove filmske priredbe vseh treh knjig. Ali menite, da je to potrebno, ali pa obstaja nevarnost, da bi taka poplava vsebin zadušila zanimanje, podobno kot kaže, da se godi Marvelovim filmom?
Absolutno. Kot prvo, čisto pretiravajo, kot drugo, ne spoštujejo Tolkiena. Očitno je, da za ustvarjanje novih del potrebuješ zgolj dovolj denar. Konkretna primera sta tako lanska serija Prstani moči na Amazonu kot tudi letošnja videoigra Gollum. Brezzvezno. Jackson je tudi moral ubirati stranpoti in določene so rokohitrske, ampak se vidi, da je spoštoval vsebino. To, kar je naredil Amazon, pa je, oprostite, sranje. In bojim se, da je razprodaja teh stvari medvedja usluga.
Za trenutek se še posvetiva računalniškim igram. Vaša redna služba je razvijalec iger v podjetju ActaLogic. Povejte, prosim kaj več o tem; katere igre ste delali in kako se ta industrija spreminja v zadnjih letih, ko videoigre postajajo vse pomembnejši medij.
No, odkar sem prevzel prevajanje Tolkiena, se več ukvarjam s tem kot z videoigrami. Nedavno smo izdali otroško igro z dinozavri, pripravljamo pa tudi bolj ambiciozno akcijsko avanturo v slogu Tomb Raiderja. Kar zadeva medij kot takšen, pa so igre postale bolj priljubljene predvsem zaradi mobilnih iger na telefonih. Iz ultra geekovskega medija je nastalo nekaj vsakdanjega in vseprisotnega. In to celo v Sloveniji, kjer vse pogosteje opažam, da je govora o igrah in ne več o igricah (smeh, op. a.). Industrija pa je ogromna, primerljiva s filmsko, ponudba pa tako raznolika, da vsakdo lahko najde igre zase.
Podobno kot je Hollywood meka za filmsko ustvarjanje, tudi za videoigre velja, da pretežno nastajajo na obalah Pacifika – na zahodni obali ZDA in Kanade ter na Japonskem. Ali je to morda postalo bolj globalno razpršeno?
Ja, seveda. Tam je zdaj predrago. Igre so globalen posel in napredek se pozna. Mlajši razvijalci so veliko bolj izobraženi in poznajo vse osnove. Pri neodvisnih igrah se zdaj dogaja to, kar se je nekoč pri neodvisnem filmu – novi prijemi glede zgodbe, kamere, tona. Kar zadeva geografijo, pa res prihajajo od povsod. Cenejše države so seveda močnejše, na primer Bolgarija, Romunija, tudi Ukrajina in Brazilija, zadnje čase je vse več iger tudi iz Kitajske. Večina od tam jih je postavljenih v srednji vek, ampak na ravni kakovosti začenjajo dosegati Japonsko, čeprav so bile njihove igre še pred desetletjem obupne. Te države, ki so bile v zaostanku, se premikajo naprej z velikimi koraki in to zanimivo vpliva na celotno področje.
Napisali ste tudi knjigo Prva bitnost o razvoju videoiger v Sloveniji in nedavno ste napovedali še eno knjigo, Odčepnik in triglava opica, ki se osredotoča na klasične pustolovščine. V Prvi bitnosti intervjuvate številne ključne ljudi s te scene, med katerimi so nekateri danes zabredli v politiko. Bi vas tak rezultat razvoja v mladosti presenetil?
Da so zabredli v politiko? Ne. To so bistri, izobraženi ljudje, ki so orali ledino tako poslovno kot tudi miselno. Tako da me ni presenetilo, da je Žiga Turk postal minister, da je Ciril Kraševec uspešen direktor, kaj šele vseprisotni Jonas Žnidaršič, ki je zdaj celo v parlamentu. Njih je zmeraj zanimalo nekaj novega, nekaj prodornega in takrat so bili to računalniki. Zato me ne čudi, da so se našli pri računalniških igrah in ne pri ustvarjanju makramejev.
Kako pa je slovenska scena po vašem podobna ali drugačna od drugih?
Podobna, a z zamudo. Pravzaprav s presenetljivo majhno zamudo. Navdihnila nas je Velika Britanija. Scena okrog revije Moj mikro je brala angleške revije in si rekla, da bi to znali tudi sami narediti. Isto je bilo z igrami za ZX Spectrum. Ja, res je ponavljanje, ampak ker imaš zgled, narediš še boljše in nekoliko prirejeno. Pri Jokerju je bil naš humor nekoliko drugačen, ampak je izhajal iz angleških revij in tudi njihovi avtorji so odraščali ob istih serijah, ob Monty Pyhton, Bedakih in konjih, tako da smo imeli skupni navdih.
Preberite še:
