Predstava v imenu obrambe družine

"V tem času je nujno spregovoriti o človekovi svobodi. Pa ne govorim o človekovi svobodi, ki je pod vprašanjem po zadnjih dogodkih v Parizu. Govorim o nečem, kar je nastajalo že prej. Ni več našega premika, ki ne bi bil nadzorovan, posnet. Živimo v času, ko smo neprestano opazovani. V času razsvetljenstva pridobljene človekove pravice in svoboščine, ki so nam predstavljale notranje blagostanje, počasi izginjajo," enega od vidikov današnje družbene resničnosti, ki jih odpira in problematizira odrsko delo V republiki sreče sodobnega britanskega dramatika Martina Campa, tik pred novo premiero v SNG Drama Ljubljana, ki bo 5. decembra, izpostavi umetniški vodja omenjenega gledališča Igor Samobor.

Besedilo Martina Campa, je na današnji novinarski konferenci nadaljeval Samobor, se med drugim ukvarja s pojmom svobode: kaj je svoboda in kakšna je lahko danes svoboda. Je ta danes lahko le še predmet traktata, filozofskega razmišljanja in političnih govorov, se sprašuje, ali je svoboda v tem času zožena le še na intimno svobodo? "Vendar je ta zdaj pod velikim vprašajem. Si lahko to, kar si? Si lahko v skupnosti to, kar si? Ali večina razmišlja o manjšini na referendumih? Do katere točke bomo popolnoma pobiti v teh velikih mislih in željah?"

V republiki sreče o aktualnih temah Kot je v gledališkem listu zapisal dramaturg predstave Milan Markovič Matthis, je ob tretjem branju dela ustvarjalcem postalo jasno, s čim se bo ukvarjala tokratna uprizoritev Campovega dela. Izkazalo se je, da "nam besedilo ponuja priložnosti ukvarjati se s temami, ki so nadvse aktualne in hkrati predstavljajo nekaj temeljnih vprašanj družbenega razvoja od srednjega veka do vzpostavitve buržoazne družbe, ki jo poznamo danes."

V uprizoritvi ustvarjalci tako sledijo strukturi, ki jih predvideva drama V republiki sreče s podnaslovom Razvedrilo v treh delih, in s stremi dejanji: 1. Uničenje družine, 2. Pet temeljnih svobod posameznika, 3. V republiki sreče. Skozi to zaporedje se na presečišču med posameznikom, družino in družbo ukvarjajo z razgrajevanjem prevladujočih ideoloških matric, ki vse ta razmerja in razumevanja teh naseljujejo.

"Tega, kar se je zgodilo pa padcu berlinskega zidu, nismo pričakovali" Prvo dejanje, naslovljeno Uničenje družine, so, kot pojasni režiser predstave Sebastijan Horvat, postavili v 80. leta prejšnjega stoletja. "Ko je v Evropi, sploh pa pri nas, prevladoval neskončen občutek, da je vse mogoče, da je svoboda pred vrati. Emancipacijski modeli in civilna družba, ki je takrat plula in plapolala čez naše vene, so obetali absolutno svobodo." Tega, kar se je zgodilo po padcu berlinskega zidu, še meni režiser, nismo niti približno pričakovali.

"Vsi ti emancipacijski koncepti so se v enem trenutku sprevrgli v negativ. Vse osvoboditve so nam naenkrat odvzete in vtaknjene v neoliberalistični sistem." V drugem dejanju Pet temeljnih svobod posameznika tako ustvarjalci in ustvarjalke raziskujejo, kaj se je v današnjem času zgodilo s temi emancipacijskimi modeli in družbenimi vizijami. V zadnjem delu pa se ukvarjajo s tem, kakšna bo naša prihodnost, če teh ključnih družbenih vprašanj, s katerimi se srečujemo, ne bomo rešili.

Družina ni stvar narave, temveč stvar kulture Kot še poudarja Horvat, družina ni stvar narave, temveč kulture oziroma družbe. "Koncept družine, ki je naša, zahodna vrednota, je brez dvoma treba braniti. Vendar ne ta koncept družine in družinskih vrednot, ki nam jih vsiljuje zahodna, bela, krščanska, heteroseksualna norma, temveč takšno družino, ki si jo sami sestavimo. Takšno, kot si jo želimo in v kakršni želimo živeti."

Zato to predstavo, kot poudarjajo ustvarjalci, razumejo ne kot destrukcijo družine, temveč kot njeno obrambo.

"Danes je družina ogrožena, vendar kaj je družina?" Tako tudi v gledališkem listu zapiše dramaturg Milan Marković Matthis: "Danes je družina ogrožena," in se v nadaljevanju vpraša, kaj je družina.

Nuklearna družina moškega in ženske ter otroka je "zgodovinsko gledano popolnoma nov koncept, star komaj nekaj stoletij, torej je koncept, ki kot nekaj naravnega in nespremenljivega – ne obstaja. Seveda sta bila moški in ženska vselej tista, ki sta spočenjala otroka, toda (represivna) monogamna heteronormativna družbena institucija, kakršno poznamo danes, je nastala šele ob koncu srednjega veka (…) in ima že od vsega začetka popolnoma konkretno vlogo v okviru nastajajoče buržoazne družbe."

Besedilo konča z mislijo, da je pomembna zavest o tem, "da smo tukaj zato, da si enakopravno delimo ta svet" in da je pomembno, da "družina ne bo samo ustvarjala novega življenja, temveč bo imela moč, da se za to življenje tudi bori – v skupnem upiranju heteronormativnosti, patriarhatu in nekrokapitalizmu".

"Glasba je včasih kompleksnejša od življenja" Skladatelj Drago Ivanuša o izhodiščih svoje glasbe za uprizoritev pravi, da je prav prilastitev, posrkanje mogočih družbenih alternativ v prevladujoči sistem to, kar je za glasbo zelo zanimiv teren.

"Glasba je včasih kompleksnejša od življenja, če gledaš stvari od daleč. Deluje zelo ambivalentno. Po eni strani je glasba lahko nekaj zelo intimnega. Nekaj, kar nam daje toplino in nas lahko odmakne od družbene resničnosti, nas umiri. Po drugi strani pa je glasba lahko orodje največjega napada," podčrtuje Ivanuša.

Dodal je, da je bilo ravno to zanj pri delu navdihujoče. Torej vloga glasbe v kompleksnem družbenem kontekstu, s katerim se soočamo.

Cinična drama v uprizoritvi očiščena cinizma Eden od glavnih posegov, ki so ga v razmerju do dramskega dela naredili, je zavesten odmik od cinizma, čeprav je besedilo izrazito napisano v tej maniri, so še izpostavili ustvarjalci. "Cinizem smo iz besedila prenesli na strukturno raven," pravi dramaturg. Drago Ivanuša pa dodaja, da so aktivnost cinizma prenesli na občinstvo.