Sreda, 2. 12. 2015, 16.10
1 leto, 3 mesece
Predstava v imenu obrambe družine
"V tem času je nujno spregovoriti o človekovi svobodi. Pa ne govorim o človekovi svobodi, ki je pod vprašanjem po zadnjih dogodkih v Parizu. Govorim o nečem, kar je nastajalo že prej. Ni več našega premika, ki ne bi bil nadzorovan, posnet. Živimo v času, ko smo neprestano opazovani. V času razsvetljenstva pridobljene človekove pravice in svoboščine, ki so nam predstavljale notranje blagostanje, počasi izginjajo," enega od vidikov današnje družbene resničnosti, ki jih odpira in problematizira odrsko delo V republiki sreče sodobnega britanskega dramatika Martina Campa, tik pred novo premiero v SNG Drama Ljubljana, ki bo 5. decembra, izpostavi umetniški vodja omenjenega gledališča Igor Samobor.
Besedilo Martina Campa, je na današnji novinarski konferenci nadaljeval Samobor, se med drugim ukvarja s pojmom svobode: kaj je svoboda in kakšna je lahko danes svoboda. Je ta danes lahko le še predmet traktata, filozofskega razmišljanja in političnih govorov, se sprašuje, ali je svoboda v tem času zožena le še na intimno svobodo? "Vendar je ta zdaj pod velikim vprašajem. Si lahko to, kar si? Si lahko v skupnosti to, kar si? Ali večina razmišlja o manjšini na referendumih? Do katere točke bomo popolnoma pobiti v teh velikih mislih in željah?"
V uprizoritvi ustvarjalci tako sledijo strukturi, ki jih predvideva drama V republiki sreče s podnaslovom Razvedrilo v treh delih, in s stremi dejanji: 1. Uničenje družine, 2. Pet temeljnih svobod posameznika, 3. V republiki sreče. Skozi to zaporedje se na presečišču med posameznikom, družino in družbo ukvarjajo z razgrajevanjem prevladujočih ideoloških matric, ki vse ta razmerja in razumevanja teh naseljujejo.
"Vsi ti emancipacijski koncepti so se v enem trenutku sprevrgli v negativ. Vse osvoboditve so nam naenkrat odvzete in vtaknjene v neoliberalistični sistem." V drugem dejanju Pet temeljnih svobod posameznika tako ustvarjalci in ustvarjalke raziskujejo, kaj se je v današnjem času zgodilo s temi emancipacijskimi modeli in družbenimi vizijami. V zadnjem delu pa se ukvarjajo s tem, kakšna bo naša prihodnost, če teh ključnih družbenih vprašanj, s katerimi se srečujemo, ne bomo rešili.
Zato to predstavo, kot poudarjajo ustvarjalci, razumejo ne kot destrukcijo družine, temveč kot njeno obrambo.
Nuklearna družina moškega in ženske ter otroka je "zgodovinsko gledano popolnoma nov koncept, star komaj nekaj stoletij, torej je koncept, ki kot nekaj naravnega in nespremenljivega – ne obstaja. Seveda sta bila moški in ženska vselej tista, ki sta spočenjala otroka, toda (represivna) monogamna heteronormativna družbena institucija, kakršno poznamo danes, je nastala šele ob koncu srednjega veka (…) in ima že od vsega začetka popolnoma konkretno vlogo v okviru nastajajoče buržoazne družbe."
Besedilo konča z mislijo, da je pomembna zavest o tem, "da smo tukaj zato, da si enakopravno delimo ta svet" in da je pomembno, da "družina ne bo samo ustvarjala novega življenja, temveč bo imela moč, da se za to življenje tudi bori – v skupnem upiranju heteronormativnosti, patriarhatu in nekrokapitalizmu".
"Glasba je včasih kompleksnejša od življenja, če gledaš stvari od daleč. Deluje zelo ambivalentno. Po eni strani je glasba lahko nekaj zelo intimnega. Nekaj, kar nam daje toplino in nas lahko odmakne od družbene resničnosti, nas umiri. Po drugi strani pa je glasba lahko orodje največjega napada," podčrtuje Ivanuša.
Dodal je, da je bilo ravno to zanj pri delu navdihujoče. Torej vloga glasbe v kompleksnem družbenem kontekstu, s katerim se soočamo.