SiolNET. Trendi Kultura
4,73

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Porušena palača, ki jo je Prešeren označil za "hudičevo hišo"

4,73

termometer

Kolizej
Kolizej marca 1986 Foto: Janez Pukšič, hrani: MNZS

Marsikdo se najbrž spomni ljubljanskega Kolizeja iz njegovega zadnjega obdobja, ko je propadal in so se zanj celo bali, da se bo sesedel sam vase. Leta 2003 ga je kupil poslovnež Jože Anderlič in leta 2011 so nekdanji kulturni spomenik porušili. Ta je bil ob svojem nastanku namenjen vojaškim namestitvam in družabnemu življenju.

Kolizej je nastal po načrtih arhitekta in investitorja Josipa Benedikta Withalma, ki ga je zasnoval po vzoru svoje stavbe iz Gradca. Zgradili so ga med letoma 1845 in 1847. Lokacijo zanj so izbrali v gramozni jami ob današnji Gosposvetski cesti, kjer je bilo takrat veliko nepozidano območje zunaj strnjene Ljubljane. Arhitekt pa je bil tudi njen prvi lastnik in uspešen poslovnež.

Odprtje prvega dela te nekdanje veličastne ljubljanske stavbe je bilo 1. januarja 1846, ko je bila zaključena tudi poslikava stropa v eni od dvoran. Slovesnost je spremljala glasba v živo, vstopnina pa je znašala deset kron.

A monumentalna stavba 19. stoletja takrat še ni bila dokončana. Kot v svojem članku z naslovom Ljubljanski Kolizej v ogledalu časa, objavljenem v Arhitekturnem biltenu, piše Darija Mavrič, je bilo tam, dokler ni bila zgrajena jahalna šola, mogoče jahati na prostem. Svojo končno obliko pa je stavba dobila 1847, s tem da je 18. decembra istega leta preživela še požar, ki je povzročil precejšno škodo, in še preden je zaživela, so jo morali že obnavljati.

Kolizej leta 1986 Kolizej leta 1986 Foto: Janez Pukšič, hrani: MNZS Imenitna stavba za vojake

Kolizej bil sprva namenjen namestitvi vojakov, ki so v tistem času velikokrat z Dunaja in Gradca skozi Ljubljano odhajali v Italijo. V njem so zato uredili vojaška prenočišča in stanovanja, vsakemu od teh pa so pripadali tudi del zelenjavnega vrta, hlevi in prostor za shranjevanje. Poleg teh prostorov je bilo tam tudi šest velikih dvoran.

Del stavbe pa sta bili še jahalnica in velika plesna dvorana za tisoč ljudi, pivnica, pekarna in kavarna, kjer so ponujali graške slaščice. Manjkali niso niti terasa za goste, vrt s sprehajalnimi potmi in klopcami. Withalm je namreč stavbo zasnoval kot večnamensko.

Kot še piše Darja Mavrič o zgodovini stavbe, je njen prvi lastnik, arhitekt Withalm, nekatere od prostorov v najem ponujal višjim natakarjem z Dunaja ali iz kateregakoli drugega velikega mesta. Ob tem pa ga je zanimalo, da imajo tudi dobro spričevalo in vsaj dva tisoč goldinarjev premoženja.

V kriterijih izbire najemnikom je mogoče prebirati, da je lastnik te znamenite ljubljanske stavbe v 19. stoletju v Ljubljano želel prinesti "okus velikih mest, hkrati pa željo po finančno varnih projektih".

Kolizej sredi 19. stoletja Kolizej sredi 19. stoletja Foto: Arhiv NUK

Redna menjava posteljnine

V omenjeni raziskavi zgodovine Kolizeja lahko tudi beremo, da je bil ta leta 1849 nadpovprečno zaseden z vojaškimi enotami, ki so se na svoji poti v Ljubljani največkrat ustavile za noč ali dve, kar je bilo drugače kot prej, ko je šlo za dalj časa trajajoča bivanja.

A ne glede na to je Withalm želel ohraniti enako visoke standarde storitev, kar je vključevalo redno menjavo posteljnine, skrb za čistočo in udobje vojakov, kar je dosegel s povišanjem najemnin. "Isto leto je izbruh kolere zahteval strožje higienske ukrepe, zaradi česar je morala biti gostota namestitev v skupnih prostorih manjša," še dodatno okoliščine predstavlja Darja Mavrič.

A ob tem je arhitekt in poslovnež v Kolizej privabljal tudi turiste. Nudil jim je "prenočišča, zabavo, hrano, jahanje, lepe poglede na Tivoli, hkrati pa je bila lokacija dovolj blizu središča mesta", avtorica še zapiše v Arhitekturnem biltenu.

Zlata leta Kolizeja

Kolizej je uspešen projekt tako za njegovega snovalca kot tudi za mesto, ki je z njim dobilo ne le arhitekturno prepoznavno točko, temveč tudi soustvarjalca mestnega družabnega življenja v 19. stoletju. Reševanje vprašanja vojaške namestitve v Ljubljani je bilo tako le eden od njegovih vidikov, plesi, zabave, smeh in druženje pa še ena od njegovih vsebin.

Ravno zaradi vsega svojega dogajanja je objekt v družbenem prostoru zasedel kontroverzno mesto, saj je del prebivalcev ta moralno motil. Svoje so k temu prispevali tudi vojaki, ki so bili včasih precej glasni in je med njimi prihajalo tudi do pretepov. France Prešeren ga je uvrstil kar med "hudičeve hiše" v Ljubljani. Razmere so se umirile šele tedaj, ko je območje leta 1866 prešlo pod okrilje delovanja ljubljanske mestne policije.

Prostor nekdanjega Kolizeja danes Prostor nekdanjega Kolizeja danes Foto: Ana Kovač

Nove vojašnice so pohodile stare

Po Withalmovi smrti je Kolizej leta 1865 prišel v roke njegovega sina Victorja Withalma. Do leta 1886 so v njem vojaki še prenočevali, z gradnjo novih vojašnic v Ljubljani, kot na primer Topniško, Belgijsko in drugih, pa je Kolizej začel izgubljati ta namen. Prostore so tako začeli oddajati prebivalcem pa tudi obrtnikom in trgovcem za opravljanje dejavnosti. Med zabeleženimi vsebinami so bile tu tako tudi trgovina z moko, vinoteka, mesnica, žganjarija … Uporabljali so ga tudi sabljači in kolesarji, ki so v dvoranah vadili.

V velikem ljubljanskem potresu leta 1895 je bil Kolizej poškodovan, zaradi česar so ga morali delno porušiti.

Od nacionalizacije do kulturnega spomenika

Leta 1961 so ga nacionalizirali, še desetletje pred tem pa je bila stavba obnovljena. Vse do konca 60. let prejšnjega stoletja je bila dobro vzdrževana, k čemur so prispevali njeni tedanji prebivalci. V 70. letih so se vanj naselili delavske družine in nižji sloj, ki pa ni imel ekonomske moči za njegovo ohranjanje. Kolizej je začel počasi propadati in sčasoma je bivanje v njem postalo skoraj nemogoče.

Leta 1993 so ga razglasili za lokalni spomenik kulturnega pomena, v utemeljitvi pa je zapisano, da gre za "tipološko specifičen in enkraten primer mestne arhitekture svojega časa, ki ima glede na svojo zasnovo in lego veliko kulturno-zgodovinsko vrednost, saj je vse do danes v širšem evropskem prostoru preživel le ljubljanski Kolizej". A to je bilo še pred njegovo rušitvijo v novem tisočletju, v katerem je izginil še zadnji preživeli od štirih tovrstnih objektov, zgrajenih v Avstrijskem cesarstvu 19. stoletja.

Z leti je Kolizej v Ljubljani še dodatno propadal. Leta 1995 se je porušil osrednji del strešne konstrukcije, razlog naj bi bil neustrezen poseg enega od najemnikov, in prebil vsa nadstropja, pod sabo pa pokopal tri ljudi.

Kolizej Foto: Ana Kovač

Kolizej Foto: Ana Kovač

Kolizej Foto: Ana Kovač

Kolizej Foto: Ana Kovač

Kupil ga je Anderlič

Leta 2003 je Kolizej kupil poslovnež Jože Anderlič, ki je leto pozneje razpisal natečaj za novi Kolizej. Izbran je bil projekt luksuznega hotela, stanovanjsko-poslovnega kompleksa in velike koncertne dvorane. Poslovnež je leta 2005 sprožill prvo pobudo za ukinitev statusa spomenika. Začela se je papirnata bitka, 2008 je bila z objekta umaknjena spomeniška zaščita, leto pozneje pa je bila na ministrstvu za kulturo odobrena njegova rušitev, ki se je zgodila 2011. Za ohranitev nekdaj spomeniško zaščitene stavbe si je takrat prizadeval del arhitekturne in umetnostnozgodovinske stroke. Nastala je tudi civilna iniciativa za ohranitev Kolizeja, prizadevanja za njegov obstoj pa sta podprli tudi mednarodna komisija in slovenska sekcija za spomenike in spomeniška območja ICOMOS.

Slovenska sekcija je poudarila, da je Kolizej v Sloveniji še edini ohranjeni primer romantične umetnosti na prehodu iz bidermajerja v historizem. Mednarodna komisija pa je izpostavila, da bo z rušitvijo Kolizeja izgubljen izjemen spomenik v srednjeevropskem merilu.

A ljubljansko stavbo, ki je preživela različne čase in svoje vloge v mestu, od vojaškega prenočišča do družabnega prostora, pozneje pa je bila v veliki meri stanovanjska stavba, v zadnjih desetletjih slabega stanja z nizkimi najemninami namenjena predvsem bivanju socialno ogroženih družin, so na koncu porušili. V tednu in pol je monumentalna stavba 19. stoletja postala kup opek, lesa in drugega, kar jo je nekoč oblikovalo.

Vila današnjega časa

Leta 2016 je Anderlič razkril nove načrte s prostorom nekdanjega Kolizeja, kjer naj bi po novem stala luksuzna stanovanjska soseska, a je leto pozneje zemljišče v velikosti slabih deset tisoč kvadratnih metrov prodal južnoafriškemu finančnemu skladu Greenbay Properties. Ta naj bi zgradil stanovanjsko-poslovni kompleks vile in palače Schellenburg. A je prostor nekdanjega Kolizeja, kjer še vedno zeva gradbena jama, lani prešel v lastništvo avstrijske družbe ILAG Tivoli.

Preberite še:

Kolizej, Jože Anderlič Posel danes Anderlič o Kolizeju: Afričani plačajo, jaz gradim na ključ

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • trdonja / 22.02.2019. ob 19:47 +9 - 1

    Vse za dober biznis, vse za velik dnar... Ima Adi Smolar prav. Zadnji preživeli avstrijski kolizej je bilo potrebno porušiti samo zaradi pohlepa. Brez vizije, kaj bi z zemljiščem naredili (prazne marnje o Anderličevih opernih dvoranah brez zagotovljenih financ so služile zgolj in samo iskanju razlogov, zakaj zadevo smemo porušiti). Upam, da je bilo Zokiju, Anderliču in vsem državnim uslužbencem vredno. Naj jim zaslužek, provizije in podkupnine položijo v grob, da bodo imeli kaj odnesti s seboj.

    +9 - 1
  • MajaKajza / 23.02.2019. ob 11:11 +3 - 1

    Moja babica in dedek sta bila prisilno preseljena iz Tomšičeve v Kolizej leta 1951, zaradi takratnih apetitov politike. Kot otroci smo se bali še v klet po drva...sicer pa, komunisti so zaničevali ugledne trgovce in jih okradli ter strpali v slabe prostore. Kot vidim pa se zgodovina ponavlja. Transparentno kradi in laži.

    +3 - 1
  • Mira / 23.02.2019. ob 09:01 +1 0

    ......namenjen vojaškim namestitvam in družabnemu življenju..... . Torej bordel.

    +1 0
delitve: 30
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin