Nedelja, 29. 12. 2019, 4.00
4 leta, 10 mesecev
Poklici (8.) - Operna pevka
Nuška Drašček Rojko: To ni poklic, to je poklicanost. #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,62
4
Nuško Drašček Rojko lahko zadnje leto vidite in slišite na odru ljubljanske operne hiše, kjer s srcem in dušo opravlja poklic operne pevke. V to glasbeno zvrst se je zaljubila med študijem solo petja in pravi, da je postala njena velika ljubezen. Z Nuško nismo govorili le o poklicu operne pevke in najnovejših predstavah, temveč o njeni celotni glasbeni karieri ter o usklajevanju materinstva in dela.
Nuška Drašček Rojko se je svetu pred desetimi leti predstavila s svojim prvim albumom, na katerem so bile skladbe s pop prizvokom, a njena glasbena pot jo je od tedaj vodila povsem drugam. Zajadrala je v prepevanje ljudskih pesmi, šansonov, preizkusila se je v muzikalu ter na koncu pristala v operi.
Čeprav ima rada različne glasbene žanre, se je v operi res našla in tako je od lanskega decembra tudi zaposlena v ljubljanski SNG Operi in baletu. Tik pred novo predstavo Devica Orleanska, v kateri igra glavno vlogo, smo z njo govorili o poklicu operne pevke in usklajevanju materinstva s kariero.
Zadnja leta ste se predali operi. Kako to? Je bila to od nekdaj vaša želja?
Ne, niti slučajno. Jaz sem pravzaprav v teku petja in vsega, kar sem počela – prepevala sem v zborih, imela sem koncerte – nekako zaznala, da imam še vokalne rezerve, do katerih pa nisem znala dostopati, ker tehnično nisem nikoli delala na glasu, razen tega, kar sem se v zborih naučila. Tako da sem potem pri 24 letih šla na avdicije za solo petje in tako začela sodelovati s profesorjem Matjažem Robavsom. On je moj prvi profesor in tudi moj edini. Nisem hodila k nikomur drugemu, razen seminarjev, ki sem se jih udeležila.
Zelo pomembno namreč je, da se najdeš in ujameš in razumeš s svojim profesorjem, s svojim mentorjem. Ker glas je zelo občutljiva zadeva in ni samo fizis. Način, kako se razvija glas, je tudi način, kako se razvija umetnik.
Tako sem potem začela z Matjažem razvijati glas, najprej v glasbeni šoli na škofijski gimnaziji, potem pa je on začel učiti na akademiji za glasbo, tako da sem se leta 2009 tudi vpisala na študij solo petja. In nekako tako se je moja operna pot začela.
Torej ste se nad opero navdušili med učenjem solo petja, ko ste odkrivali svoje nove glasovne razsežnosti?
Tako je. Nekje vmes, še preden sem šla na akademijo za glasbo, sem ugotovila, da me tole zelo "grabi" in zelo vabi. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se navadila na zven svojega glasu, ker je bil drugačen od tistega prej. Lastna ušesa te tako ali tako prevarajo; potrebuješ nekoga od zunaj, da te sliši.
Tako se mi je potem odprl neki čisto nov svet. Zelo sem začela uživati v gnetenju glasu, v iskanju zvenov in različnih barv in tako naprej. Opera ponuja res en povsem nov svet. Gre za spoj igre, petja in libreta in kako zdaj podati to besedilo na melodijo, kako tehnično obvladati materijo in tako naprej. Zato je opera res nenehno velik izziv in zato v tem tako neizmerno uživam.
Z izpopolnjevanjem glasu se mi je močno olajšal tudi preostali del moje ustvarjalnosti. Se pravi zunaj opere, tudi vsi drugi žanri, ki se jih lotevam, so mi postali na izvedbeni ravni lažji. Kar pomeni, da sem se lahko posledično bolj poglobila v interpretacijo. In to mi je res všeč.
Je pa to konstantno izpopolnjevanje, tega ni nikoli konec. To se mi zdi, da je bila ena tistih lekcij, ki sem jo najbolj morala osvojiti, da torej ni tako, da se enkrat naučiš in znaš, ampak se konstantno učiš. Ker glas se tudi nenehno spreminja, nanj vplivajo leta, hormoni, utrujenost, okužbe … To vse vpliva na to, kako zveniš.
Poklic opernega pevca je verjetno zelo zahteven in poseben hkrati?
Tako je. To ni poklic, to je poklicanost, jaz pravim. Moj delovni dan, če nimam predstav ali še kakšnih koncertov zunaj opere, se začne ob 10. uri, ko imamo vaje. Ampak to pomeni, da moram biti že tri ure prej budna, da se mi prebudita telo in tudi glas. Zato mi prav pride, da grem zjutraj na kolo za pol ure, da se spravim v pogon, ker nisem jutranji človek (smeh, op. p.). Potem sledi zajtrk, ki mora biti dovolj hranljiv, da ti nekaj časa drži – vsaj pri meni je tako – ker jaz ne morem tik pred vajo ali vmes jesti. Po zajtrku sledi upevanje in nato vaja.
Vadbeni termini so po navadi od 10. do 13. ure in zvečer od 19. do 22. ure ali pa, tako kot imamo zdaj pri pripravah na novo premiero Devico Orleansko, od 10. do 15. ure, z vmesnimi pavzami. Kadar je zvečer predstava, dopoldne nimamo vaj, ker se glas seveda utrudi. Tako da je po navadi en dan pred veliko predstavo kar tišina.
Če ni intenzivnih vaj za tekoče predstave, so pa priprave na novo sezono. Tako da ni nikoli mesec ali dva premora, ker ga tudi zaradi samega glasu ne more biti. Torej tudi ko imaš proste dneve, tudi ko greš na dopust, popolnega premora ni, ker kondicijo glasu moraš nenehno vzdrževati. Sicer traja preveč časa, da prideš nazaj v aktivno formo. In potem včasih hočeš prehitro preveč in se lahko zgodijo poškodbe.
Skrbite torej kako posebej za svoj glas, da se ne poškoduje?
Prva in najpomembnejša stvar zame je dovolj spanja. Če ga nimam dovolj, ni optimalno za moj glas, kar pa je na žalost v 80 odstotkih. Sploh odkar sem mama, se jutra začnejo precej zgodaj (smeh, op. p.). Poleg dovolj spanja je zame še pomembna fizična aktivnost in pa ugotovila sem z leti, da mi ne odgovarja pitje mrzlih pijač. Seveda so izjeme, ampak načeloma pa mrzlih pijač ne pijem. Tudi mlečne izdelke uživam v zelo omejeni količini, ker mi ne naredijo dobro. Je pa seveda vsak pevec drugačen in ima svoj sistem.
Zadnje čase opažam, da ne hodim več rada s prijatelji ven v kakšne restavracije ali lokale, kjer je glasba tako na glas, da se sploh ne moremo več normalno pogovarjati, ampak je treba prav kričati, da slišimo med seboj. Zato raje izbiramo kakšne mirnejše lokale. Zelo pomembno pa je tudi vedeti, kdaj in kako se upeti. Jaz se držim tega, da se vedno upevam pred vsakim nastopom; pri tem sem res dosledna.
Kaj to pomeni? Kako je videti upevanje?
To pomeni, da glasilke ogrejem. Če uberem krajši sistem, traja upevanje od pet do deset minut, malo daljše upevanje traja od petnajst do dvajset minut, lahko tudi pol ure – odvisno od tega, na kaj se pripravljam. Ampak ne grem pa odpet niti ene same skladbe brez upevanja. Ker to je enako, kot če bi športniku rekel: "Ej, daj samo malo odšprintaj, saj se ni treba ogrevati, tako malo, na hitrico (smeh, op. p.)!"
Pred nastopi oziroma predstavami mi pa sicer ugaja tišina. Tako da se mi dogaja, da na primer med vožnjo v avtu ne prižgem radia, ampak imam tišino. Kar je malo nenavadno zame, ker sicer zelo rada poslušam glasbo in se mi ves čas v glavi tudi vrti neka muzika (smeh, op. p.).
Ali pa ravno obratno, kadar se pripravljam na kakšno večjo vlogo in kadar si res ves čas vpet vanjo, pa si vrtim neko popolnoma nasprotno glasbo, neko povsem drugo zvrst, na primer rap ali metal. Ali pa kar malo odkrivam po YouTubu, kaj se še da najti …
Operne vloge so zelo zahtevne, ne le zato, ker pojete v tujih jezikih, običajno so tudi zelo dolge, ob petju je treba še igrati … Kako si zapomnite toliko besedila in glasbe?
Vsak operni pevec ima neki svoj sistem. Jaz imam srečo, da kar precej jezikov, ki jih v operah pojem, tudi sicer govorim, ene bolj, druge manj tekoče: francosko, angleško, tudi nemško in italijansko do neke mere. To mi zagotovo olajša stvari, večji del dela mi je s tem prihranjen, ker si lažje predstavljam zgodbo, ki jo moram skozi opero povedati.
Jaz se pred vsako novo vlogo lotim raziskovanja. Preverim, kdaj je bilo delo napisano, preberem si o skladatelju, preberem si o samem delu, o libretu – torej o besedilu, ki ga poješ. Najprej torej osnove oziroma malo širše, potem pa začneš kopati globlje.
Libreto je za operno delo in za opernega pevca zelo pomemben, ker moraš razumeti, v kakšno situacijo vstopaš, ko prideš na sceno, kakšno situacijo pustiš za sabo, ko odideš s scene, kaj se dogaja na odru, medtem ko te ni na njem … In če seveda jezik, v katerem je libreto, tudi sicer govoriš, ti je lažje, ker že razmišljaš v tem jeziku.
Tako so na primer priprave na novo opero, v kateri nastopam, z naslovom Devica Orleanska, ki bo premiero doživela zdaj v januarju, bile nekoliko težje, saj je opera v ruščini, tega jezika pa ne govorim. Tako da mi je priprava vzela več časa – vlogo sem začela študirati konec pretekle sezone, tam nekje meseca maja oziroma junija. No, najlepše pa je, ko se ti v času tega učenja in priprav zgodi tista čarovnija – ko instinktivno razumeš besede, jih dejansko dojameš in začutiš, ko si jih izgovoril. Vloga ti nekako preide v kri, tudi če je napisana v tebi tujem jeziku, in ko dejansko ponotranjeno razumeš vlogo, jo začneš zares čutiti.
Sicer nastopate v tej sezoni v kar nekaj operah – med drugim v Carmen in Pepelki – ampak, ali je bila torej vloga Ivane Orleanske za vas največji izziv?
Da, na neki način je bila večji izziv, čeprav je na primer Pepelka tehnično zahtevna opera. Vloga Orleanske mi je vzela kar nekaj mesecev priprav, ne le, ker je tuj jezik, ki mi ni blizu, ampak tudi kondicijsko ogromno zahteva in predvsem je psihološko tudi zelo zahtevna vloga. Vsi poznamo zgodbo Ivane, vsi vemo, kako konča – in to je v glasbi tako precizno napisano: ta njen razvoj in ta njen notranji boj … Tako da mi ta vloga predstavlja res velik izziv.
Povejte nam kaj več o vlogi Ivane Orleanske v operi Devica Orleanska, na katero se že tako dolgo pripravljate.
Gre za delo Čajkovskega in to je tako krasno napisano, da se ne da povedati. Verjamem, da te opere ljudje ne poznajo, ker se ne izvaja velikokrat, saj je res ogromna. V izvirniku je zelo dolga – mi smo jo sicer skrajšali –, zahteva velik korpus tako ansambla na odru kot orkestra, scensko je zelo zahtevna, zato se je pogosto operne hiše niti ne lotevajo. Ampak naša postavitev prikaže eno res lepo celoto te prekrasne mojstrovine, ki je polna tako čudovite glasbe, da občutkov sploh ne morem opisati z besedami. To je pretresljivo lepa opera, ne znam drugače povedati.
Zelo všeč mi je tudi to, da jo je režiser Frank Van Laecke zrežiral tako, da na odru ni niti enega trenutka, ki bi bil proti glasbi, ampak je čisto vse, kar je narejeno, narejeno v soskladju, v harmoniji. In to potem res kot operni pevec z lahkoto podaš, ker ti že čisto vse sporoči glasba.
Se vam zdi, da smo Slovenci odprti za opero? Se občinstvo kaj pomlajuje, če tako rečeva, prihaja na predstave kaj več mladih ljudi kot nekoč?
Vsekakor se pomlajuje in upam, da se bo še naprej. Ker se mi še vedno na trenutke zdi, da se ljudje mislijo, da moraš pa opero kaj posebej razumeti oziroma imeti glasbeno znanje, da uživaš v njej, pa sploh ni tako. Ti moraš samo priti z odprtim srcem in odprto glavo in se prepustiti, da te zapeljemo.
Lahko si prej prebereš vsebino opere, ki je vedno objavljena na naši spletni strani, kar ti lahko pomaga slediti zgodbi, poleg tega imajo opere v tujem jeziku tudi vedno spremljajoče nadnapise, prevode. Čeprav v resnici so točne besede, ki jih izgovarjamo nastopajoči, samo detajli. Lok zgodbe je jasen iz glasbe, iz načina igre, iz vsega ostalega …
Je pa res, da so glasbeni okusi različni in da nekaterim ta zvrst glasbe preprosto ni pogodu. Ampak polagam vsem na srce, naj se ne odločijo že vnaprej, da opera ni zanje, temveč naj se vsaj pridejo prej prepričat.
Opera je čarovnija. Opera ni hermetično zaprt svet. To so zgodbe, ki so danes še vedno aktualne. In tudi znotraj samih režijskih konceptov se večkrat najde kakšna stvar, ki je osmišljena tako, da je aktualna tudi zdaj. Tudi ko študiramo kakšno več sto let staro opero, vidimo, da bolj kot se stvari spreminjajo, bolj so še vedno enake, le akterji so se malo zamenjali. Ampak osnovna gonila človeka so pa praktično enaka.
V svoji glasbeni karieri se lotevate mnogih različnih žanrov, stali ste tudi na mnogih drugih odrih – od popevk do pevskih tekmovanj (ne le pri nas, tudi v tujini), nastopili ste v muzikalih … Je poleg opere tudi muzikal vaša velika ljubezen?
Zagotovo. In z veseljem se kdaj vrnem tudi nazaj k muzikalu. Saj v resnici zamisli in zagona nikoli ne zmanjka, samo časa za vse to uresničiti ni dovolj (smeh, op. p.). Že tako sem na ogromno projektih hkrati, ampak to zaradi tega, ker imam to, kar počnem, res rada. In zelo sem srečna ter hvaležna, da me ljudje povabijo v tako kakovostne projekte, da težko rečem ne. Dokler lahko seveda naredim vse stvari, ki si jih zadam, korektno. Ne bom se lotila nečesa, česar ne morem opraviti 100-odstotno.
Svoj edini bolj komercialno oziroma pop usmerjen album ste izdali pred desetimi leti, nato ste leta 2018 izdali še album francoskih šansonov Re-Belle, ki je bil posvečen legendarni Edith Piaf. Ste se od komercialne glasbe torej povsem umaknili?
Ne da sem se umaknila, ampak preprosto potem nisem več delala v tej smeri, ker sem pač delala po inerciji tega, kar sem jaz hotela delati, kar sem čutila, in tega, kar smo nekako s publiko skupaj začutili, da bi bilo najlepše, da bi na koncertu dobili.
Tako da sem z ekipo postavila nekaj res lepih repertoarjev na oder: Popotovanje po Sloveniji, kjer sem prepevala ljudske pesmi, Sprehod po West Endu, kjer gre za muzikale, imeli smo večer francoskega šansona, ki se je potem v bistvu razvil v Re-Belle, kjer gre za ponovno obujene in aranžirane šansone Edith Piaf.
Glede na to, da ste ves čas na polno vpeti v glasbeno ustvarjanje in da nimate tipičnega urnika, kako vam uspe usklajevati glasbo in zasebno življenje, materinstvo?
Glasba je zame res način življenja in na svoj poklic ne gledam kot na službo. Zame je to poklicanost. Ker sem že od nekdaj vpeta v to in ker res uživam v tem.
Saj tudi jaz pridem kdaj utrujena na koncert, ampak ko stopiš na oder, ti publika toliko da, da utrujenost kar nekako zbledi …
Ne da se opisati občutkov, ki jih kot umetnik doživljaš, ko doživiš stoječe ovacije. Pravzaprav se meni zdi že to, da si ljudje vzamejo čas in kupijo vstopnico ter pridejo na tvoj koncert, čudovita pohvala. Res čutim veliko odgovornost do svojega občinstva. Nekateri te pridejo poslušat tudi večkrat, tako da moraš biti ne samo res dober, ampak vsakič še boljši, dati še več od sebe.
Glede usklajevanja kariere in materinstva je pa tako … Se mi zdi, da vsaka mama, ki dela, gre skozi neko fazo slabe vesti, kar je čisto normalno. Pa ne le mame, tudi očetje, da ne delamo razlik. Kot starš si želiš biti nenehno tam, na voljo, z otrokom, ampak hkrati te pa tudi kariera, poklic, ki ga opravljaš, izpolnjuje. To je ravno tako velik del mene kot to, da sem mama. Tako da sem se s sinom Luko zelo veliko o tem pogovarjala, mu razložila, da je to moja služba, ga jemala pogosto s sabo, ko sem imela turneje po tujini ali na koncerte doma, tudi v opero večkrat pride, tako da tudi on razume ta del mene. Hkrati pa mi prav ta moj poklic omogoča, da pridem kdaj prej v šolo ponje in lahko na ta način preživiva dodaten čas skupaj.
Je tudi vaš sin navdušen nad glasbo? Ga kaj vleče v glasbene vode?
Ne, za zdaj ne. Ga zanimajo instrumenti in zelo rad pride sem v SNG Opera in balet na vajo. Je zelo čuteč in čuječ fant, pozoren, zazna vsako nianso. Ampak bolj kot glasba ga zanima risanje. In res zelo, zelo lepo riše – pa tega ne govorim le kot nadvse ponosna mama, ampak ga je pohvalila tudi njegova mentorica na likovnem tečaju, ki ga letos obiskuje; ravno prejšnji teden so imeli s svojo skupino razstavo in res lepo ustvarjajo.
Kje se vidite čez 10, 20 let?
Uh, vsekakor bi lahko to, kar počnem, počela še leta in leta. Projektov za prihodnost imam v glavi res veliko, idej je ogromno, repertoarja je ogromno, ampak nisem pa taka, da bi šla z glavo skozi zid. Sem pa pred kratkim postala tudi docentka na Akademiji za glasbo, tako da počasi vstopam tudi v vode poučevanja. Se mi zdi prav in nujno potrebno, da izkušnje krožijo in se plemenitijo.
4