Medeja v besedah in čustvih

Senekova Medeja je z uprizoritvijo v SNG Drama Ljubljana dobila tako svoj prvi prevod v slovenščino kot tudi svojo prvo odrsko uprizoritev pri nas. Že sama odločitev, da na oder postavijo Senekovo, ne pa Evripidove Medeje s seboj prinaša številne posledice. Kot je pred premiero povedala prevajalka in dramaturginja predstave Jera Ivanc, Senekova Medeja ponuja odgovor na vsebinsko izpraznjene gledališke spektakle v Rimu. A umik spektakla besedi in vsebini pomeni, da od bralne drame, kakršna je Senekova, na velikem odru Drame dobimo precejšnje razdalje med liki, besedami in dejanji.

Čeprav v Medeji ni odrskega spektakla, je kar nekaj spektakularnosti v odrskem čustvovanju nastopajočih. Medeja Nataše Barbare Gračner je sedeča, ves čas obrnjena k občinstvu in zato prisiljena, da vsa svoja čustva izraža z obrazom. To prvakinja Drame opravi odlično, a kljub temu je teža Medejinih čustev in (opisanih) dejanj premalo, da bi nosila celotno predstavo. Maja Sever v vlogi dojilje svoje pozive Medeji sporoča z viška, z oranžnega okvirja, ki onemogoča kakršnokoli interakcijo med igralci, njeno nelagodje ob sklanjanju navzdol pa se nadaljuje vso predstavo.

Distanca med igralci je zaradi postavitve tako velika, da prizori postanejo zgolj serija monologov, v katerih igralci poskušajo nadomestiti manko interakcije, tudi z mahanjem s plaščem, kot je to počel Ivo Ban v vlogi Kreonta. Zvone Hribar kot sel je edini, ki deluje na isti ravni kot Medeja, medtem ko se tudi njen mož Jazon, ki ga odigra Matjaž Tribušon, izgublja v samoti scenografije, ki je s postavitvijo na rob odra oropana odrske globine.

Bralnost prekinjajo animirani vložki v vlogi zbora, kjer odločilno vlogo odigra glasba Draga Ivanuše in Enosa Kuglerja. Ta je sprva celo nekoliko igriva, nato pa z vso svojo težo in na koncu tudi mučno kakofonijo stopnjuje tragično atmosfero Medeje. Glasba resda zapolni precejšen del praznine, v kateri bi pričakovali odnose, a ker so njene vloge epizodne, natančno odrezane od dogajanja na odru, se distanca z njo samo še veča.

Postavitev Mete Hočevar tako doseže, da v ospredje stopijo besede in vsebina, a ker besede na odru dobijo tako malo podpore, ostanejo občinstvu še bolj nedosegljive, obsojene na zapomljive vrstice o tem, da je za zlo vedno dovolj časa in da je za pogum vedno dovolj priložnosti. Postavitev Medeje v skoraj dvodimenzionalni prostor je tako res pogumna, a žal samo to.