SiolNET. Trendi Kultura
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Lahko je provocirati druge, ni pa lahko provocirati samega sebe"

4

termometer

Rabih Mroué pripada povojni generaciji libanonskih umetnikov. V njegovem delu se zrcali izkušnja vojne in nemirov, družbenih prevratov in političnih kontekstov.

Rabih Mroué je igralec, gledališki režiser, dramatik in vizualni umetnik. Pripada generaciji libanonskih umetnikov, ki so postali prepoznavni v desetletju po uradnem koncu libanonske državljanske vojne v 90. letih. Ustvarja v državi, kjer nad umetniškim delom bdi komisija za cenzuro. Svoje delo, predvsem vizualno produkcijo, predstavlja na številnih mednarodnih manifestacijah sodobne umetnosti, med drugim tudi na documenti, sydneyjskem bienalu, istanbulskem bienalu in Manifesti. Pri nas se predstavlja v Mestni galeriji Ljubljana z razstavo Nekaj nečesa. Razstavlja del svojega opusa, v katerem interpretira osebne izkušnje vojne in nemirov, v ozadju katerih so nestabilne politične razmere in družbeni prevrati. V svojih videih, instalacijah, performansih in predavanjih Rabih Mroué tematizira zgodovinske in osebne pripovedi ter na različne načine preizprašuje geopolitične kontekste.

Vašega dela se je prijela sintagma, da se ukvarjate z vsebinami, ki bi jih sicer oblasti oziroma družba raje pometla pod preprogo.

To je o mojem delu zapisal neki novinar. Fraza se je naenkrat razširila. Številni so se je oprijeli, jo prevzeli in od takrat me spremlja.

Se z njo identificirate?

Res je, da se v svojem delu lotevam tem, ki so na neki način družbeni in politični tabu. Govorim o stvareh, ki bi jih oblastniki velikokrat najraje preskočili, celo skrili ali dali na stran. Vedno želim polemizirati prav o teh področjih in temah ter jih tako narediti vidne. O njih spregovoriti, si zastavljati vprašanja in izmenjati stališča. Pri tem se ne osredotočam le na tabuje oblasti in družbe, temveč tudi na svoje lastne potlačitve. Določena osebna in intimna vprašanja želim zastavljati na glas in javno ter o njih tudi razpravljati. Želim poiskati tudi to, kar je skrito v mojem diskurzu.

Prepovedane ali spregledane vsebine lahko izzovejo konflikte.

Sam sicer ne iščem le tem, o katerih nihče ne govori. Ne iščem škandalov. Pravzaprav govorim veliko tudi o tem, kar je v ospredju, le da želim v razmerju do teh tem poiskati drugačen pogled in razmišljanja. Sicer ne verjamem v izvirnost, kar bi morda v tem kontekstu lahko razumeli, me pa zanimajo različne perspektive. Omenili ste, da ne verjamete v izvirnost. Nič ne nastane iz nič in na novo, vedno gre za nadaljevanje, vse je bilo na nekakšen način že narejeno. Tako je tudi z umetnostjo, ki je umeščena v lastno preteklost, sedanjost in prihodnost. Gre za akumulacijo.

Tako kot pravi teoretik Boris Groys, da ni nič bolj zastarelega kot ozirati se po novem. Je pomembneje, kako modificirati obstoječe in izboljšati uveljavljeno? Sami se skozi svoje delo želite oddaljiti od prevladujočega mnenja v zvezi s posamezno tematiko?

Res je in pri tem me zanima, kako razgraditi že oblikovane pripovedi, še posebej družbene in politične. Neprestano oblikujemo stališča, prepričanja, poglede – kako pa je s tem, če jih hkrati spodnašamo, ne prevzamemo ali oblikujemo po svoje, prenašamo na drugačen način in skozi drugo perspektivo?

Všeč mi je misel, da se skozi svoje delo lahko naslonim na vso zgodovino človeštva. Izbereš, kar želiš, k temu prispevaš svoje in se hkrati zavedaš, da bo k tvojemu lahko nekaj svojega dodal še nekdo drug ali to prevzel. Proces se tako odvija vse do konca človeštva. To pa ne vemo, kdaj in kako se bo zgodilo.

Podobe vojne v razmerju do smrti je vprašanje, ki vas spremlja že nekaj časa?

Že dolgo me zanima predstavitev smrti v kontekstu vojne. S tem sem se začel ukvarjati pred leti in še danes premišljujem, kakšne perspektive vse lahko najdem. Vsako delo je namreč nedokončano, je proces in vse se le še poglablja. Vprašanj je vse več, vendar brez odgovorov. V svojem delu ne iščem odgovorov, temveč vedno znova zastavljam vprašanja.

Na ljubljanski razstavi predstavljate tudi projekt The Pixelated Revolution.

Gre za projekt prvega leta sirske revolucije, ko smo informacije o dogajanju lahko prejemali le prek dveh kanalov – državnih medijev, ki so bili v rokah režima, ali protestnikov, ki so objavljali na spletu. Takrat sem našel serijo videov z enakim motivom. Ponavljali so se posnetki strelca, pripadnika sirskega režima, ki je ustrelil snemalca. Žrtev je bila na tak način zunaj kadra, s posnetka si lahko razbral, ali je kamera padla na tla ali pa je snemalec začel bežati. Te posnetke sem tako na različne načine vključil v svoj projekt, pri tem pa razmišljal o različnih položajih. Kot na primer, kako si na podlagi posnetka iz oči v oči gledata strelec in žrtev, čeprav je ta za nas nevidna, in tako se soočita gledalec in strelec. Smrt se sicer dogaja zunaj kadra. Nasilja neposredno ne vidimo, a strel je usmerjen proti nam. Na tak način nasilje še bolj močno občutimo, a brez krvi.

Vprašanje dejstev in resnice je v vašem opusu pomembna tema.

Veliko se ukvarjam z vprašanjem dejstev in posrednikov zgodovinskih in drugih družbenih naracij. Posredniki pa so pri tem lahko različni in to niti ni pomembno. Vprašanje je, kaj nam pomenijo in kaj nam ponudijo na ravni misli. Gre za to, kaj spodbudijo, ne kaj so in kaj naj bi na njihovi podlagi prebirali.

Se strinjate, ko za vaše delo pravijo, da je deloma dokumentarno?

Seveda ne, saj ne verjamem v dokumentiranje. Kaj sploh pomeni deloma dokumentarno? Veliko novinarjev in kritikov za moje delo uporablja to oznako, a moram priznati, da jo sovražim. Kaj je dokumentiranje, kaj je fikcija in kaj je zgodovinska pripoved? Zgodovinske knjige predstavljajo le enega od mogočih pogledov na preteklost. Seveda je pri tem pomembno, kdo piše zgodovino. Zakaj se zgodovinarji opirajo prav na določena dejstva in druga spregledajo? Zgodovina je selekcionirana in urejena skozi določeno perspektivo. Zgodovina je preplet med subjektivno in objektivno pozicijo.

Kako se je po vašem sploh mogoče ukvarjati s preteklostjo?

Pomembno je, da poznamo ozadje dejstev, ki se kažejo kot resnica. Predvsem se je treba zavedati, da je vsak izmed pogledov tako na preteklost kot na sedanjost le ena od različic. Nemogoče je sicer zajeti vse različice, ki obstajajo o enem dogodku, a pomembno je, da jih slišimo in poskušamo razumeti, zakaj so takšne, kot so. Resnico bi lahko dosegli le, če bi zajeli vse različice o nečem, a to je nemogoče.

In tako je resnica nedosegljiva in se nam vedno znova izmika.

Vedno bo nekaj manjkalo. In ko to sprejmeš, se marsikaj spremeni.

Poudarjate torej pomen večglasnosti.

Tako, moja različica o libanonski državljanski vojni pravi, da je potekala med letoma 1973 in 2007. Veliko libanonskih intelektualcev raje kot o državljanski libanonski vojni govori celo o državljanskih vojnah. Medtem ko uradna zgodba pravi, da se je vojna začela leta 1975 in končala 1990, je zame trajala veliko dlje in se končala leta 2007, ko sem naredil predstavo o državljanski vojni z naslovom Kako si je Nancy želela, da je vse skupaj bila prvoaprilska šala. S predstavo sem želel pretresti uradno zgodovino vojne, s katero se ne strinjam. Sporočilo je bilo, da je treba sprejeti tudi druge različice zgodovine.

Vendar glede na to, da govorite o predstavi, ki so jo v Bejrutu prepovedali in ste jo zato premierno uprizorili v Tokiu, očitno ni bil sprejet drugačen pogled na vojno?

Veliko ljudi jo je sprejelo, le oblast ne. V Libanonu v okviru notranjega ministrstva deluje komisija za cenzuro, ki mora vsa uprizorjena besedila odobriti. Občutljivi so predvsem na politične in seksualne teme. Ni dovoljeno govoriti o libanonskih politikih in vojski. Niti ne uporabljati konkretnih imen, še posebej ne, če se nanašajo na državljansko vojno. To pa zato, ker so vojni zločinci danes večinoma v vladi.

V predstavi Kako si je Nancy želela, da je vse skupaj bila prvoaprilska šala, ki so jo prepovedali, je bilo sporno prav to, da sem uporabil resnična imena. Poimenoval sem politične stranke, politike, ulice in regije.

Predstava je bila zato v celoti prepovedana?

Tako je, zato smo se borili s pomočjo številnih domačih intelektualcev in medijev. Za predstavo se je zavzel tudi takratni kulturni minister Tareq Mitri, ki je načeloma proti cenzuri. V tistem času je bilo veliko razprav, takratni kulturni minister pa je imel očitno dovolj politične moči, da je na koncu dosegel, da smo predstavo kljub vsemu lahko odigrali tudi v Bejrutu. Vendar pa ta primer dolgoročno ni nič spremenil.

Komisija za cenzuro tako ostaja?

Še vedno morajo vsako dramsko besedilo odobriti na notranjem ministrstvu. Sam sem si sicer skozi leta izboril oziroma vzel to pravico, da se na komisijo za cenzuro ne oziram več. Predstave uprizarjam brez njihovega vnaprejšnjega vpogleda, kar je sicer pri nas nelegalno na neki način.

Kakšna je predvidena kazen?

Od zapora do denarne kazni. Vendar ker moje predstave nimajo več kot dve ali tri ponovitve in ker je ogled brezplačen, se pred oblastmi lahko izgovorim, da je predstava zasebna. Seveda dobro vedo, za kaj gre, a nekako me tolerirajo.

Kaj vam je prineslo določeno stopnjo imunitete?

V teh letih sem že dobro spoznal logiko cenzuriranja. Dobil sem občutek, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Zato ne razumem številnih umetniških direktorjev gledališč, ki postopek pregleda komisije za cenzuro še vedno dosledno upoštevajo. Množično in sistematično bi jih morali zaobiti, saj jim vsakič, ko se obrnemo na njih, damo določeno legitimnost.

Vendar pa sem se ravno zaradi prepoznavanja logike komisije za cenzuro velikokrat začel samocenzurirati, kar je še huje. In to je to, kar je pomembno za umetnika, da prepoznava mehanizme samocenzure in njene vsebine. Veliko lažje je najti tabuje v družbi kot v sebi in te razgrajevati. Lahko je provocirati druge, težko je provocirati samega sebe.

Kako provocirati sebe?

Odvisno je od poguma posameznika. Koliko je sposoben izzvati samega sebe. Svoje strahove in predsodke.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin