Filozofski uvod v novo sezono s Čarobno goro

Obeležiti stoto obletnico začetka prve svetovne vojne s predstavo, ki se dogaja v zdravilišču za neozdravljivo bolne, že samo po sebi lahko služi kot bogat komentar na prostor in čas, v katerem smo, a kot pripomni eden od bolnikov v Davosu, človek nima čutila za čas, zato so vsakršne ugotovitve o tej dimenziji relativne ali pa nasploh neuporabne.

Prav izmuzljivost časovne dimenzije daje uprizoritvi Čarobne gore v SNG Drama Ljubljana poseben čar. Skoraj filmsko tekočo režijo Mateje Koležnik in scenografsko domislico vrtečih kolutov z mehko notranjostjo Henrika Arha dovolj zgovorno opiše že podnaslov Potovanje na mestu v treh dejanjih, dramatizacija Katarine Pejović pa veliki roman Thomasa Manna prestavi v obvladljivo, strukturirano odrsko obliko, ki s svojo dostopnostjo ponuja uteho in užitek, čeprav odpira teme, ki se jih da odpraviti vse prej kot lahkotno.

Potovanje na mestu opravlja predvsem glavni lik Hans Castorp, ki ga odigra Aljaž Jovanović. Ta je s povišanim, tankim glasom in poklapano in neodločno držo odlično ujel medlost lika, ki svoj obisk pri bratrancu v zdravilišču spremeni v podaljšano bolniško, ki omogoča večletno pasivnost in izmikanje odgovornostim.

Hipohondrijo in ritualno merjenje temperature tamkajšnji bolniki, na čelu s spet odlično Silvo Čušin, privedejo do grotesknosti, v kateri sodelujejo tudi zdravniki. Rutinske preglede Behrensa (Vladimir Jurc) in predavanja doktorja Krokowskega (Luka Cimprič) prekinjajo humorne prekinitve strežnice (Nina Valič), ki skrbi o tuberkulozi začasno odreže z napovedmi rednih toplih obrokov, fiziološke potrebe človeških teles pa služijo kot antipod filozofskim debatam med bolniki, ki se niso odeli v bolniško belino.

Praznost najnovejšega med njimi, Castorpa, ki v resnici največ zna povedati o užitkih ob kajenju, služi kot prostor, v katerega se zlivajo ideje tamkajšnjih markantnih bolnikov in bolnic. Vrhunec zagotovo predstavlja drugo dejanje z dialogom med jezuitom in humanistom, med Leom Naphto (Markom Mandić) in Lodovicom Settembrinijem (Igor Samobor), v katerem Castorp skoraj nemo opazuje strastno izmenjavo stališč, za katero pa se zdi, da jim zaradi lastne osredotočenosti nase komaj sledi.

Madame Clawdia Chauchat (Nataša Barbara Gračner), ki s svojo usodnostjo zaznamuje dekadentni prizor s plesom v maskah, in Mynheer Pieter Peeperkorn (Ivo Ban), ki se na Čarobni gori prikaže s čarobnimi zdravili, v enačbo pripeljeta še usodnost, muhavost, kaos, hedonizem in omamo ter sprožita še tisti zadnji del norosti, ki odrski čas pelje proti prvi svetovni vojni.