Dvigali so prah: podgana v rokah Marije, utišani zvonovi, erotika ...

Jezuščka na sliki Marija Pomagaj (1814), delu kranjskega slikarja Leopolda Layerja, je na zgoščenki skupine Strelnikoff zamenjala podgana. Foto: Wikipedia Primer: Podgana v rokah Marije

Za enega največjih tovrstnih primerov v samostojni Sloveniji velja primer Strelnikoff, ko sta se pevca glasbene skupine morala leta 1999 zagovarjati pred sodiščem zaradi interpretacije slike Marija Pomagaj (1814), dela kranjskega slikarja Leopolda Layerja, ki je bila reproducirana na ovitku zgoščenke Bitchcraft.

Podmladek krščansko demokratske stranke (SKD) in še nekateri iz politične skupine desnice in nekateri posamezniki so glasbenika ovadili pri vrhovnem državnem tožilstvu, ker je bila zanje sporna upodobitev podgane, ki jo je na naslovnici zgoščenke namesto Jezuščka, podobe iz izvirne Layerjeve slike, v naročju držala Marija.

S to podobo je glasbena skupina na umetniški način podala kritiko proti cerkvenim krogom, ki so v tistem času napadali 55. člen ustave, v katerem je zapisana svoboda o odločanju o rojstvu otrok, s tem pa zagotovljena pravica do splava. Skupina Strelnikoff s svojo zgoščenko – s podobo in glasbo ni provocirala vernikov, temveč problematizirala položaj ženske. Kot sta glasbenika pred leti povedala za javnost, nista imela namena nikogar žaliti, je pa skupina zaradi svojega dela ob sodni obravnavi, ogorčenju dela javnosti in javnih protestih prejela tudi anonimne klice in grožnje.

Državno tožilstvo je takrat poskusilo prepovedati distribucijo zgoščenke in kaznovati avtorja, najprej na osnovi zaničevanja, nato pa na podlagi prepovedi spodbujanja k nasilju, vendar so bili na sodišču v obeh p Pisateljico Bredo Smolnikar je zaradi romana Ko se tam gori olistajo breze, ki je izšel pri založbi Sanje, tožilo pet žensk iz Amerike in Slovenije, ki so v literarnih likih prepoznale svoje starše, zmotili pa so jih opisani erotični prizori. Pisateljica je po osmih letih dosegla razveljavitev sodbe, po kateri je bila obsojena klevetanja. Foto: Wikipedia rimerih neuspešni. Del obrazložitve sodbe je tako bil, da glasbenikom ni mogoče očitati vzbujanja verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, da sta bila "v svojem umetniškem projektu neokusna, vsekakor pa nista presegla meje dovoljenega".

Sodišče je v oprostilni sodbi ugotovilo, da je iz vsebin protestov prizadetih mogoče povzeti sovraštvo do obdolžencev.

Primer: Goreč strunjanski križ

Ko sta kipar Dean Verzel in fotograf Goran Bertok leta 2002 v umetniški akciji zažgala strunjanski križ, so koprski kriminalisti zoper umetnika vložili kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari posebnega kulturnega pomena. Če bi ju spoznali za kriva, bi jima grozila zaporna kazen do pet let.

Primer: Utišanje cerkvenih zvonov

Leta 2003 sta Marko Brecelj in predsednik kulturnega društva ROV iz Železnikov Aleš Žumer izvedla akcijo utišanja (tapeciranja) zvonov v koprski stolnici, ki sta jih v imenu preglasnega zvonjenja s sodelavci zalepila s tapisonom.

Intervencija, imenovana Tapisonirano vnebovzetje, je razburila koprskega župnika, ki je moral za to, da so naslednji dan zvonovi spet lahko zvonili, poskrbeti lastnoročno, kritični pa so bili koprski škofijski urad in nekateri domačini.

Leto pozneje so Kulturnemu društvu ROV Železniki zaradi njihovega delovanja leto prej, ki je po mnenju občinskega sveta škodilo ugledu občine, odvzeli sofinanciranje iz lokalnega proračuna.

Sodni epilog je imela tudi akcija utišanja (tapeciranja) zvonov v koprski stolnici kantavtorja in multimedijskega umetnika Marka Breclja in predsednika kulturnega društva ROV iz Železnikov Aleša Žumerja iz leta 2003. Obdolženec je bil v tem primeru Občina Železniki, primer navaja teoretik Aldo Milohnić. Foto: Arhiv Siol

Primer: erotični prizori literarnih likov

Pisateljico Bredo Smolnikar je zaradi romana Ko se tam gori olistajo breze tožilo pet žensk iz ZDA in Slovenije, ki so v literarnih likih prepoznale svoje starše, zmotili pa so jih opisani erotični prizori.

Avtorica je po osmih letih dosegla razveljavitev sodbe, po kateri je bila obsojena klevetanja.

Primer: Modri e in Čefurji raus!

V romanu Modri e Matjaža Pikala, izdanem leta 2001, se je prepoznal koroški policist. Pisatelja so okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, nato višje sodišče v Mariboru in nazadnje vrhovno sodišče, obsodila, da je v književnem delu žalil čast in dobro ime upokojenega policista.

Pikalo je moral plačati odškodnino, vendar pa je leta 2005 ustanovno sodišče odločitev vseh treh sodišč razveljavilo na podlagi neupoštevanja pisateljeve pravice do svobode izražanja in umetniškega ustvarjanja.

Pisatelja Gorana Vojnovića, avtorja romana Čefurji raus!, je zaradi domnevne žalitve in obrekovanja ovadila slovenska policija, ki je od prijave nato odstopila.

Primer: Ive Tabar

Ob performansu Iva Tabarja iz leta 1997 z naslovom Intubacija, v katerem je izbral enega od treh urgentnih postopkov oživljanja in ga ob pomoči ekipe iz izolske bolnišnice izvedel v Galeriji Kapelica, se je odzval del javnosti, medijev in medicinske stroke, ki je nato sklenila, da mora umetnik v prihodnje svoje projekte na svojem telesu izpeljati sam, brez pomoči zdravniškega osebja.

Leta 2010 je režiser Jure Novak v Gledališču Glej naredil poldokumentarno predstavo V imenu ljudstva!, v kateri je obravnaval umetniške primere iz bližnje tukajšnje preteklosti, ki so s svojim razpletom odzivov odprli pravna in etična vprašanja umetniške svobode, moralne panike in delovanja cenzorskih sil, ki so se ob teh pojavila. Med njimi so bili sodna cenzura romanov Pikala in Smolnikarjeve, policijski pregon Vojnovića in odzivi javnosti, medijev in institucij na projekt Iva Tabarja. V prvotno postavitev je bil v predstavo vključen tudi tandem Eclipse s projektom In Emotion We Break. Foto: Gledališče Glej

Primer Eclipse

11 (In Emotion we Break) je bil naslov performansa tandema Eclipse iz leta 2007 umetnic Samire Kentrić in Tine Kolenik, v katerem sta parafrazirali motiv Marije, zavetnice Ptujske gore, ki pod plaščem ponuja zavetje ljudem.

V "intimni izpovedi o ponesrečenih ljubeznih in njihovih učinkih na umetničino osebnostno rast", kot sta takrat zapisali o projektu, je ena od njiju prevzela vlogo Marije, ob tem pa pripovedovala svojo izkušnjo iskanja ljubezni. Pri tem je gola pod svojim plaščem ponujala zavetje svojim ljubimcem.

Za uporabo ikonografije reliefa Marije, zavetnice s Ptujske gore, sta se umetnici odločili, ker ta alegorično pooseblja zavetje materinske ljubezni, ki pod svojim plaščem, ki ga držijo angeli, ponuja zavetje številnim ljudem vseh spolov, posvetnih in cerkvenih stanov, kot sta to interpretirali.

Izvedba performansa je imela širše posledice, ko so v časopisu Delo ob recenziji objavili fotografijo projekta. Dva dni po tem je takratni direktor Urada za verske skupnosti Drago Čepar podal izjavo zoper umetnici, ker naj bi šlo za žaljenje verske katoliške ikone. Na članek so se zaradi domnevne žalitve verskih čustev burno odzvale tudi slovenska Katoliška cerkev, Slovenska škofovska konferenca (SŠK) in mariborska nadškofija.

Takratna urednica kulture pri časopisu Delo Jelka Šutej Adamič je na zahtevo Katoliške cerkve pojasnila, da na časopisnih kulturnih straneh objavljajo prispevke, za katere menijo, da si zaslužijo prostor in ki niso žaljivi ali hujskaški, prav tako pa se zavedajo, da tako, kot so sveti verski običaji, je marsikomu sveta tudi umetnost.

Tako je takratna urednica leta 2007 v Delu tudi zapisala: "Gojimo strpnost do različnih družbenih skupin, edini vrednostni merili sta namreč kakovost in pomen umetniškega dogodka samega na sebi. Umetniške prakse, ki tako ali drugače problematizirajo prav nestrpnost, so že najmanj stoletje sestavni del evropskega kulturnega prostora in kot take tudi legitimni interes naše kulturne redakcije."

Prijava novinarskemu častnemu razsodišču

Objavi je sledila prijava avtorja fotografije in uredništva Dela novinarskemu častnemu razsodišču, ki je januarja leta 2008 podalo mnenje, da ni šlo za kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije.

Dopis urada za verske skupnosti je kot ovadbo zoper novinarko prispevka in urednico z Dela obravnavalo tudi ljubljansko okrožno sodišče, kar so pozneje zavrgli. Umetnici pa sta leta 2008 prejeli poziv na pogovor s kriminalistom z ljubljanske policijske uprave v zvezi s kazensko ovadbo Urada vlade za verske skupnosti.

Pri tem sta se sklicevali na umetniško svobodo in odklonili konkretnejše pojasnjevanje svojega dela. Sodnega nadaljevanja nato ni bilo.