SiolNET. Trendi Kulinarika
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Batič: Življenje je prekratko, da bi pili slabo vino

1

termometer

Eden najpomembnejših vipavskih vinarjev dela naravno vino, a ni ekolog ali biodinamik. Najraje ima naziv tradicionalist, saj se pri svojem delu zanaša na izkušnje in običaje prednikov.

V Šempasu v Vipavski dolini so Batiči delali vino že leta 1592, če ne prej. V tisto leto namreč segajo prvi zapisi, ki omenjajo "Btkiče", kot jim pravijo v teh krajih. Nič čudnega torej, da je v umetnost pridelovanja vina vpeta tudi mlada generacija, torej Miha Batič, ki zdaj vodi vinsko zgodbo Batičev. "Moj pradedek je bil vinar v času Avstro-Ogrske, klet mojega dedka je spadala pod Italijo, ko je kmetijo vodil moj oče, je bila tukaj Jugoslavija, zdaj pa smo v Sloveniji. Vsaka generacija je torej zgodbo začela na novo." Njegov oče Ivan Batič je gradil ugled, ki ga klet zdaj uživa, sin Miha pa nadaljuje filozofijo vračanja k naravi in tradiciji. Kot pravi, želi v kozarec ujeti esenco Vipavske doline: "Ko piješ vino, moraš začutiti, katera trta je, kje je rasla, kakšni sta bili letina in dušo, ki jo je vanj dal vinar."

"V vinarstvu korak naprej pomeni korak v preteklost"

Kot v drugih vinorodnih slovenskih krajih so se tudi v Vipavski dolini prave vinske zgodbe začele v zadnjih desetletjih, ko so vinarji začeli stekleničiti vina pod svojim imenom oziroma z lastno blagovno znamko, hkrati pa se je namesto količine začela končno poudarjati kakovost vina. Pot, za katero so se odločili pri Batičih, je bila pot v preteklost. "V vinarstvu korak naprej pomeni korak nazaj v preteklost, tradicijo. Hoteli smo delati vino, kot ga je delal 'nono'." Ne gre za biodinamiko, ampak vračanje k tradicionalnim metodam. Po Mihovih besedah namreč tradicija pomeni izkušnje generacij, ki so na naslednike prenašale le najboljše.

Vino je glasba, vinograd pa orkester

"Smo zadnja klet v Sloveniji, ki vinograde zasaja po tradicionalnem sistemu." Če drugi vinarji trdijo, da je treba trto saditi bolj razpršeno, se pri Batiču držijo starih pravil. "To pomeni, da na hektarju nimamo tri, štiri ali pet tisoč trt, ampak 12 tisoč. Nekateri pravijo, da to ni dobro, ker potem trta nima dovolj prostora oziroma zemlje." Kot poudarja, se zemlje ne meri le po površini, ampak tudi v globino. Več trt ko je oziroma bolj gosto ko so posajene, bolj so prisiljene korenine pognati v globino. Globoko zakoreninjena trta pa je manj občutljiva in iz globine srka boljša hranila. Gnojil v njihovih vinogradih ni. "V naravi ni nič nastalo brez namena, zato ji moramo pustiti, da gre svojo pot. Če zemljo gnojiš, dobiš več in boljše, ker ima grozdje več sladkorja in posledično več alkohola. A vino je kot glasba, vinograd je orkester, alkohol pa je, recimo, violina. Če je violina preglasna, se ne sliši činel in trianglov."

Trto "škropijo" s toplim zrakom

Vrste so vinogradniki začeli širiti, ko so prišli traktorji, ki so potrebovali več prostora. "Le Francozi so rekli, da tradicije ne bodo uničevali, in so traktorje prilagodili vinogradu." Takšen manjši in lažji traktor imajo tudi Batiči, še bolj zanimiv pa je njihov edinstveni stroj, ki trto škropi s toplim zrakom. "Dolgo smo škropili z bakrom in žveplom, a je oče vedno poudarjal, da je treba čim manj ali pa nič delati z nečim, česar ne bi jedel z žlico." Odgovor je spet prišel iz narave: "V naravi je tako, da se stanje v že bolnem vinogradu po nekaj dneh močnega vetra izboljša. Če pa je nekaj dni zaporedoma toplo, začne bolezen napadati." Tako so razvili stroj, verjetno edini takšen na svetu, ki s toplim zrakom trto stimulira, da začne razvijati odpornost. "Težko si predstavljam kaj bolj naravnega, kot je to."

Čim manj okusa po lesu

Tudi v kleti pustijo naravi, da gre svojo pot. "Moj oče je hudo alergičen na vse aditive, ki so zanj nevarni tako, kot je za nekatere nevaren čebelji pik." Zato v svoji kleti nimajo izšolanega enologa, ampak je njihov glavni enolog čas. Zaradi maceracije, ležanja mošta na grozdnih tropinah, je dodajanje žvepla minimalno, pri liniji Zaria pa ga sploh ne dodajajo. Tako kot vinar pa po Mihovem mnenju na vino ne bi smel vplivati niti sod. "Po mojem mnenju je greh vsak priokus, ki ni vinski. Mi nismo sodarji, ampak vinarji. Sodi so le prostor časa in bi morali na vino vplivati čim manj. Tanine pa vino tako ali tako dobi pri maceraciji.", Če so običajni bariki sušeni od dva do tri leta, pri Batiču uporabljajo sode iz sedem let sušenega lesa, ki da vinu zgolj minimalno taninov. V nekaj letih pa želijo preiti nazaj na velike sode iz lesa murve, ki so jo nekoč veliko uporabljali.

Angel, vinograd, ki je prepuščen naravi

Trenutno je največji ponos družine Batič zagotovo Angel – tako Mihov sin kot vinograd, ki prav tako nosi to ime. Vinograd Angel je zasajen na praktično nedotaknjenih obronkih Vipavske doline, na nadmorski višini od 350 do 380 metrov. "Čeprav je na teh hribih najbolj fina zemlja v Vipavi, je nedotaknjena. Ljudje teh območij niso obdelovali, ker ležijo na stiku Alp in Mediterana in jih pogosto prizadene toča. Vsake tri ali štiri leta je tukaj letina popolnoma izgubljena." V tem divjem okolju so torej zasadili vinograd in ga pustili na milost in nemilost narave. Vsi podobni poskusi do zdaj so propadli, Angel pa je prvi vinograd, ki se je obdržal, in to brez posegov, brez škropiv. Miha je prepričan, da je razlog za to vrhunska lokacija oziroma izjemna termika, zaradi katere nebo nad vinogradom Angel pogosto gosti najboljše jadralne padalce. "Če klima ne bi bila prava, bi trte umrle. Tukaj je čez dan vedno vzgonski veter, ponoči pa hladen zrak pritiska nazaj."

Od roséja k avtohtonim sortam in vinjaku

Letno napolnijo skupno od 45 do 50 tisoč steklenic, med dobrimi desetimi zvrstmi vina pa največji delež, skoraj polovico, predstavlja najbolj priljubljeni slovenski rosé. A to ni vino, kot jih Miha vidi v prihodnosti. Usmeriti se želi namreč v tradicionalne, avtohtone vrste, ki jih bo mešal že v vinogradih. Takšna je Zaria, bel cuvee, ki ga ne zmešajo v kleti, ampak že v vinogradu – v vinogradu Zaria je namreč pomešanih sedem sort, pinela, zelen, rebula, vitovska, klarnica, chardonnay in rumeni muškat. Tudi v vinogradu Angel so le avtohtone sorte – pinela, zelen in vitovska. "Nočem reči, da so te sorte boljše od preostalih, a le one lahko zajamejo esenco teh krajev." Naslednji vinograd, ki ga želijo zasaditi, pa bo še večji skok v smer mešanja sort. V njem nameravajo namreč zasaditi kar 40 sort oziroma vse avtohtone sorte, ki so prisotne v Vipavski dolini. "Ta vinograd bo takšen, kot ga je imel naš 'nono' pred 70 leti." Še ena za ljubitelje ostrejših okusov pomembna novost je tudi hišni vinjak, ki ga lahko pričakujemo v naslednjih nekaj letih. Kdaj točno, ni mogoče napovedati. "Pri vinjaku je pač potreben čas. Vsako leto ga naredimo nekaj malega, najstarejši ima zdaj 27 let in mislim, da ga bomo začeli prodajati v naslednjih petih letih."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin