Torek, 19. 1. 2021, 8.19
2 meseca
Zdrava različica najslavnejšega prigrizka na svetu
19. januar je mednarodni dan pokovke, ki ji v pogovornem jeziku radi rečemo tudi kokice. Pa poznate zgodovino slavnega prigrizka, številne možnosti načina priprave in zanimivosti, povezane z morda najstarejšim in najslavnejšim prigrizkom na svetu? Kokice so dandanes spremljevalke dobrega filma, "uradni sponzor" napete športne tekme in različnih zabav ali prigrizek, ki si ga privoščimo kar tako – ker ga preprosto obožujemo.
Začnimo z najpomembnejšim vprašanjem – so kokice zdrav ali nezdrav prigrizek? Velja, da so kokice v zmernih količinah povsem zdrave, veliko vlogo pa ima predvsem način priprave. Pokovka sama po sebi velja za zdravo hrano, ki nima veliko kalorij, od vas pa je seveda odvisno, ali jo boste solili in njen okus izboljšali z drugimi dodatki. To, da se kokic sicer drži sloves nezdravega prigrizka, gre pripisati predvsem različnim dodatkom in okusom, ki nanje mečejo "slabo luč". Pri kokicah gre za razpočeno polnozrnato žito, ki je v porciji 30 gramov primerljivo s porcijo rjavega riža ali porcijo polnozrnatih testenin. Odlične so tudi za prebavo, poleg vlaknin vsebujejo vitamina B1 in B2, kalij, magnezij in antioksidante polifenole, ki naše telo varujejo pred prostimi radikali. V primerjavi s preostalimi prigrizki ima pokovka tudi zelo nizko energijsko vrednost, če dodamo minimalno količino maščobe in soli ter nič sladkorja.
Pokovko lahko pripravite v ponvi, mikrovalovni pečici (najbolj nezdrava možnost) ali z uporabo aparatov za pokovko, ki koruzo segrejejo z vročim zrakom. Prav uporaba aparatov za pokovko, ki koruzo običajno segrejejo z vročim zrakom, velja za najbolj zdravo možnost uživanja kokic.
Zgodovina legendarnega prigrizka
Danes nam je povsem samoumevno, da je toplota tista, ki omogoči, da se jedrca kokic odprejo in nabreknejo, predstavljate pa si odzive in doživetja, ko je nekdo prvič povsem po naključju pustil koruzo predolgo na ognju in je ta začela poskakovati in pokati. Številni zgodovinarji menijo, da je koruza za pokovko prva koruza, ki jo je človeštvo poznalo. Viri o tem, kdaj točno so nastale kokice in komu pripisati zasluge zanje, so različni, večina pa začetke pripisuje indijanskim plemenom v Ameriki. Ljudje uživajo kokice že na tisoče let. Indijanci po vsej Ameriki imajo tudi bogato zgodovino, ki dokumentira uživanje kokic. Evropejcem naj bi kokice sicer "predstavil" Krištof Kolumb ob koncu 15. stoletja.
A osredotočimo se na novejšo zgodovino. Prvo komercialno napravo za pripravo kokic je že leta 1893 v Chicagu izumil Charles Cretors. Ameriški trgovci so zaradi izredne priljubljenosti in splošne dostopnosti konec 19. stoletja začeli prodajati kokice na karnevalih, športnih dogodkih, v cirkusih, na sejmih in v kinematografih. Ko so jih začeli prodajati pred kinematografi, lastniki niso bili navdušeni, ker so mislili, da bodo kokice njihove stranke odvrnile od filmov. Trajalo je kar nekaj let, da so spoznali, da lahko kokice dejansko povečajo prodajo vstopnic, v kinodvoranah pa jih od leta 1912 redno prodajajo. V času t. i. velike depresije so bile kokice eden izmed redkih prigrizkov, ki so si ga lahko privoščili vsi. Uživanje kokic v kinematografih je nekoliko zaustavil prihod televizije, a le za kratko. To se je hitro spremenilo z uvedbo komercialno dostopnih naprav, kar je povzročilo naraščanje domače uporabe kokic.
Edina vrsta koruznega zrna, ki se razpoči
Kokice sicer ne nastanejo iz koruze, ki jo običajno uživamo. Nastanejo iz pokovke (angleško popcorn), ki se ob segrevanju na olju razpoči in napihne. Obstaja več vrst koruze, ki se razlikujejo po obliki in sestavi zrna, le posušena zrna koruze pokovke pa ob segrevanju v vročem olju, suhi toploti pečice (npr. mikrovalovne pečice) ali z vročim zrakom različnih aparatov za pripravo kokic (kot smo že omenili, je to najbolj zdrav način uživanja kokic) počijo in se napihnejo.
Koruzna zrna se običajno razpočijo v dveh oblikah: snežinke (ang. snowflake) in gobe (ang. mushroom). Snežinka je običajna in najpogostejša oblika, ki jo najdemo povsod, goba pa je velika, okrogla kokica, ki je najprimernejša za različna eksperimentiranja, na primer za oblivanje z različnimi sladkimi ali slanimi okusi, karamelo, javorjevim sirupom ... Kinematografi prisegajo na obliko snežinke, ker so kokice večje, medtem ko proizvajalci sladil, ki jih uporabljajo na kokicah, na primer pri karameliziranih kokicah, prisegajo na obliko gobe, ker se kokice tako ne drobijo.
Zakaj se nekatere razpočijo, druge pa ne?
A zakaj se koruzna zrna sploh razpočijo? Vsako zrno vsebuje majhno količino vlage. Ko se segreje, se voda spremeni v paro. Pokovka se od preostalih zrn razlikuje po tem, da je lupina neprepustna za vodo in para ne more uhajati, zato tlak narašča, dokler zrno na koncu ne poči. Zrna bodo tako v povprečju začela pokati, ko dosežejo temperaturo 175 stopinj Celzija. Če želimo, da se koruzna zrna razpočijo, morajo v svoji škrobni osnovi vsebovati 15 odstotkov vlage. V zvezi s tem je zanimiv podatek, da lahko zrna med pokanjem poletijo tudi do 90 centimetrov.
A vsi ljubitelji tega prigrizka vedo, da kokice kdaj tudi ponagajajo in ne pokajo. Pa veste, zakaj se to zgodi? Strokovnjaki z Univerze Purdue menijo, da je skrivnost učinkovitega pokanja kokic skrita v strukturi luščine. To, da se nekatere kokice ne spremenijo v velike, bele kroglice in ostanejo nerazpočena zrna, gre pripisati prepustni luščini, ki preprečuje rast tlaka in slabi strukturo luščine, ki omogoča pokanje.
Slano, sladko ali povsem unikatno začinjeno?
Jasno je torej, da pokovka izvira iz Amerike. Tam je tudi največ proizvedejo, sledijo Kitajska, Brazilija, Argentina, Ukrajina in Indija. Prav Američani še danes veljajo za največje ljubitelje kokic, pojedo jih več kot katerikoli drug narod. Po statističnih podatkih je v letu 2020 kar dobrih 232 milijonov Američanov vsaj enkrat uživalo kokice. Med države, kjer imajo kokice še posebej radi, sicer uvrščamo tudi Indijo.
A tudi drugje po svetu za njimi ne zaostajajo prav veliko, res pa je, da kokice na različnih koncih sveta uživajo na raznolike načine in z različnimi dodatki. V Nemčiji, Luksemburgu, Švici in Belgiji imajo radi sladke kokice, medtem ko preostala Evrope prisega na slane. Tudi Američani jih obožujejo s soljo, pa tudi z maslom, na Japonskem pa kokice radi kombinirajo z okusi morskih alg ali kozic.
