Sreda, 2. 3. 2016, 13.30
6 let, 6 mesecev
Tapas bar in restavracija Altrokè: Istra v majhnih odmerkih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
V ljubljanskem starem mestnem jedru je trenutno največ novih kulinaričnih doživetij pri nas. Altrokè je zadnji iz te serije.
Epidemija tapas barov in podobnih lokalov z majhnimi porcijami različnih jedi se nezadržno širi po Sloveniji. Zadnjič smo govorili o Tavaresu v Mariboru, ki ponuja španske vsebine, teden pozneje smo se povabili v Staro Ljubljano. Tam so Čokovi iz Istre preuredili nekdanjo Konobo, kjer so pred leti ponujali ribje jedi, v zadnjih časih pa je postala več kot povprečen bife.
Lokal je bil potreben prenove, za kar so novi lastniki poskrbeli, zdaj pa je čas, da si omislijo za kakšen centimeter prostornejše mize in nekaj izolacije, da skozi steklena vrata s ceste ne bo pihalo po hrbtih razvajenih gostov.
V Altrokeju naj bi kuhal eden najbolj nadarjenih slovenskih kuharjev, učil se je menda tudi v Španiji, a načelo naše rubrike je, da se ne spoznavamo s kuharji in da ne zahtevamo posebne obravnave. Želimo ostati običajni gostje, ne organizatorji kuharskih oddaj, predstavitev ali festivalov, zato lahko povemo, da je informacija o mladem geniju iz Altrokèja povsem nepreverjena.
V vsakem primeru v nekdanji Konobi ne boste dobili vtisa, da ste v restavraciji z ustvarjalno oziroma avtorsko kuhinjo. Prej bi lahko rekli, da gre za kuhinjo natančno izbranih sestavin. Podobno kot nedaleč stran v TaBarju, kjer ponujajo kraške posebnosti, se pri Altrokeju trudijo z istrskimi jedmi.
Tudi vina so vsaj delno vezana na Istro, ne nazadnje so v družini, ki je prevzela lokal, vinarji. Hišna vina so tako Čokova, ponujajo malvazijo in refošk, oboje v sveži in nekoliko bolj karakterni različici. Med belimi vini se najde tudi nekaj s Krasa, iz Vipavske doline in Brd, imajo tudi Tomaža Lisjaka, Mulita, Santei, Stegovca, Čargo, Movio in Gravnerja. Pri rdečih se jim pridružijo še Klenart, Jakončič in Zidarich, Čarga pa v Altrokè dobavlja še penine, recimo nekoliko pretoplo Donno Regino brut, ki smo jo hitro zamenjali za presenetljivo pitno Čokovo zlato malvazijo.
In potem smo začeli malicati. Olive in tri oblike mortadele: tanke rezine, kocke in pašteta s pistacijami. Dobra ideja, dopolnjena s pjatom sirov, kravja sta lombardski strachitunt in istrski oziroma srminski, ovčji je z Vremščice. Mera je polna, če naročite še pjat salam – tris iz Hrastovelj, ki ga sestavljajo kožarica, salama in klobasa. Mi smo dodali še istrski pršut, ki ga dobijo z "neke kmetije", pa kdo ve zakaj ne povedo, s katere. Zanimiv podaljšani narezek, ki pomeni tudi skoraj polovico vseh jedi na jedilniku, zaokroži Čokovo oljčno olje, za ljubitelje uživanja morskih prebivalcev pa imajo občasno v ponudbi tudi karpačo hobotnice.
Klenartov modri pinot, ki smo ga naročili k topli seriji tapasov, ni v celoti izpolnil naših pričakovanj, zato pa so bile jedi v tej seriji zanimivejše in še vedno povezane z Istro. Goveji rostbif v omaki se je srečal s krompirjem z rožmarinom, parmezanom, motovilcem in radičem. Buši, kot pravijo potrebušini krškopoljskega prašička, je ob obvezni kombinaciji radiča in motovilca dobil še nepričakovano družbo škampov. Jajce, počasi kuhano na 63,5 stopinje Celzija in potem na hitro ocvrto, se je družilo s tartufi, cvetačo in pršutom. V toču je istrski pršut plaval v malvaziji s česnom in rožmarinom.
Porcije so bile majhne, verjetno mora povprečno močna oseba pojesti vsaj dve, da se okrepča, po drugi strani pa so bili okusi dobro povezani in vse, kar smo naročili, smo lahko jedli naenkrat. Škoda, da ima človek občutek, da bi hrano lahko pripravljali in stregli hitreje. Tudi na sladki direndaj, kar je tortica iz lešnikove in pistacijeve kreme z nadrobljenimi jedrci obeh, smo kar dolgo čakali. Je bilo pa vredno. Krožnik z rahlo tortico opremijo še z domačo bajadero z drobljencem in čokolado, na vse skupaj pa se rima Bordonov rumeni muškat.
Ob koncu se po domače potrudijo še s (Čokovimi) žganicami. Imajo marsikaj, od borovničk do žižol, mi smo pa izpraznili nekaj šilc smrekovega žganja in grappe.
Povzetek
Simpatična restavracija, kjer se za manj kot 20 evrov solidno najeste in hkrati lahko rečete, da se niste basali samo z ocvrtim mesom in krompirjem. Istrska kuhinja, ki se je srečala in povezala s trendom tapasov.
Vinska karta je simpatična, obvladljiva in razmeroma poceni. Hišne Čokove kapljice, nekaj sosedov iz Istre, nekaj Vipavcev, pa še kakega Brica imajo.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
