Sardele, ribe grških bogov

Veljko Barbieri na Hrvaškem že leta objavlja zapise in snema oddaje o zgodovini hrane. Jedilniki izgubljenega časa so še vedno ena najboljših kuharskih oddaj. Gastronomski zgodovinar se sicer najraje snema s kozarčkom vina v roki, a njegove zgodbe nam odkrivajo skrivnosti o hrani.

Sardele so neupravičeno na slabem glasu Recimo zgodbo o sardelah, teh za mnoge manjvrednih ribah siromakov, ki jih na poletnih turističnih "feštah" tako neusmiljeno cmarijo na zamaščenih ploščah žara, da se dim vali vse do Otrantskih vrat. O sardelah, ki jih večina prebivalcev celine pozna le v konzervah, zalitih s cenenim oljem. Ali še huje, o sardelah, ki so jih generacijam socialističnih otrok za vedno zagabili, ko so jih pri šolskih malicah silili z namazi iz zmečkanih sardel in instantnim čajem.

Pa vendar je ni boljše ribe kot sveže, res sveže, popečene sardele.

Kralj, ki je v zameno za Vis dobil Jonske otoke Barbierijeva zgodba o sardelah gre torej takole: Dioniz starejši, grški vladar Sirakuz na Siciliji, si je zaželel, da bi osvojil Jadran. Za nasvet je prosil svojega najljubšega boga, kakopak Dioniza. Prinesel mu je vina, mnogo vina, in pečene sardele. Ko se je bog nasitil, je vladarju dejal, naj osvoji otok Issa, ki mu vlada Jonij, kralj iz ilirske dinastije. To je bil otok Vis.

Dioniz starejši je Jonija res povabil k sebi, ga pogostil z vinom in pečenimi sardelami ter mu dejal, da bi se morala dogovoriti, kako bosta rešila težavo, saj hoče vladati Visu. Jonij se je sprva obotavljal in kazal mišice, a ko mu je Dioniz zagrozil, da bodo njegovi ljudje zavzeli otok in na njem posadili svojo trto, nekdanji Jonijevi podložniki pa mu bodo pekli sardele, sta se dogovorila: lahko ima Vis, če bo po njem, se pravi po Joniju, poimenoval kakšne druge otoke. Segla sta si v roke, spila še malo vina, pojedla še kakšno sardelo in tako so Jonski otoki v Grčiji dobili svoje ime.

Najboljše so, če so pripravljene čim bolj preprosto Nauk zgodbe: če so bile sardele odlična hrana za grške bogove in vladarje starega sveta, so tudi za nas. Seveda so najboljše na žaru, lepo nabodene na palice in enakomerno spečene. Tudi popečene v ponvi so za prste oblizniti, za predjed še zadnjega poletnega ribjega piknika pa so odlične v marinadi iz rdečega vina.

Sardele v rdeči marinadi

kilogram sardel dve žlici moke deciliter olja 3 dl rdečega vina, recimo merlota 0,5 dl vinskega kisa 2 rdeči čebuli 3 vejice rožmarina 2 žlici kaper limona žlica medu sol, poper

Sardele očistite, jih sperite in osušite s papirnato brisačo. Nato jih pomokajte in opecite na vročem olju. Pečene polagajte na papirne brisače, da se odcedi maščoba. Nato v kozici skuhajte vino, kis, na kolute narezano čebulo in rožmarin. Posolite in popoprajte, dodajte kapre, med in narezano limono. Odstavite in marinado malce ohladite, a še toplo prelijte prek sardel. Čez noč ribe pustite v hladilniku. Marinirane ribe postrezite kot hladno predjed s kruhom.