SiolNET. Trendi Kulinarika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kreuzwirt: razkošna degustacija med vinskimi griči

2

termometer

Le nekaj kilometrov iz Maribora proti vinskim gričem avstrijske Štajerske leži ena najboljših restavracij v regiji.

Mnogi se na poti proti mejnemu prehodu Jurij radi ustavijo pri slovenskih oštirjih. Med Mariborom in Jurijem jih kar nekaj z različno ponudbo, ki se, roko na srce, niti približno ne more meriti s Kreutzwirtom. Pa ne govorimo zgolj o kakovosti hrane, gre za način, na katerega se stvarem na oni strani meje streže. Je pa veliko vprašanje, zakaj se pri sosedih v Avstriji, le nekaj metrov čez mejo, malica veliko bolj urbano, a hkrati, to je tudi treba priznati, veliko dražjo hrano, ki v najboljšem degustacijskem meniju doseže okoli 115 evrov – brez pijače. Razkošen hotel med vinogradi, vinoteka in trgovina ter urejena restavracija bi si zaslužili več naše pozornosti, a kaj, ko je naša kupna moč nizka, ocenjevalci pa raje promovirajo naše kuharje in gostilne, pa čeprav morajo pogledati skozi prste tistim, ki nimajo urejenih niti jedilnih listov niti vinskih kart.

Nekaj korakov čez mejo, na hribčku, kjer domuje kombinacija lokalne in kreativne hrane, se torej izjemno malica. Ekipa, ki je še pred kakšnim letom govorila nemščino in solidno angleščino, se je zelo spremenila in naša dežela k sosedom pošilja že kar nekaj gastarbajterjev. Predvsem gre za drugega človeka iz kuhinje, ki je delal tako pri Franku kot pri JB-ju in pri Binetu Volčiču. Zdaj deluje pod mojstrom Gerhardom Fuchsom, ki ga je vodnik Gault Millau leta 2004 razglasil za najboljšega kuharja v Avstriji. Ob tem imajo tudi v strežbi veliko slovenskega kadra in, da se nam ni bilo treba mučiti z germanskimi jeziki, so nam že takoj dodelili izkušenega natakarja, ki je večji del svoje kariere deloval pri Štormanu.

Ponudil je nekaj ogrevanja in med peninami ter nekaj dražjimi šampanjci na kozarec smo se lotili domačih kapljic. Gre za Polzove mehurčke, ki jih ponujajo v dveh oblikah: kot rosé iz modrega pinota in zweigelta ter kot penino iz muškata. Sledila je degustacija – ker je sezona kostanja, so nas pozdravili s kandiranim kostanjem, sladkim in (presenetljivo) pikantnim, zraven pa so postregli mošt z domačim sladoledom. Ob strani je čakalo domače bučno olje, sladek prepečenec z lešniki, bel in črn kruh s kumino ter grisini z rožmarinom, pa še nekaj slanega masla z začimbami. Še en pozdrav iz kuhinje je pomenil sosedovo šunko, raviolček z zeljem in sosedovo zaseko ter ocvrtim piščančjim bedrcem in postalo je jasno, da ob vsej šminkeriji in elegantnosti hočejo poudariti sledljivost ali, če hočete, lokalnost posameznih jedi. Pa se pravzaprav še sploh ni zares začelo ...

Ob pozdravih smo se lotili še enega hišnega vina, Polzovega sauvignona Therese, ki ga pridelujejo na okoliških gričih. Sledilo je logično vprašanje, kako je s slovenskimi vini, konec koncev je veliko vinskih gričkov v okolici tudi slovenskih. Umirili so nas, da imajo od naših samo MiroVino, pa še kakšen Radikon bi se našel, lahko pa dobimo celo avstrijsko Štajersko, Avstrijo in najboljša svetovna vina.

Po vseh pozdravih in po izbiranju vina smo začeli s Fuchsovimi izumi: prvi del prve jedi so bila gosja jetra v omaki kreše s skutnim štrukljem, pa gosja jetra v kozarčku z jogurtom in krešo in še gosja jetra na briošu. Gosji trio ali tris neverjetnih okusov, ki se med sabo niso niti približno izločali, se je nadaljeval pri drugi jedi. Ponudili so malo večjo porcijo gosjih jeter v lastni omaki (spet) s krešo in pastinakovim pirejem. Po Polzu smo šli le nekaj metrov stran h Grossu in njegovemu sauvignonu 2010. Rojak je opozarjal na vonj pokošenega sena in vanilje, naše omizje pa je v precenjenem vinu (56 evrov) začutilo zgolj bezeg. Bili pa smo že pri drugi jedi, šlo je za košček krapa, ki ga postrežejo s hrenovo in peteršiljevo omako z rdečimi redkvicami. Naslednja topla predjed je bila bolj "utrgana". V srnini juhi so plavali ocvrtek, polnjen z ocvirki, raviol, polnjen s krvavico, na drobno narezana šunka, zelenjava, začimbe in tenak kos kruha s šunko – na drugi strani so bila pa gosja jetra (kot rdeča nit večera) na slanini z rezinico prepečenca.

Tudi glavna jed je imela dve dejanji. V prvem je nastopal srnin hrbet s kakavovimi zrni, pomagala je buča z drobtinami in koruzni njoki. V drugem dejanju so srno pripravili kot ragu, z gobicami, poprom, kruhovim cmokom in drobtinami. Je pa treba povedati, da ni šlo za kakšne velike porcije, prej za male predelane recepte klasičnih glavnih jedi. In nič drugače ni bilo pri sladicah, kjer je bila v glavni vlogi hruška. Najprej je hruško objela čokolada, dodali so domač sladoled in piškot. Drugi del sladice so bili koščki sveže hruške z mini buhteljčki, vaniljeva pena in sladoled iz hruškovega žganja. In še kompot hruške s čokoladnim moussom. Da sladice ne bi izgubljale sladkobe, so dodali še Tscheppejev jagodni izbor sauvignona 2005, ki naj bi ga trgali pri minus enajst stopinjah.

Mera je bila polna ob koncu, ko smo poskusili tako Polzovo kot Tscheppejevo grappo, da o vaniljevem likerju z rumom, miškah in domači čokoladi s karamelo niti ne govorimo.

Povzetek Vrhunska, že kar perverzna kuhinja, ki jo pri nas, pa tudi v nam bližnji Italiji, težko obnovijo. Sestavine, ki se vežejo na letne čase in na lokalno okolje, tvorijo enkratno ustvarjalno kuhinjo, ki na koncu še vedno ostane domača. Kaj naročiti? Najširši degustacijski meni, če ga žep seveda prenese.

Vinska karta je obsežna in skriva vsa lokalna vina, večino štajerskih, zelo veliko avstrijskih ter vsa pomembna evropska in svetovna vina. Slovenska vina so komajda omenjena.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin