Hotel Korošica: med velikanskimi ploščami in eksotiko

Hotelske jedilnice ali kar dvorane so tisti petek gostile veliko več ljudstva, kot smo ga v zadnjem času v gostilnah vajeni. Verjetno so bili tam vsi, ki na Koroškem kaj pomenijo, naša izvidnica je opazila celo Evo Boto – saj se še spomnite simpatične, a neuspešne predstavnice, ki je za naše barve prepevala na Evroviziji v daljnem Bakuju leta 2012?

Skratka, bilo je polno in tako širokemu občinstvu seveda ne morejo streči penic, dimov, zrakov in prahov. V glavni vlogi so, v za mnoge najboljši koroški restavraciji, velike mesne in ribje plošče, ki jih natakarji spretno prenašajo iz kuhinje po jedilnicah. Govorimo torej o standardnih gostinskih prijemih, ki jih v Ljubljani uresničuje recimo gostilna Sokol, v Šenčurju Ančka, v Pernici Kramberger in še marsikje po deželi razne gostilne z vikend ponudbo ocvrtih mesnin in krompirja. Razlike med takšnimi gostilnami so majhne, največ jih je pri ponudbi vinske kapljice, manj pri količini jedi in še manj pri kakovosti sestavin.

V restavraciji hotela Korošica so na velike skupine v vsakem primeru več kot dobro pripravljeni. Nimajo pa vinske karte, ki je bojda v pripravi, kot so zapisali na spletni strani, zato nam natančnega pregleda v tem delu ni uspelo narediti. Lahko bi se pošalili in ugotovili, da na Trojanah, ki jih vsi postavljajo vsaj eno raven nižje, vinski list imajo. Na kozarec nam je natakar ponudil Isteničeva Desiree in No 1, pa še obe polsuhi radgonski penini, naše omizje pa si je za začetek raje omislilo dišečo z viljamovko, ki se je trenutek za tem že srečala s pozdravom v obliki lokalne skute, podobne rikoti, kot so se pohvalili, s prekajeno postrvjo, ikrami in toplim mini briošem.

Pozneje se je izkazalo, da je šlo za najbolj dodelano jed večera, ki je bila na moč podobna še eni prekajeni postrvi s hrenom in ikrami. To smo namreč ne vedoč naročili kot hladno predjed. Vrhunski goveji karpačo, ki so mu namenili ocvrto rukolo v parmezanovi košarici, je bil medtem narezan tako tenko, da bi lahko dobil nagrado za fino mehaniko. Med hladnimi predjedmi smo opazili še pršut, hobotnico v solati, kapreze in tatarski biftek, a nobenih izrazito lokalnih jedi.

Na voljo so bila štajerska in primorska vina, če smo si dobro zapomnili: ponudili so Pullusove in Jakončičeve kapljice, nekaj vin z Zlatega griča, linijo Gašper in nekaj briške kleti ter Movio, Protnerja in Sutorja. V začetku smo se potešili s Pullusovim sauvignonom, pri glavni jedi je bila na voljo Jakončičeva rdeča Carolina po 6,5 evra na kozarec.

A razen pri vinu imajo v hotelu s štirimi zvezdicami res široko ponudbo. Juh je recimo kar sedem. Goveji z debelimi fritati niti približno ni česa očitati in nič slabše ni bilo z nekoliko mlečno česnovo juho. Za ljubitelje juh pa je bilo v ponudbi še marsikaj, tudi kostanjeva in ribja juha ter celo krompirjeva z lososom. Podobno veliko je testenin in rižot, ki jih opremijo z morskimi omakami. In še več je glavnih jedi, katerih izvor je morje: od brancina do kovača in tudi morskega psa, da o sedmih načinih priprave lignjev niti ne govorimo.

A kot je znano, v naši rubriki poskušamo v krajih brez morske obale jesti bolj celinsko in tako tudi tokrat nismo dolgo razmišljali, ko smo preskočili morskega psa in naročili mesne jedi. Bogate mesne jedi, če smo natančni. Med bifteki z bolj ali manj eksotičnimi imeni Madagaskar, Matterhorn, Kras in Stroganoff smo izbrali prvega, ki so mu, kot ime namiguje, dodali zeleni poper, malo manj logično pa še ocvrto kruhovo rezino.

Pri mesu je res veliko možnosti, če recimo hočete kaj eksotičnega, imajo mehiški zrezek, pa tudi za naše kraje zelo redke svinjske medaljone v pomarančni omaki. Mi smo nujno hoteli nekaj bolj lokalnega. Saj veste, koroška kuhinja ponuja marsikaj. Zato smo naročili nabodalo Korošica in dobili dva kosa svinjine, dva kosa govedine in dva kosa purana, pa še velik kos slanine, vse na žaru s pomfritom, gorčico in ajvarjem. Še prej so nas usmerili na malce staromodni solatni bar, kjer smo med šestimi možnostmi izbrali solato. Šlo je za isti solatni bar, kjer je nekaj minut prej izbirala tudi Eva Boto, ki je ravno te dni dopolnila dvajset.

Pa ne bomo več o tem, tako kot ne bomo o raznovrstni notranji opremi hotela oziroma restavracije, ki ponuja reliefni strop z dvema vrstama različnih luči, zlato rjave in črne tapete, mlečno steno z malimi ogledalci, da o različnih keramičnih ploščicah na tleh niti ne govorimo. Vse je narejeno, da zadovoljijo večje skupine in če je treba, postane ves hotel poročna palača. Konec koncev, zakaj pa ne? Za takšne goste je tudi ponudba sladic, ki so spet bolj mednarodne kot lokalne. Recimo kokosovi zvitki s sadnim sorbetom in pečene banane po kreolsko. Tu so še holandska rezina, prekmurska gibanica ali pa res majhen čokoladni sufle v kozarčku z malinovim sladoledom in sorbetom. In kakopak tudi najbolj nasitna jed večera, z lešniki ocvrt mešan sladoled (dve kepici) in kupček smetane. Cene? Za hrano pripravite kakih 25, morda 30 evrov, če se lotite mešanih plošč, pa bo vse skupaj gotovo ceneje.

Povzetek

Gostilna s ponudbo bolj ali manj vseh jedi, ki trenutno na naši gostinski sceni dobro nesejo. Veliko je mesnin, preveč lignjev, morskih prebivalcev in eksotike. Obljubljenih degustacijskih elementov ni prav nič.

Vinska karta je v delu, bomo videli, kdaj jo bodo natisnili. Na voljo imajo sicer kar soliden izbor naših vinarjev.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.