Grah in riž – hiter poklon Italijanom in pomladi

Mednarodni hrani v Veroni so šteti dnevi. Veronski župan Flavio Tosi se je namreč na željo meščanov odločil, da bo uveljavil prepoved odpiranja novih restavracij z "etnično" hrano. Pri tem ima v mislih predvsem kebab, ki v mestu Romea in Julije naj ne bi imel kaj iskati.

Namesto tega bodo podpirali restavracije in okrepčevalnice s tradicionalno hrano, značilno za Verono. Za ta ukrep se je župan odločil, da bi zaščitil italijansko kulturo in tradicijo. In ne glede na to, da ga opozarjajo, da je tak ukrep lahko diskriminatoren, vztraja pri svojem.

Verona pa sploh ni edino italijansko mesto, ki ga skrbijo kebabi. Tudi v Firencah so uvedli podoben ukrep, le da niso prepovedali novih restavracij, temveč vsem lokalom določili, da mora 70 odstotkov sestavin, ki jih uporabljajo, priti iz mesta in okolice. Firenški župan je tako kot njegov veronski kolega na Facebooku zapisal, da so "priča popačenju naše kulturne dediščine in hrana je del tega". Zato bo v središču mesta hrana od zdaj naprej bolj italijanska.

Italijanski župani želijo v svojih mestih manj kebabov in več tradicionalnih italijanskih dobrot.

Ob tem je treba dodati, da imajo v Evropski skupnosti petino vseh zaščitenih prehrambnih izdelkov prav Italijani.

Težko se je odločiti, ali so ti predpisi upravičeni ali ne. Če se prav spominjam, sem ob prvem obisku Verone v neki kletni oštariji jedla fenomenalni bakalar na belo in polento. Tipično veronsko hrano. Ob zadnjem obisku pa sem nekaj ulic od glavne turistične poti odkrila pravo italijansko slaščičarno z na tone različnih slaščic. Kebabi me niso motili, spomnim pa se, da tik pred vhodom v staro Verono, ob znameniti Areni, stoji velikanski McDonald's, iz katerega se po vsem trgu širi značilen McSladek vonj ocvrtega krompirčka in hamburgerjev.

Torej je vse kulturno-prehranjevalno dušebrižništvo le stvar tega, da ljudem omejijo izbiro. Izbira mora biti, obiskovalci pa se morajo sami odločiti, kaj bodo jedli v mestu. Pa naj bo to v Veroni, Tokiu ali Apii.

A ker smo ravno v Italiji: kmalu bo čas za rižibiži oziroma Risi e bisi, da ne užalimo sosedov. Dokler na tržnici ne bo sladkega mladega graha, lahko njegovo pripravo vadimo z zamrznjenim grahom. Ob rižu in grahu pa se prileže kos mesa, Italijani bi postregli milanski zrezek ali po naše dunajca.

Rižibiži ali italijansko Risi e bisi

3 žlice masla

oljčno olje

čebula

kos pancete

2 skodelice riža arborio

2 skodelici graha

nariban parmezan

piščančja jušna osnova

sol

poper

Dve žlici masla skupaj z malo oljčnega olja segrejte in na njem prepražite nasekljano čebulo. Ko se zmehča, ji dodajte na kocke narezano panceto, ki jo tudi popražite. Nato dodajte riž in ga med mešanjem pražite, da postekleni. Nato ga prelijte s skodelico piščančje jušne osnove. Nenehno mešajte in ko se juha pokuha, dodajte novo. Postopek ponovite pet- ali šestkrat, dokler ni riž skoraj mehak. Nato dodajte grah, še eno skodelico juhe, posolite, popoprajte in kuhajte še kakšnih deset minut. Riž mora ostati kremast, zato lahko dodate še malo juhe. Kozico odstavite z ognja in v riž vmešajte žlico masla in nariban parmezan. Postrezite kot samostojno jed ali kot prilogo.