Gostilna Lectar: tradicija z različnimi priokusi

Kadar Jože Andrejaš ne tekmuje v bitki za predsednika Slovenije, poskuša nadaljevati tradicijo gostilne Lectar, ki naj bi nastala davnega leta 1822. Na Linhartovem trgu, v starem delu Radovljice, kjer je staro mesto približno prenovljeno, sta sicer še dve gostilni in nekaj bifejev (v enem so za tisti večer napovedovali "zaseka sir party").

Med našim obiskom, bil je petek pozno popoldne, ni bilo hudega pretoka ljudstva, a Lectar je imel vseeno peščico jedcev. Morda zaradi kričeče najave pred hišo, kjer ponujajo svoje specialitete: Linhartov cukr, Lectarjev štrudl iz 1822 in domači sladoled v sadju. Spodaj imajo Lectarski muzej oziroma delavnico, zgoraj v jedilnicah na utrujenem ozvočenju navijajo v glavnem Avsenike.

Natakarji in natakarice so v narodnih nošah, pa tudi notranje oblikovanje nam hoče namigniti, če še nismo vedeli, da gre za staro, za gorenjsko, za ljudsko – in kar je še teh vedno pozitivnih pridevnikov – gostilno. Lectova srca so povsod, zraven pa postavijo še stare gramofone, stare slike, glinene lučke, zavese z nageljčki in meni, ki ob opisih jedi ponuja tudi fotomaterial.

Vinska karta je milo rečeno med dražjimi v naših gostilnah. Prevladujejo vina iz Goriških brd, Kristančičevo Veliko belo je 50, Veliko rdeče 82 evrov, Srebrna radgonska penina je ocenjena na 32 evrov. Za tiste, ki hočejo več in dražje, imajo Dom Perignona po 300 evrov. Med vini na kozarec je največ Erzetiča in nekaj Dolca iz Bele krajine. Začeli smo z Erzetičem, s kombinacijo chardonnaya in belega pinota po 1,3 evra na deci. Ne samo pitno, zelo solidno vino.

Po nekaj požirkih smo se odločili, da bomo naročali pazljivo, da ne bo preveč trpela denarnica, saj pri Lectarju posebej zaračunajo vse priloge in dodatke, kar posameznim jedem dvigne ceno v višave. Po vrsti. Pri hladnih jedeh se cene namazov in zelenjavnih jedi začnejo pri dobrih petih evrih, dimljena postrv je po 8,5 evra, porcija Pustotnikovih sirov pa že 11 evrov. Naše omizje se je odločilo za (premajhen) narezek, v katerem za 7,5 evra ponudijo zaseko, divjačinsko salamo, peklan jezik, gorenjski želodec s proseno kašo, pašteto, olive, papriko in hren z jabolki. Vsake reči po košček, ki smo jih pomalicali s koruznim ali črnim kruhom.

Pri Lectarju so znani po dramatičnih juhah, ki jih strežejo v posebnih "krožnikih". Gosta porova juha s papriko, morda najboljša jed, ki smo jo poskusili, pride na mizo v veliki pravi papriki, gobova juha je v kruhovi skodelici, bučna juha je, uganili ste, v pravi buči. Le klasična, malce premastna goveja juha je bila v navadnem krožniku. Sicer pa sta na Linhartovem trgu jedilna lista pravzaprav dva. Eden je z domačimi, drugi z manj domačimi jedmi, mi pa smo se držali domačega in naročili ajdove krapke s skuto. Pri Lectarju pripravijo različico z drobtinami, ne z ocvirki, žal pa so bili premalo kuhani in malce presuhi.

Na tem mestu niti ni prostora, da bi povedali, katere priloge vse je treba plačati posebej (recimo gobovo omako), dejstvo je, da za ceno Lectarjeva popečenega sira (12 evrov) celo v pregovorno dragi prestolnici dobite kosilo s tremi jedmi. Ampak osebja s tem nismo obremenjevali.

Naročili smo si Erzetičevo mešanico kaberneta in merlota ter se lotili glavne jedi – kmečke pojedine, pri kateri prilog ne zaračunajo. Mesa na plošči je bilo bolj malo, veliko pa je bilo zelja, repe, žgancev in štrukljev. Dodali so matevža, ki ga je v naših gostilnah težko dobiti, a škoda, pričakovali smo drugačno, manj tekočo prilogo. So bile pa mesnine, čeprav jih je bilo malo, izredne. Želodec, svinjska pečenka, pečenice in krvavice. Med domačimi glavnimi jedmi lahko sicer izbirate še med kranjsko klobaso po resnih 11 evrov, zajcem v ložu, žlikrofi z golažem in raznimi pečenkami.

Omenili smo, da imajo pri Lectarju tudi "klasični" meni. V njem je mogoče najti boga in pol: tatarski biftek, kraški pršut, veliko solat, rižot, njokov, zrezkov in omak (ki jih računajo posebej). Za tiste, ki celo v Radovljici ne morejo brez spomina na balkansko kuhinjo, imajo tudi čevapčiče in ražnjiče, za ljubitelje francoske kuhinje ponujajo chateaubriand za dve osebi po 55 evrov, za potrebe ljubiteljev gozdnih živali pa imajo jelenov medaljon, ki preseže znamko 30 evrov.

Sladice. Postregli so izreden jabolčni zavitek iz 1822, ki ga reklamirajo tudi na trgu pred gostilno. Našteli so še medena srca, gibanico, grmado, in štruklje vseh vrst, mi pa smo vzeli Linhartov cukr (tudi v tem primeru gre menda za zelo star recept), kar pravzaprav pomeni biskvit z jabolčnim nadevom in smetanovo-skutno kremo, in ga pokončali z neprepričljivo viljamovko.

Povzetek

Lectar vsaj v glavnem ponuja gorenjske recepte in na sploh poskuša ponuditi tradicionalne zgodbe. Pa jim ne gre vse po načrtih. Ob kmečkih pojedinah in odtrganih juhah je mogoče dobiti celo čevapčiče. Če boste pazljivi, boste pri njih jedli za kakšnih od 25 do 30 evrov.

Vinska karta ni ravno velika, je pa predraga in predstavljam si, da večina ljudi naroča klasična slovenska vina na kozarec. Cviček in podobno. Na srečo imajo nekaj Erzetiča, ki za svojo ceno ponudi nadpovprečno veliko.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.