Etiketa, ogledalo vina

Je tista, ki v trgovini pritegne neodločenega kupca. Bodisi s klasično eleganco bodisi z drzno oblikovalsko inovativnostjo. Načeloma velja, da se klasične vinske dežele, kot je Francija, držijo tradicionalnega oblikovanja, medtem ko se novi vinski svet z Ameriko na čelu poslužuje kreativnosti. Morebiti tudi zato, ker je nedavna raziskava med vinskimi pivci v ZDA pokazala, da jih večina meni, da so vinske etikete francoskega stila, kjer je v ospredju ime vina, oblikovanje pa je klasično, staromodne. Raje se odločijo za barvne in drzne etikete. Toda opozoriti je treba, da oblikovalsko nenavadna etiketa še ne pomeni vrhunskega vina.

Vinske etikete so stare toliko kot vino. Najstarejše izvirajo iz Egipta, kjer so v Tutankamonovi grobnici na amforah odkrili natančne opise, kakšno vino je v njih in od kod prihaja. Podobne oznake o poreklu vina so uporabljali tudi stari Grki. Prvo predhodnico sodobnih nalepk pa je na roke v srednjem veku na pergament napisal Pierre Perignon in jo z vrvico navezal okoli vinskega vratu.

Od 18. stoletja dalje, ko so vino začeli stekleničiti, so na nalepke zapisovali vse več podatkov, tudi o natančnem poreklu vina. Sprva so bile vinske oznake natisnjene na bel papir z rdečimi ali črnimi obrobami, za šampanjce pa so bile tudi zlate in srebrne. Pozneje so začeli dodajati ilustracije, bodisi grbe posameznih vinskih posesti bodisi ilustracije vinskih okrožij.

Nekateri proizvajalci že desetletja vztrajajo pri enakih etiketah, drugi jih spreminjajo vsako leto. Tudi tako značilna imena, kot je Mouton Cadet, se včasih odločijo za spremembo dizajna sicer klasične etikete.

Ne glede na to, ali gre za klasično oblikovanje ali moderno, mora nalepka vsebovati zakonsko predpisane informacije o vrsti vina, proizvajalcu ali tem, kje je bila steklenica polnjena, o stopnji alkohola in sladkorja, v nekaterih državah pa tudi, da vsebuje žveplo in ne vsebuje jajc in mlečnih izdelkov. Te informacije so lahko na sprednji nalepki ali pa na zadnji strani steklenice. Vse preostalo pri oblikovanju je prepuščeno ustvarjalnosti. V zadnjih letih so trend etikete živih barv in nenavadnih geometrijskih vzorcev, ki še posebej izstopajo od klasično oblikovanih nalepk. Prav tako je veliko etiket, ki stavijo na različne tipografije.

Prav posebno poglavje je oblikovanje za posebne polnitve. Mouton Rothschild recimo že od začetka 20. stoletja na posebne polnitve natisne izvirna umetniška dela, na primer Picassa, Warhola, Chagalla, Miroja. Te so vedno objekt poželenja zbiralcev.