Danilo Flakus: bas kitarist na benediktinskem posestvu

Danilo Flakus se je rodil 12. maja 1966 preprostemu paru Marjeti in Francu iz Zgornje Kungote. Oče je bil gradbenik in stari oče enako, o vinogradništvo nista vedela veliko, je bil pa zato Danilov stari oče vodja oziroma upravnik vinogradniškega posestva v Pernici. Danila, ki se je nekaj malega ukvarjal tudi z atletiko, so starši poslali v srednjo kmetijsko šolo v Mariboru. Po končani srednji šoli je začel delati kot delovodja v podjetju Agrokombinat Maribor – v obratu Svečina, kjer so bili nasadi vinogradov in jablan. Pozneje se je vinogradniški in sadjarski del Agrokombinata Maribor združil z Vinagom. "S pridelavo grozdja in z vinarstvom sem se srečal takoj ob vstopu v službo. Ko sem si ustvaril družino, pa je še naneslo, da je imela družina moje partnerke vinograd in tako sem postal počasi vpet med vinograde doma in v službi."

Sedemnajst let v Vinagu

Danilo, sicer skoraj profesionalni bas kitarist, je v Vinagovih podjetjih ostal dolgih sedemnajst let in bil priča počasnemu propadanju nekoč velikega družbenega vinarskega podjetja. "Že dlje časa, tudi pred mojim odhodom iz Vinaga, je šlo s podjetjem navzdol. Nekaj je prinesla izguba trgov ob osamosvojitvi Slovenije, nekaj notranji boji za oblast v samem podjetju in lastninjenje. V razvoj podjetja se preprosto ni vlagalo. Nekaj časa sem si prizadeval, da bi se te stvari spremenile, ampak ni bilo posluha. Po daljšem premisleku sem ugotovil, da bo treba menjati službo ali pa iti na samostojno pot."

Klet v lasti benediktincev Ob prelomu tisočletja je nekaj časa pogodbeno sodeloval pri zasajanju novih nasadov vinogradov za Dveri Pax. Pozneje je vodenje kleti prevzel avstrijski enolog Erich Krutzler in kmalu so se sporazumeli o zaposlitvi. Po treh letih se je zaposlil pri Dveri Pax, najprej kot vodja proizvodnje, zdaj pa je že šesto leto človek, ki vodi podjetje, katerega lastniki so člani benediktinskega reda iz avstrijskega Admonta. Natančneje – Danilo je neposredno podrejen gospodarskemu direktorju iz Admonta. "Lahko rečem, da imajo vsi korekten odnos do nas. Zaposleni jim pomenimo dolgoročno investicijo in ne samo strošek. Po začetni previdnosti so se odločili vlagati v vrnjeno posestvo. Trenutno nas je v podjetju zaposlenih 27 in vsi prihajamo iz Slovenije," poudarja Danilo, ki meni, da so s pomočjo benediktincev obnovili že veliko hektarjev vinogradov, ki lepšajo videz krajine, hkrati pa so na dobri poti, da do konca obnovijo dvorec Jareninski dvor, ki je do njihovega prihoda propadal.

Posestvo od avstrijske do hrvaške meje

Treba je namreč vedeti, da gre za posest, katere lastniki so bili benediktinci iz Admonta na avstrijskem Štajerskem že od leta 1139, potem pa jim je nacistična oblast leta 1939 to posestvo vzela in jih razlastila. Po vojni je zemlja prišla v upravljanje različnih podjetij od Agrokombinata do Kapelskih goric, Ljutomerčana in Vinaga, leta 1992 pa so jo vrnili mariborskemu benediktinskemu prioriatu, ta pa jo je prodal samostanu Admont. In treba je vedeti, da ne gre za malo zemlje, posestvo se razprostira od avstrijske meje na eni do hrvaške meje na drugi strani. "Del posestva je v Jarenini, del na Kapeli in del v Jeruzalemu, kjer so Železne dveri ali Göringova palača," razlaga Danilo. Govori seveda o Hermannu Göringu, ki mu je benediktinski dvorec v Jeruzalemu služil za letno rezidenco. Bog ve, kakšne načrte je koval med vinskimi griči.

Jareninski dvor postaja eden najlepših turističnih objektov pri nas Danilo trenutno upravlja z okoli 300 hektarji, a je za vinograde primernih okoli 100 hektarjev zemlje, na približno 100 hektarjih so gozdovi, na okoli 100 hektarjih pa so njive in travniki. "Trenutno delamo na okoli 70 hektarjih vinogradniških površin, preostalo pa še ni funkcionalno," razlaga prvi mož kleti Dveri Pax, ki ve, da mora biti tudi vsa preostala zemlja primerno obdelana: "Imamo pšenico, koruzo, tudi buče… Stvari gredo v prodajo predvsem okoliškim kmetom, saj ne gre za naš osnovni posel, a zemlja mora biti obdelana." Na sedežu podjetja v Jarenini imajo poleg kleti in prostorov za administracijo tudi star Jareninski dvorec, ki ga počasi obnavljajo, in zdi se, da je prav ta obnova posel, ki po tihem najbolj veseli direktorja Flakusa: "V spodnjih prostorih že deluje majhen muzej in tudi kuhinja že deluje. V dvorani je mogoče organizirati kakšno večerjo, a bo treba še delati. Računamo, da bo dvorec do leta 2014 dobil končno podobo z muzejem, restavracijo, prodajalno vina in s sobami. Ko bo vse urejeno, bo to eden najlepših turističnih objektov v Sloveniji," ponosno ugotavlja Flakus, ki spodobnim zanosom govori tudi o projektu Lufthansa.

Slovenska vina na nemških letalih

Gre za vino, ki ga strežejo na njihovih letalih. Po dolgih pogajanjih so jim prodali 30 tisoč steklenic vina, v katerem prevladuje šipon, nekaj pa je tudi sivega pinota in renskega rizlinga. "Ne gre samo za posel, ampak tudi za promocijo, po takšnem poslu začnejo deževati ponudbe." Je pa vprašanje, če Dveri Pax, pa tudi drugi, naše tako velike kleti lahko sploh zagotovijo dovolj vina za tako velike posle: "Od leta 2003, ko sem se iz mariborskega Vinaga preselil v Dveri Pax, smo s sodelavci posadili za 50 hektarov novih vinogradov ali pa smo stare skrčili in zasadili nove. Vsi ti novi vinogradi pomenijo, da se nam je količina vina, ki ga pridelamo v zadnjem času, krepko dvignila. Trenutno je to okoli 300 tisoč litrov vina ali približno 400 tisoč buteljk, leta 2003 pa smo začeli zgolj z 18 tisoč litri," pojasnjuje Danilo, ki ne glede na posle razmišlja, da bi imeli lahko v naslednjih letih največ okoli 500 tisoč steklenic. "Gre za to, da še vedno lahko obvladuješ kakovost. Vsi vemo, da se popije vse manj vina, a tisto, kar se pije, mora biti bolj kakovostno."

Nov štajerski stil

Vendar pa je količino treba imeti, mali butični vinarji ne morejo poslovati na veliko: "K mizi pride vinski trgovec iz Rusije in si zaželi 120 tisoč steklenic. In kaj mu odgovorimo? Ja, tega vina imamo samo 10 tisoč. Samo obrne se in gre," govori zgodbo Danilo, ki je s svojim prihodom na čelo Dveri Paxa povsem spremenil filozofijo dela. "Zelo hitro smo se cenovno postavili malo višje in počasi so nam začeli slediti tudi Verus, Steyer, Protner, na nek način tudi Marof… Vedeti pa je treba, da se ni menjala zgolj kakovost, ampak tudi stil naših vin. Naši kraji so bili znani po nekakšnih polsladkih vinih, ki naj bi bila celo pri delu strokovnjakov za vzor dobrih ali celo avtohtonih vin. Mi imamo raje sveža in lahka vina. Naša vina so takšna, kakršna tudi tujina zelo išče. Konec koncev so podobna mnoga vina, ki so prišla iz novega sveta, iz Nove Zelandije, Avstralije ali Južne Afrike." Poleg šipona imajo izjemen sauvignon, ponujajo pa tudi chardonnay, rumeni muškat, traminec in laški rizling ter modri pinot, modro frankinjo in zweigelt.

Najvišje nagrajeno slovensko vino

Pa še ena stvar, ki jo Danilo rad omeni: slamno vino šipon iz sušenega grozdja: "Za šipon – slamno vino 2009 smo leta 2011 dobili najvišjo Decanterjevo nagrado za kakovost, vino je bilo v kategoriji predikatnih vin ocenjeno kot najboljše, tako visoke nagrade še ni dobilo nobeno slovensko vino. Imamo poseben postopek, pri katerem grozdje poberemo in zložimo na slamo. Na mrežah, pritrjenih pod napušč, se grozdje naravno suši, januarja ali februarja posušene izbrane grozdne jagode stisnemo in nato grozdni sok počasi fermentira 2 do 3 mesece." Ob takšnih nagradah ni niti čudno, da prodajo pri nas zgolj 20 odstotkov svojega vina – ostalo gre v Avstrijo, Nemčijo, na Nizozemsko, Belgijo, Avstralijo in na Japonsko.