Torek, 28. 3. 2023, 22.08
1 leto, 7 mesecev
Intervju s članoma skupine
Perpetuum Jazzile: Mi smo kolektivna zvezda
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,20
2
Nataša Jovanovič in Tim Čuček, pevca v skupini Perpetuum Jazzile
Čeprav imajo organizacijski odbor, vseeno poudarjajo, da gre za demokracijo in državo v malem, kjer se za veliko stvari odločajo tudi skupaj. Imajo tudi vsakoletno skupščino. 40 let skupine bodo obeležili s koncertoma v Cankarjevem domu konec oktobra, do tokrat pa jih čakajo še manjše turneje v tujini in po Sloveniji. Pogovarjali smo se s pevcem, ki v skupini poje prvi tenor, Timom Čučkom in prvo tenoristko Natašo Jovanovič.
Perpetuum Jazzile je slovenski zbor a capella, ki v večini izvaja zvrsti popa in jazza. Nastal je leta 1983, ko ga je z imenom Komorni zbor Gaudeamus ustanovil Marko Tiran in z zborom v slovenski prostor prinesel nekaj novega in do takrat še precej neobičajnega – zabavno in jazzovsko glasbo. Leta 1999 se je zbor preimenoval v Perpetuum Jazzile, ki ga danes sestavlja od 35 do 40 članov. Letos oktobra bodo s koncertoma v Cankarjevem domu praznovali 40-letnico, do takrat pa bodo v Sloveniji in tujini izvedli še kar nekaj koncertov, tudi v okviru turneje. 3. aprila izide njihov novi album z naslovom Smells like, na njem bo 14 pesmi.
Letos praznujete 40-letnico delovanja zasedbe. Kako je bila videti ob začetku in kako je sploh nastala?
Nataša Jovanovič: Pri skupini sem skoraj od samega začetka. Skupina Gaudeamus, predhodnik Perpetuum Jazille, je nastala iz čistega entuziazma nekaj ljudi, ki so se zbrali.
Sama sem oglas za skupino Gaudeamus videla pred 28 leti v enem od časopisov, v njem so k skupini vabili pevce, ki radi pojejo zabavno-jazzovsko glasbo. Takrat sem poklicala dirigenta Marka Tirana, ki je skupino ustanovil, in povabili so me na avdicijo. Imeli smo kar razburljiva leta, Marko je bil dolgo časa umetniški vodja, dirigent in gonilna sila skupine, za njim je prišel Tomaž Kozlevčar ter kasneje z novo energijo Šved Peter Karlsson. No, zdaj pa smo kar samozadostni.
Pevka Nataša Jovanovič, ki je v skupini že 28 let, in pevec Tim Čuček, ki je v skupini sedmo leto.
Kako je videti ta samozadostnost oziroma odsotnost vodje skupine?
Tim Čuček: Umetniško plat skupine vodijo štirje člani, ki so tudi pevci skupine. Gre za člane, ki imajo veliko glasbenih in umetniških izkušenj, lahko bi rekli, da so na tem področju bolj sposobni od drugih. Nekateri so tudi učitelji petja in koreografi.
Nataša: Vodijo vaje in skrbijo za organizacijo vaj, izbirajo soliste, pripravljajo koreografijo in izbirajo koncertni repertoar. Skrbijo za našo umetniško rast in napredek.
Tim: Zato, da preostalim pevcem ni treba skrbeti za take stvari.
Nataša: Umetniško vodstvo skrbi tudi za "flow" na odru s tem, da dirigira. Nekatere izmed skladb zahtevajo eksaktnost. Imamo pa tudi izvršni odbor, ki skrbi za organizacijo koncertov in drugega, edino zunanje telo je menedžer. Drugače pa je vse znotraj zbora.
Kako boste proslavili okrogli jubilej?
Nataša: Ne vemo še točno. Vemo, da ga bomo obeležili v Cankarjevem domu 28. in 29. oktobra. Vem, da je prvi koncert razprodan. O programu, režiji in scenografiji pa še ne moreva točno govoriti. Smo v postopku izbiranja pesmi in dogovarjanja z režiserjem.
Tim: Včasih tudi umetniško vodstvo pozove pevce, da predlagajo pesmi, ki se jim zdijo, da bi lahko bile primerne za izvedbo na naš način. Potem se to pretehta, ali je pesem primerna, naredimo aranžma in se naučimo pesem. Najverjetneje bo tudi nekaj pesmi takih, ki jih bomo izbrali pevci in se jih bomo do oktobra naučili ter jih premierno predstavili v Cankarjevem domu.
Nataša: Trenutno se učimo osemminutni aranžma, a to bo ostalo še presenečenje. Glede 40-letnice je torej še veliko odprtega.
Glede njihove 40-letnice, je še veliko odprtega.
Koliko članov zdaj šteje skupina?
Tim: Nekje med 35 in 40 članov. Odvisno, ker imamo ljudi, ki delajo, imamo ljudi z družinami, študente, nekateri so na porodniških, bolniških …
Nataša: Redkokdaj smo čisto vsi na odru, razen za ta veliki koncert, to vokalno ekstravaganco, ker moramo biti, ker bo to premiera novega programa. Velikokrat smo bili na razpotju, kako organizirati tudi naše turneje, saj imamo vsi svoja življenja in kariere. To ni profesionalni zbor. Smo nekakšna polprofesionalna skupina. Ne moremo računati na to, da bi šlo 35 ljudi na enomesečno turnejo v Kanado.
So torej turneje in odrski nastopi velik logistični zalogaj?
Tim: Da, sploh če imamo več zaporednih koncertov. Februarja smo recimo izvedli krajšo turnejo po državah nekdanje Jugoslavije – Balkan Tour. Imeli smo pet koncertov, v Zagrebu, Beogradu, Skopju, Sarajevu in Zenici. Sploh utrudljivi so vožnja z avtobusom, vaje in prehod državnih meja.
Nataša: Najtežje se je dogovarjati glede povezav, kje bomo spali, kdaj bomo odšli iz hotela, da ujamemo naslednji koncert, pa tudi tega, komu odgovarjajo termini zaradi službe. Stremimo tudi k temu, da potujemo z letali, da nismo tako utrujeni. Potrebujemo tudi čas za obroke, čas za spoznavanje drug drugega, čas za sprostitev in tonske vaje.
Če imajo več zaporednih koncertov, so odrski nastopi in turneje velik logistični zalogaj, je povedal Tim.
Kakšna je starostna sestava Perpetuum Jazzile? Imate glede tega kakšne omejitve?
Tim: Osemnajst let je najnižja meja. A ne zato, ker ne bi želeli mlajših, ampak zato, ker je lažje organizirati potovanja v tujino, če so pevci polnoletni. Navzgor pa starostne meje ni.
Nataša: Najstarejši pevec ima 49 let. Najmlajši pa štejejo nekje okoli 20 let.
Ali je od glasbe v vaši skupini mogoče živeti?
Tim: Nismo čisto profesionalen zbor. Če bi želeli od tega živeti, bi morali imeti vsaj sto koncertov na leto.
Nataša: V najboljših časih smo imeli 75 koncertov na leto. Od honorarja je treba odšteti produkcijske in transportne stroške, nato pa ga razdeliti med 35 ljudi. S tega vidika v Sloveniji od glasbe lažje živijo solisti ali pa štirje člani neke skupine. Mislim, da se tudi v Sloveniji da živeti od glasbe, kajne?
Tim: Da, seveda se da, a če si posameznik ali pa samostojna skupina, nas pa je na odru tudi 40. Sploh pa se mi zdi, da večina trenutno aktivnih pevcev v Perpetuum Jazzile ni ravno za ta način življenja. Vsi smo tam prvotno zaradi ljubezni do petja, ker se radi družimo.
Nataša: Nekateri pa imajo tudi svoje kariere in poklice, ki jih zaradi skupine ne bi nikoli pustili. Ne morejo tudi iti v Kanado za dva meseca, doma pa npr. pustiti majhne otroke.
V najboljših časih je imela skupina 75 koncertov na leto.
Smo se tudi pogovarjali o tem, ali bi se bili tudi pevci pripravljeni ukvarjati s tem profesionalno. Nekateri bi bili, recimo tisti samozaposleni v kulturi ali pa študentje. Mislim, da naša skupina ne bi imela takšnega čara, če bi bili v njej zaposleni, kot so na primer v filharmoniji. Saj se mi kdaj ne da na vajo, a sem srečna, ko pridem.
Tim: Hkrati gre za sprostitev, za ljubezen do petja in glasbe.
Nataša: Ko je treba, pa "zagrabimo" za delo in imamo intenzivne vaje, v nedeljo imamo tako intenzivne vaje v Cvetličarni od devetih zjutraj do sedmih zvečer. Ves dan tam vadimo, imamo tudi postavljeno ozvočenje.
Kako so videti vaše vaje? Te potekajo vedno skupaj ali vadijo tudi posamezni deli skupine?
Nataša: Vaje potekajo dvakrat na teden, ob ponedeljkih in sredah od osmih do desetih zvečer. Ko dobimo nov aranžma, se razdelimo na sekcije, povadimo in se naučimo ter potem to sestavljamo skupaj. Včasih hitreje, včasih počasneje, odvisno od pesmi. Poleg stalnega termina pa imamo še produkcijske oziroma intenzivne vaje, ki so tu tudi zato, da ozavestimo postavitev na odru in da se med seboj povežemo in se na turnejah lažje prenašamo (smeh op. a.).
Poleg stalnega termina imajo še produkcijske oziroma intenzivne vaje.
Poleg petja je del vaših predstav tudi koreografija. Kako vadite za ta del nastopa? Petje zahteva kondicijo, zaradi plesnih gibov je verjetno še zahtevnejše?
Tim: Zadnje čase vedno več vadimo koreografijo. Na začetku je bilo bolj prestopanje in ploskanje ob ritmu, potem pa smo z Nastjo Vodenik pridobili res dobro koreografinjo, ki je v preteklosti plesala latinske in standardne plese. Ona veliko pozornosti in časa posveti vsakemu gibu in temu, da smo na odru videti dobro.
Nataša: Ta korak, od tega, da pesem znamo pevsko, do tega, da ga koreografsko izvedemo na odru, je velik korak, zato ker si pri novih pesmih še pevsko negotov. So pa komadi, kjer gre težko brez koreografije, recimo pesem Don't stop me now, kjer se brez koreografije počutiš golo. Pri nekaterih pa nam koreografija vzame dalj časa, čeprav ni nujno, da je pesem zelo zahtevna.
Tim: Zdi se mi, da smo s koreografijo šli na neko višjo raven.
Nataša: Sploh v sodelovanju z belgijskimi producenti, ki so nadgradili našo koreografijo. To je tudi našim nastopom dodalo dodatno vrednost, kot če nas samo recimo poslušate na YouTubu.
Tim in Nataša menita, da so svoje koreografije nadgradili.
Svetovno prepoznavnost vam je prinesla priredba pesmi Africa skupine Toto (podatki o ogledih z YouTuba). Je uspeh te skladbe mogoče preseči?
Nataša: O tem se tudi pogovarjamo in nekajkrat smo ugotavljali, ali bo še kdaj uspel tak hit z "novo Africo" in da bi ga morali imeti. Tak uspeh skladbe te ponese naprej. Še danes to ploščo oziroma CD ljudje kupujejo na koncertih.
Tim: Vse zanima, na katerem CD je Africa.
Nataša: Mi na primer Africo izvedemo na čisto vsakem koncertu. Še meni, ki jo pojem že vrsto let, je to dobra skladba. Pobudo, da bi jo izvajali, je dal eden od pevcev, nato pa se je naš nekdanji beatboxer Sašo Vrabič spomnil na posnemanje dežja in nevihte s tleski, ploski in poskoki. Mislim, da ga tudi danes posnema veliko zborov.
Tim: V 14 letih, odkar je pesem na YouTubu, je dosegla nekaj več kot 20 milijonov ogledov, kar je veliko za slovenskega izvajalca.
Nataša: Še vedno se seveda lahko zgodi kakšna "Africa", a v tem trenutku res ne vem, katera pesem bi to lahko bila.
Menita, da se še vedno lahko zgodi kakšna pesem, kot je bila Africa, ki je najbolj ogledana skladba skupine, izvajajo pa jo tudi na vseh nastopih.
Katere so najtežje pesmi oziroma kompozicije, ki ste jih do zdaj izvedli? Po čem so bile zahtevne?
Nataša: Glede priprav je vedno težko narediti nekaj ad hoc. Ko so nas povabili na festival v Ohridu, smo morali pesem Jovano Jovanke narediti v desetih dneh. Naši aranžerji so napisali priredbo v treh dneh in mi smo se jo naučili v enem tednu. To je recimo zelo zahtevno.
Africa ima na primer zelo zahteven aranžma, ker je osemglasni komad, ki ima vmes ogromno poltonov. Ali pa recimo Rosanna.
Tim: Še posebej je treba usvojiti groove. Spomnim se na primer Four Colors v okviru Simfonične ekstaze Roka Goloba, kjer je napisal simfonijo iz štirih barv in vsaka barva je imela svoj stil, način petja, izraz, koreografijo. In je bilo kar veliko naenkrat, a mislim, da smo v redu izvedli.
Nataša: Zahtevne so pesmi v tujem jeziku, recimo v italijanščini. Ker gre za zahtevno besedilo in sam ne veš, kaj vse pomeni, ker to ni naš materni jezik.
Tim: Poleg tega želiš, da ti občinstvo verjame in si prepričljiv, ker če še sam ne veš, kaj poješ …
Nataša: Za Golico nam zmeraj verjamejo (smeh, op. a.). Zame je zanimiva tudi Golica, recimo triminutno oponašanje kitare, to je na neki način tudi zahtevno. Zelo dobro se je začeti učiti pesem z dobro korepeticijo, greš od takta do takta, ritemsko se naučiš pesmi po posameznih glasovih, zatem pa pride vaja. Večkrat jo je treba prepeti tudi z ozvočenjem. To je kar proces.
"Zahtevne so pesmi v tujem jeziku, recimo v italijanščini," je povedala Nataša. "Poleg tega želiš, da ti občinstvo verjame in si prepričljiv," je dodal Tim.
Kako poteka trenutna turneja?
Tim: Imeli smo balkansko turnejo po državah nekdanje Jugoslavije, čez 14 dni sledi kratka, tridnevna italijanska turneja v Firencah, Torinu in Bergamu. Do velikega koncerta v Cankarjevem domu pa bomo imeli še veliko manjših koncertov tako v Sloveniji kot čez mejo.
Naši menedžerji ne morejo potrditi vseh koncertov, ker nas mora biti najprej zadostno število, vsaj 25. Mora nas biti dovolj na odru, sicer je oder videti bolj prazen, pa tudi koreografija je videti drugače. Pomembno je tudi, da so zastopani posamezni glasovi. Z enim glasom ali dvema glasovoma težko narediš maso, pri nas pa ni dobro, če se sliši posamezen glas, mora biti celota oziroma masa.
Vaš novi studijski album Smells Like bo skupaj s singlom Radio Ga-Ga izšel 3. aprila. Kako je bilo videti snemanje?
Naslovnica novega albuma, ki prihaja aprila.
Tim: Snemalni dan lahko poteka tudi ves dan, a smo razdeljeni po sekcijah in posnamemo eno ali dve pesmi na dan. Album smo posneli v drugi polovici preteklega leta. Odkar sem v Perpetuum Jazille, smo izdali že štiri albume in CD. Zelo mi je všeč tudi delo v studiu, postopek snemanja, mastering, zelo je lepo, ko svoje delo vidiš na zgoščenki.
Čim več stvari želimo pokriti s pevci ali pa nekdanjimi člani, ki so tudi glasbeni producenti in se znajdejo v studiu, tudi naslovnico je delal nekdanji član in beatboxer, ki je tudi akademski slikar. Tako res vse glede nastanka in dela na albumu zapolnimo z nekdanjimi ali pa zdajšnjimi člani, ker prihajamo z različnih področij.
Priznavajo, da se kot posamezniki nimajo za zvezde, ker so skupaj kolektivna zvezda.
Zbrali ste več kot tisoč nastopov, izdali ste 13 albumov in DVD, vaši posnetki na YouTubu so zbrali več kot sto milijonov ogledov. Poleg tega ste dva večera zapored edini razprodali Stožice. Še ostanejo kakšni cilji skupine oz. želje, ki jih še niste uresničili?
Tim: Zagotovo si želimo še na kakšno turnejo po Ameriki.
Nataša: Ali pa še na kakšno celino, kjer še nismo bili. Mislim, da še nismo povedali vsega. Ne glede na moja leta in staž nimam dovolj in mislim, da so tukaj še pesmi, ki jih lahko ponudimo na trgu. Še posebej, ko vidimo, koliko ljudem pomenijo naši nastopi v živo.
Tim: Se pa nimamo za zvezde.
Nataša: Ne, zato ker smo mi kolektivna zvezda.
2