Slovo od aristokrata slovenskega filma, Vojka Duletiča

Po besedah urednika Petra Kolška je bil Duletič aristokrat slovenskega filma in zadnje ime velikih režiserjev izpred 2. svetovne vojne. Če obstaja estetika slovenskega filma, potem je bil Duletič njen konstitutivni član, je dejal.

Duletič je skoraj vse svoje filme posnel po literarnih delih, vendar ne zato, ker bi častil literaturo, temveč da je lažje izrazil svojo bolečino. Duletičevi filmi po Kolškovih besedah bolj kot besedo častijo molk ter bolj kot akcijo kontemplacijo, česar pa slovenska kritika ni znala ceniti. Duletič je bil aristokrat slovenskega filma, saj je snemal, kar je hotel, in to tako, kot je mislil, da je prav, je dodal Kolšek.

Spregovoril je tudi urednik revije Ekran Gorazd Trušnovec, ki je Duletiča spoznal ob intervjuju. Avtorizacijo teksta je režiser opravil kot montažo filma. Razrezal in ponovno je prelepil njegovo vsebino, kar je mladega novinarja spravilo v bes, se spominja Trušnovec, ki je po burnem pregovarjanju o intervjuju postal Duletičev prijatelj. V urednikovem spominu bo Duletič ostal človek ostrih in jasnih misli ter mladostniškega uporništva, ki ga je ohranil vse do konca.

Graditelj mostov med literaturo in filmi Režiserka Maja Weiss je prebrala pismo ministra za kulturo Uroša Grilca, v katerem je zapisal, da je Slovenija izgubila velikana slovenskega filma, znanega po samosvojem, zlahka prepoznavnem slogu. Bil je graditelj mostov med literaturo in filmi ter med prvimi, ki so na novo oživili dela Ivana Cankarja in Prežihovega Voranca.

Weissova je z Duletičem sodelovala pri zadnjem celovečercu Bolečina. Močno si je prizadevala za javno projekcijo filma in se čudila, da je ta pot tako težka. Zdaj upa, da bo šel film v redno distribucijo. Tudi Weissova se Duletiča spominja kot po duhu večno mladega človeka.

Po besedah Marte Rau Selič iz Slovenskega filmskega arhiva je Duletiča bolj kot zgodovina zanimal človek, zato je lahko prek osebnih zgodb posameznikov segel tudi tja, kamor zgodovina ne more. V njegovih filmih z vojno tematiko, trilogiji NOB – Med strahom in dolžnostjo (1975), Draga moja Izza (1979) in Deseti brat (1982) – je prikazal dogajanje brez resnice in sprave, le kot "krik ob zlu, ki mu ni videti konca", je dejala.

Montažer, filmofil in Duletičev prijatelj Borko Radešček je spregovoril o režiserjevem poznem ustvarjanju ter napovedal premierno projekcijo filma Vrnitev na klanec, s katero so sklenili žalno slovesnost.

Duletič (1924–2013) je bil avtor šestih celovečercev ter več televizijskih in kratkih filmov. Njegova filmska pot se je začela konec 50. let preteklega stoletja za montažersko mizo. Kmalu je napisal prvi scenarij za film Samorastniki po noveli Prežihovega Voranca in to je bil začetek njegovega upodabljanja klasičnih del.