Danes bi Cankar praznoval rojstni dan: 7 dejstev, ki jih morda še ne poznate #video

Ivan Cankar se je rodil na Vrhniki na današnji dan leta 1876. Poleg Zofke Kveder je bil v tej branži menda edini, ki se je lahko preživljal s pisanjem.

V vrhniški vojašnici, ki nosi njegovo ime, so se mu danes poklonili z odkritjem doprsnega kipa, ki so v sozvočju z letošnjo 100. obletnico Cankarjeve smrti (umrl je 11. 12. 1918) postavili v sodelovanju z Občino Vrhnika.

V vrhniški vojašnici, ki nosi njegovo ime, so danes odkrili Cankarjev doprsni kip. Foto: STA ,

Obletnici Cankarjevega rojstva se s pomočjo zavoda za kulturo, izobraževanje in šport Škrateljc poklanjamo s sedmimi dejstvi, ki jih morda še niste poznali.

1. Nikoli ni imel pravega doma

Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876 v hiši Na klancu 141 na Vrhniki. Ko je imel komaj tri leta, je hiša pogorela, Cankar pa je skupaj s številno družino (bil je osmi od 12 otrok) v prihodnji letih zamenjal mnogo skromnih najemniških bivališč. Tako je bilo tudi v Ljubljani, ko je bil dijak, in pozneje na Dunaju.

Cankar z družbo na Rožniku. Leta 1909 se je naselil na Rožniku, kjer je z nekaj kratkimi prekinitvami živel skoraj do svoje smrti. Tudi tu je bil najemnik, ki pa je za najemnino prispeval bolj malo oziroma nič.

Na Rožniku, kjer je do jeseni 1912 živel tudi Oton Župančič, je bil bolj kot ne osamljen, vsaj kar zadeva druženje s pravimi prijatelji, ki jih je bilo vse manj.

V mesto se je odpravil zelo redko, so zapisali pri zavodu Škrateljc, običajno takrat, ko je oddajal kakšno besedilo, ali pa je šel po honorar. Večino ga je zapravil, še preden se je vrnil na Rožnik, kupoval je darilca za svoje rožniške gostitelje, predvsem gostiteljice.

Do denarja ni imel preveč odgovornega odnosa, vedno mu ga je zmanjkalo, pa čeprav je bil poleg Zofke Kveder prvi slovenski pisatelj, ki je lahko živel od pisanja. Njegova zapravljivost in obenem tudi boemskost sta rodila mit, da naj bi ob vrnitvi iz mesta na Rožnik nekoč naročil dve kočiji. V prvi naj bi se peljal sam, v drugi pa njegova sprehajalna palica in klobuk.

Zadnja leta je Cankar živel na Rožniku, kjer je prebival v tujski sobi družine Franzot. Foto: Matej Leskovšek

2. Bil je oproščen najemnine na Rožniku

Eden od vzrokov, zakaj Cankarju na Rožniku ni bilo treba plačevati najemnine za sobo in hrano, je bil obisk, ki ga je bila rožniška gostilna deležna prav zaradi svojega stanovalca Cankarja, so zapisali pri zavodu Škrateljc.

Rožnik naj bi prav zaradi njega obiskovali številni občudovalci, med njimi so bili tudi dijaki, na primer Josip Vidmar, ki se teh obiskov spominja v svoji knjigi Obrazi. Z dijaki se je Cankar rad družil, tudi občudovalk mu ni manjkalo. Za takratne in današnje razmere naj bi bil Cankar zvezdnik.

Do Rožnika se je marsikdo sprehodil prav zaradi Cankarja. Dijaki so k njemu hodili celo po avtograme.

3. Do žensk je imel zelo zapleten in kompleksen odnos

Iz njegove pisemske zapuščine je mogoče prepoznati sedem žensk, do katerih je razvil močnejša čustva: Franja Opeka, Helena Pehani, Pavla Kermavner, Anica Lušin, Štefka Löffler, Mici Kessler in Milena Rohrmann.

Zakon je ponudil dvema – Štefki Löffler, hčeri svoje gospodinje na Dunaju, a se mu je pozneje izognil, in Mileni Rohrmann, ki jo je spoznal leta 1907. Za Cankarja je skrbela predvsem v zadnjih dveh letih njegovega življenja, njuno poroko pa je bržkone preprečila pisateljeva smrt.

Cankarjeva spominska soba je opremljena v pisateljskem duhu in z odtisom tujskih sob tistega časa. Foto: Matej Leskovšek

4. Čas očetove smrti in pogreba je preživel v celici na Ljubljanskem gradu

Poleti 1914 je bil Cankar zaradi svojega predavanja Slovenci in Jugoslovani za mesec in pol zaprt na Ljubljanskem gradu. Ravno takrat je umrl njegov oče, vendar so Cankarju, čeprav se je za talca ponudil njegov bratranec, takrat že urednik revije Dom in svet, Izidor Cankar, prepovedali udeležbo na pogrebu. Očetov grob je tako obiskal šele novembra.

5. Ni znano, kako je bila videti Cankarjeva mama

Cankarjeva podoba je ohranjena na številnih studijskih in priložnostnih fotografijah. Javnosti so znane tudi podobe številnih Cankarjevih sorodnikov, medtem ko podoba njegove mame, neskončno požrtvovalne ženske, ki ji je v svojih delih postavil pravi literarni spomenik, ostaja neznana. Umrla je leta 1897, ko je imel Cankar 21 let.

6. Priredili so mu veličasten pogreb

Cankarjev pogreb ni skoraj v ničemer zaostajal za pogrebi državnikov, so zapisali pri zavodu Škrateljc. Organizirali so ga dva dneva po njegovi smrti, 13. decembra 1918. V nasprotju z maloštevilnimi objavljenimi osmrtnicami je bil njegov pogreb veličasten ter obenem prvi, ki ga je plačala Narodna vlada za Slovenijo.

Takratni ljubljanski župan Ivan Tavčar ni oklical žalovanja in tudi ni dal izobesiti žalnih zastav, kar so mu meščani, še zlasti kulturniki, zamerili. Pogrebne povorke, ki se je vila vse od Narodnega doma, kjer je stal mrtvaški oder, do ljubljanskih Žal, se je udeležila množica meščanov, med njimi tudi dijaki vseh ljubljanskih srednjih šol.

Cankarju se je leta 1912 na Rožniku pridružil tudi Oton Župančič, med počitnicami leta 1913 pa še slikar Rihard Jakopič. Foto: Matej Leskovšek

Nad sprevodom je krožilo letalo vojnega letalstva s črno zastavo, ki je pozneje odvrglo venec na njegov grob.

Na željo njegove neveste Milene Rohrmann je bil sprva pokopan v njihovo družinsko grobnico. Gospa je tudi sama plačala izdelavo grobnice in spomenika slovenske moderne, kamor so oktobra 1923 prenesli Cankarjeve, Kettejeve in Murnove poslednje ostanke, leta 1949 pa so vanjo pokopali še Otona Župančiča.

7. Skoraj vse, kar je imel, je razdal

Za Cankarjem naj ne bi ostalo skoraj nič materialnega, razen njegovih številnih rokopisov, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (Nuk). Večino tega, kar je Cankar imel, je razdal, tudi svojo knjižnico. Predmeti z Rožnika so bili odtujeni neznano kam. Vse to je bržkone tudi posledica dejstva, da je Cankar umrl ob koncu prve svetovne vojne, ko ni bilo ne sredstev ne energije za odločnejše ukrepanje pri zavarovanju njegove materialne dediščine.

Foto: Matej Leskovšek