Robert De Niro: 70 let in skoraj sto filmov

"Čas za počitek boš imel, ko boš mrtev," je nekoč dejal Robert De Niro – in res: slavljenec, ki danes vstopa v že osmo desetletje svojega življenja, med svojo kariero tako rekoč ni počival: nanizal je skorajda sto filmskih vlog, produciral trideset del, hkrati pa se preizkusil tudi v režiji.

Igralec, ki je svoj filmski prvenec doživel v šestdesetih, je pozornost gledalcev in kritikov leta 1973 pritegnil kot igralec bejzbola v filmu Bang the Drum Slowly, istega leta pa je začel tudi pozneje izjemno plodovito sodelovanje z Martinom Scorsesejem – posnela sta film Ulice zla.

Kot je mogoče zaslediti v njunih skupnih filmskih projektih, med katerimi so na primer tudi Taksist, Razjarjeni bik in Dobri fantje, ki predstavljajo prelomne trenutke ameriške kinematografije, sta režiser in igralec skupno točko našla v strasti do neomajnega nasilja. Ta se je bohotil na površini, medtem ko sta v temačnih globočinah odkrivala razkroj posameznikove duše.

In ravno zaradi njune kemije ni nič čudnega, da na lestvicah De Nirovih najboljših oziroma najpomembnejših filmov kraljujejo ravno njegova sodelovanja s Scorsesejem. Pa čeprav je igralec v času svoje filmske poti zajadral še v marsikatere, tudi komične filmske vode.

Taksist (Martin Scorsese, 1976)

Ne da gre samo za eno njegovih najboljših vlog – mnogi menijo, da je De Niro s svojo upodobitvijo newyorškega taksista Travisa Bickla, ki si na vsak način želi rešiti najstniško prostitutko, na koncu pa ustreli predsedniškega kandidata, premagal tako rekoč vse svoje hollywoodske kolege. In čeprav so se časi spremenili, film še vedno prevzame: Scorsesejev vpogled v urbani in moralni razkroj je imeniten in isto velja tudi za De Nira – škoda le, da dandanes tovrstni filmi, tako kot se je pred več kot tridesetimi leti zgodilo Taksistu, ne doživljajo več tako velikega uspeha, kaj šele, da bi bili nominirani za oskarja v kategoriji najboljših filmov.

Lovec na jelene (Michael Cimino, 1978)

Vojna drama Michaela Cimina, ki si je prislužila kar pet oskarjev, med drugim tudi za najboljšo režijo in najboljši film, je dandanes v primerjavi s Taksistom relativno pozabljena. V njej se je Robert De Niro skupaj s Christopherjem Walkenom in Johnom Savagom vživel v pensilvanske jeklarje, katerih življenje se s služenjem v vietnamski vojni močno spremeni. De Niro se je prelevil v tistega, ki je morda najmanj zaznamovan, Walken pa si je s svojim nepozabnim delom prislužil oskarja.

Bilo je nekoč v Ameriki (Sergio Leone, 1984)

Protagonist špageti vesternov Sergio Leone se je v prvi polovici osemdesetih lotil kriminalne drame. Ta pripoveduje zgodbo o ostarelem judovskem gangsterju – tako je, namesto italijanskega je De Niro tokrat upodobil judovskega mafijca, ki se po tridesetih letih vrne v Brooklyn. Gledalec zgodbo spoznava skozi njegove spomine. Film z Robertom De Nirom in Jamesom Woodsom v glavnih vlogah je sprva trajal kar štiri ure in 29 minut, medtem ko so ga evropski kinematografi predvajali v različici s tremi urami in 49 minutami, ameriški pa z dvema urama in 19 minutami.

Razjarjeni bik (Martin Scorsese, 1980)

Gre za biografsko pripoved o boksarju Jaku LaMotti, čigar odnos z družino so uničili njegovi samodestruktivno obnašanje, bes in ljubosumje – Scorsese je med produkcijo filma za dlje časa ustavil snemanje, saj je želel, da se vmes De Niro za pristnejšo upodobitev porejenega LaMotte precej zredi. In res, De Niro je ta "kulinarično bogat" čas preživel v severni Italiji in Franciji, ko je prišel nazaj v ZDA, pa je imel kar 20 kilogramov več. Suh ali debel, De Niro je ne glede na svojo težo odličen. Kakopak si je prislužil oskarja.

Dobri fantje (Martin Scorsese, 1990)

Da bi lahko upodobil glavnega junaka filma, je bil De Niro takrat že prestar – namesto njega se je v Henryja Hilla, čigar zgodba gledalcu približa vzpon in padec resnične newyorške mafijske družine Lucchese, prelevil Ray Liotta. Kot otrok, fasciniran nad organiziranim kriminalom, se namreč Henry spoprijatelji s člani te družine, vse dokler ga tako ali drugače ne vzamejo za svojega. Tudi ta film velja za eno od največjih tovrstnih mojstrovin – Joe Pesci si je za svojo stransko vlogo prislužil oskarja, kot kriminalni, malce paranoični mentor pa je bil kakopak odličen tudi De Niro.

Kralj komedije (Martin Scorsese, 1982)

Eden od De Nirovih izjemnih talentov je to, da ve, kako biti strašljiv – še več, to zna doseči na vrsto različnih načinov. V enem od svojih številnih sodelovanj s Scorsesejem se je prelevil v ambicioznega, a premalo talentiranega komika, ki v želji po vzponu kariere ugrabi televizijskega voditelja. Črna komedija in odličen prikaz čaščenja zvezdnikov in ameriške medijske scene.

De Niro, dobro znan pristaš Metode Leeja Strasberga, je med snemanjem filma Jerryja Lewisa, ki je igral TV-voditelja, obmetaval z antisemitskimi opazkami – vse zato, da bi bila jeza Lewisovega lika pristnejša.

Boter II (Francis Ford Coppola, 1974)

Ste vedeli, da se je De Niro udeležil več avdicij za prvotnega Botra? Tako je, potegoval se je za vloge Sonnyja in Michaela Corleona, Carla Rizzija in Paulieja Gatta – sreče ni imel, se mu je pa ta nasmehnila v nadaljevanju. Prelevil se je v mladega Vita Corleona, ko se ta začenja ukvarjati z organiziranim kriminalom.

Ulice zla (Martin Scorsese, 1973)

Film Ulice zla na nek način velja za De Nirovo prelomno točko. Z njim se je bolje predstavil gledalcem, obenem pa gre za njegovo prvo sodelovanje s Scorsesejem. Se še spomnite trenutka, ko lik Harveyja Keitla spozna De Nirovega Johnny Boya? Prizor, v katerem ta prikoraka v bar, v ozadju pa se vrti skladba Jumpin' Jack Flash zasedbe Rolling Stones, je ena najbolj zapomnljivih predstavitev filmskega lika.

Vročina (Michael Mann, 1995)

Cenjeni film o bančnemu roparju in policistu na njegovi sledi je v času premiere doživel veliko pozornosti, ker gre za prvi film, v katerem si je De Niro veliko platno delil z Alom Pacinom – oba smo že videli v Botru II, a tu nista imela skupnih prizorov. Edinstven in napet filmski obračun med likoma – De Niro se je prelevil v kriminalca –, ki sta si bolj podobna, kot mislita.

Polnočni skok (Martin Brest, 1988)

Film, ki je julija praznoval svoj 25. rojstni dan, je podcenjena buddy komedija, eden od dokazov, da se De Niro odlično znajde tudi v komedijah. Igra lovca na glave, ki mora z enega konca ZDA na drugega dostaviti računovodjo, ki je sodeloval z mafijo. Simpatičen in smešen cestni film.