Pia Korbar: Maruša je reva

"Maruša je 'pičkica', hoče ustrezati tako profesorjem kot svojim sošolcem in to ne gre. Ali si proti ali si za, nekaj se moraš odločiti," o svojemu liku, srednješolki Maruši, ob razigranem mahanju z rokami pravi igralka Pia Korbar. Maruša je del razreda, ki ga prizadene nepričakovan sošolkin samomor – lik filma Razredni sovražnik, ki je z uspehom na Beneškem filmskem festivalu, nagrado fedora Združenja evropskih in sredozemskih filmskih kritikov, povzročil tako imenovano bičkomanijo. Režiser Rok Biček, ki je scenarij svojega prvenca napisal skupaj z Janezom Lapajnetom in Nejcem Gazvodo, je mladim, še neizkušenim igralcem dovolil, da pomagajo pri izdelavi osebnih lastnosti svojih vlog.

"Dal nam je scenarije, v katerih pa ni pisalo, kakšna naša vloga je, kakšne so njene lastnosti," pravi devetnajstletna Pia. "Rekel je, naj preberemo scenarij in ugotovimo sami – želel je, da vloga izvira iz nas, saj tako ali tako nismo profesionalni igralci. Potem si moral sam najti kombinacijo sebe in tistega, kar je v nas videl on. Zato se je bilo mogoče težko sprijazniti, če se vloga tu in tam ni popolnoma ujela s tem, kar si ti v resnici. V sebi si moral najti lastnosti svojega lika, na naslednji vaji si mu jih opisal, in če se je strinjal s tabo, ti je lik pomagal izoblikovati do konca."

Film pripoveduje o srednješolcih, ki zaradi samomora izgubijo svojo sošolko, za njeno dejanje pa okrivijo nadomestnega učitelja, svojega novega profesorja nemščine in razrednika, na videz hladnega učitelja "stare šole" Roberta Zupana (Igor Samobor). Del razreda se mu nepremišljeno upre, del še naprej pridno obiskuje pouk, Maruša pa je tista, ki ne ve točno, kaj želi, na katero stran bi se rada postavila. In kot pravi Pia, je bila ravno ta neodločnost tista Marušina lastnost, ki se najmanj ujema s Pijino resnično osebnostjo. "Reva je, jaz pa nisem, kar sem morala premleti kar nekajkrat. Ona se za neko dejanje opraviči, jaz pa se ne bi. Če nekaj narediš, je prepozno, si ga pač polomil. Razmišljala je o tem, kako bi ugajala, ne pa o tem, kako se sama počuti. Zdi se mi, da se to na splošno dogaja. Najbolj udobno sem se mogoče počutila tam, kjer Maruša pravi, da so vse B-jevke tako ali tako 'pičkice', ker bodo za maškare vse mačkice. Pust je moj najljubši praznik in nikoli ne bi bila mačkica."

In tako kot dijaki tudi učitelji na šolsko tragedijo reagirajo na različne načine. Medtem ko ravnateljico (Nataša Barbara Gračner) skrbi predvsem za ugled šole, se profesorju matematike (Robert Prebil) dijaki, ki so izgubili prijateljico, malce smilijo, strogi Zupan pa želi, da nadaljujejo svoje življenje. "Šola mora iti čim prej naprej, otroci ne morejo zaradi tega vse leto manjkati na urah," o dogajanju razmišlja Pia. "Po drugi strani pa se mi zdi, da bi se morali z dijaki v šoli malo več pogovarjat o tem, kako se oni počutijo. V tej zgodbi pa do njih pristopi avtoriteta – namesto da bi se zares pogovorili, se počutijo ogrožene. Ta profesor jim želi dobro, jim dati nekaj, kar jim bo v življenju pomagalo, a ne zna pristopiti do njih. Pri nas te stroge šole ni več, ne narediš več vsega, kar ti reče profesor. On je učitelj stare šole, zato dijaki ne dojamejo, kaj od njih hoče."

Na drugi strani se z dijaki ob tragediji ukvarja tudi v šolah vedno nepogrešljiva psihologinja – gospa, ki želi dijakom pomagati, a tega kljub svojemu poklicu v resnici ne zna. Namesto da bi se z njimi odkrito pogovorila, citira klišeje. "Ona je res dober, realen lik. Eden najbolj smešnih delov filma je po mojem mnenju ta, ko ona pride v razred in želi po učbeniško govorit o tem, kako morajo doživljati sošolkino smrt, kakšne so faze žalovanja. Mogoče je to tudi posmeh psihologiji na način, kot nam ga predavajo v šoli. Ne moreš se o taki stvari pogovarjati tako, kot piše v učbeniku."

"Počutili smo se kot v šoli" Biček je v Razrednem sovražniku združil veščine tako mladih, relativno neizkušenih igralcev kot starih dobrih znancev velikega platna in odrskih desk – ti so svojim mlajšim kolegom pomagali pri iskanju tistega, kar mora igralec ob uresničevanju lika začutiti v svojih globinah. "Pomagali so nam tako, da smo se počutili, kot bi se v takem položaju morali. Ko je Samobor držal avtoriteto, smo jo mi res tako razumeli, navsezadnje to obvlada. Je pa drugače on najtoplejši človek na svetu – ko se je kamera ugasnila, smo bili vsi enaki. Vsi profesionalni igralci so delali tako, da smo se, ko so se prižgale kamere, res počutili kot v šoli. S tem smo tudi mi prišli do najbolj naravnih reakcij."

In ker se vedno najbolje spomnimo tistih nepričakovanih, včasih bizarnih trenutkov, se tudi Pia z nasmeškom na ustnicah spominja precej neprijetnega dne snemanja – ta se je zgodil po večeru s pogostitvijo na eni od turističnih kmetij v bližini lokacije snemanja. "Malo smo pili in se zelo najedli. Naslednji dan je bilo delu ekipe zelo slabo, a ker je en dan zamude katastrofa, smo vseeno morali snemati. Eni smo na snemanje prišli zelo slabi. Pod mizo so mi dali vedro – delala sem se, da je vse v redu, na koncu pa sem bruhala med samo akcijo," v smehu pravi mladenka, medtem ko za mizo z mimiko uprizarja opisano neprijetnost.

Gostobesedna, neizmerno energična devetnajstletnica, kot rečeno, spada med tisti bolj neizkušeni del igralske zasedbe, a to še ne pomeni, da izkušenj nima. Spomniti se jo je mogoče iz filma Gremo mi po svoje (2010) Mihe Hočevarja. "Bilo je zelo lepo, saj smo snemali v Bovcu," se spominja in hkrati doda, da je snemanje prineslo tudi nekaj malo manj prijetnih trenutkov. "Zelo dobro se spomnim svojega prvega 'bližnjaka'. Trenutek, ko je v kadru ves tvoj obraz – in to od blizu. Imela sem zobni aparat in nisem se dobro počutila, zato sem imela, misleč, da se ne bo opazilo, vedno zaprta usta. Ko sem morala povedati svoj tekst, sem ga pozabila. Sonce je že zahajalo, jaz pa sem zmrznila. Ko sem prišla v hotel, sem se razjokala."

Najljubši projekt? Amelia. In če sta celovečerca Gremo mi po svoje in Razredni sovražnik filma z veliko igralsko zasedbo, je Pia popolnoma drugačno izkušnjo doživela pri filmu Blaža Završnika Amelia (2012), v katerem je upodobila protagonistko, romunsko najstnico, ki se v iskanju boljšega življenja pridruži organiziranim beračem. "Mislim, da je to moj najljubši projekt do zdaj. Z Završnikom smo šli v Romunijo pogledat, kako te reči potekajo. Za tistih nekaj besed, ki jih v filmu imam, mi je priskrbel učitelja romunščine, priprava je bila precej dolga. Vedno si želim, da priprave trajajo čim dlje in da moraš sebe popolnoma preobraziti. Drugače je tudi, če imaš glavno vlogo, saj je vse osredotočeno nate. Če si del večje ekipe, te včasih pozabijo in se morda zato vmes malce zgubiš – izgubiš se v tem, kaj moraš v določenem trenutku pokazati. Se bom pa tega verjetno priučila na akademiji."

Tako je, mladenka se z začetkom oktobra pridružuje študentom AGRFT – in čeprav jo film zelo veseli, komaj čaka, da bo sodelovala v svoji prvi "resnejši" gledališki predstavi. "Všeč mi je stik z občinstvom. Pri filmu lahko prizor, ki ti ne gre, pustiš za jutri, v gledališču pa to ne gre. Že od majhnega sem del amaterskega gledališča Taka Tuka za gluhe – gre za fizično gledališče. Všeč mi je, da na koncu točno vidiš, kako ljudje reagirajo."

Pia, ki tudi na rojstnodnevnih zabavah kot animatorka zabava otroke, se je pred kratkim preselila na svoje – poleti je s prijatelji, ki jim je v zameno za pomoč kuhala kosila, prenavljala svoje pohištvo, zdaj pa se počasi privaja na samostojno življenje. Hobije menja, ko se jih naveliča, stalnica pa je tek, ki ji zbistri misli. "Smešno je, kako drugače je živeti sam – ko pridem domov, ni nikjer nikogar. Mir je, moram se zaposliti sama. Morda je malce težko, sem pa zdaj začela brati in početi stvari, ki jih včasih nisem."