OCENA FIMA: Obuti maček

Se še spominjate Shreka za vedno, četrtega in skoraj negledljivega dela uspešne animirane franšize o zelenem ogru? Če se, se verjetno spomnite tudi paralelne in za Obutega mačka izjemno travmatične realnosti, v kateri so mačjega mečevalca ustvarjalci filma nemarno poredili. Po stranskih vlogah v vseh nadaljevanjih Shreka si je Obuti maček zaslužil nastop v svojem lastnem izdelku in veseli smo lahko, da se nam muc spet predstavi v vitkejši liniji, kakršna se za spretnega izobčenca in strastnega (mačjega) ljubimca tudi spodobi. V nasprotnem primeru nas namreč ne bi mogel zabavati s svojimi plesnimi gibi, ki predstavljajo enega vrhuncev te animirane komedije.

V najnovejši animirani uspešnici studia Dreamworks je Shrek zgodovina oziroma bolje rečeno prihodnost, saj se zgodba nanaša na čas, ko se Obuti maček in oger še nista poznala. Glede na to, da se je franšiza o Shreku po odličnem drugem delu že popolnoma izpela, lahko dejstvo, da ni tokrat o ogru ne duha ne sluha, samo pozdravimo. Pravzaprav se poskušajo ustvarjalci – režiser Chriss Miller je nazadnje režiral prav tretji del Shreka, svoj celovečerni prvenec – izogniti vsem napakam, ki so jih storili v preteklosti. Popkulturne reference so oklestili na minimum (še vedno lahko zasledimo subtilne reference na Jurski park, Misijo: Nemogoče, Klub golih pesti in na mojstrovine Sergia Leoneja), prav tako tudi nepotrebno gostovanje (pre)številnih zvezdniških glasov, zgodba – kombinacija pravljice o čarobnih fižolčkih in goski, ki nese zlata jajca, vesterna in animirane različice Zorra – pa ne bi mogla biti preprostejša. Naštete izboljšave bodo razveselile predvsem najmlajše gledalce, ki so imeli verjetno težave z razumevanjem parodij na uspešnice, starejše od njih samih. Dobro za otroke v primeru Obutega mačka ne pomeni slabo za starše – film krasijo vrline, ki bodo zadovoljile tudi starejše gledalce. Animacija je vrhunska, enako velja za 3D-učinke – ti ne služijo samo temu, da nas nenehno obmetavajo s predmeti, temveč poudarijo globino in večplastnost prizorov. Po Obutem mačku bi se morale zgledovati vse 3D-animacije (kot tudi igrani celovečerci). Slika nam, skupaj z odlično glasbeno podlago, pričara vzdušje, prežeto s španskim temperamentom.

Španski temperament pa je že skoraj sopomenka za Antonia Banderasa in Salmo Hayek, zvezdnika latino porekla, ki sta naslovnemu junaku in njegovi zapeljivi rivalki/simpatiji Mici Šapki posodila glasova. Brez Banderasa Obuti maček preprosto ne bi obstajal. Slovenska sinhronizacija je sicer dovolj kakovostna, še vedno pa kosmatima protagonistoma glavnino šarma zagotavljajo prav glasilke omenjene dvojice.

Kljub vsem kvalitetam pa bi Obutega mačka težko označili za animirano klasiko, saj ne doseže globine in čustvenosti Pixarja (izjema so Avtomobili 2, ki so neprimerno slabši). Film nas sicer nikoli ne dolgočasi, vendar pa se pri 90 minutah nevarno približa preizkusu naše potrpežljivosti. Po razburljivem začetku in podobno dinamičnemu prikazu mačkove predzgodbe se film v drugem, bolj ''pravljičnem'' delu prevesi v akcijski tobogan, ki bi bil lahko brez težav za nekaj minut krajši. Vprašanje, če ima Obuti maček dovolj življenj za (verjetna) nadaljevanja. Počakajmo, morda nas ustvarjalci pozitivno presenetijo. Podobno, kot so nas tokrat.