Nedelja, 1. 6. 2014, 18.55
4 mesece, 3 tedne
OCENA FILMA: Zlohotnica
Po nedavnih "live-action" upodobitvah pravljic o Sneguljčici, Rdeči kapici, Janku in Metki ter Lepotici in zveri smo zdaj dobili še igrano različico pravljice o Trnuljčici. Okvirno zgodbo že poznate, le da se tokratna različica, v nasprotju z Disneyjevo animirano klasiko iz leta 1959, ne osredotoča na uročeno princeso, temveč na njeno nerazumljeno in po krivici zaničevano nasprotnico.
Namen filma Zlohotnica (Maleficent) je oprati lik in delo "zlobne" vile. Je ustvarjalcem to uspelo? Če boste vprašali malčke, sem prepričan, da boste dobili pritrdilni odgovor. Moji občutki so nekoliko bolj deljeni. Dobra novica je, da Zlohotnica prekaša večino prej omenjenih izdelkov, slaba pa, da to stori skoraj izključno po zaslugi odlične Angeline Jolie.
Stefan se z njenimi krili povzpne na prestol sosednjega kraljestva ljudi, medtem ko se pohabljena in travmirana Zlohotnica obda s trnjem in zapriseže, da se bo maščevala. Priložnost se ponudi ob krstu kraljeve prvorojenke Zore oziroma Aurore. Nepovabljena botra v trenutku slabosti deklico uroči z urokom, ki veleva, da se bo, še preden bo dopolnila 16. let, zbodla z kolovratno iglo in padla v večen spanec, iz katerega jo bo prebudil šele poljub resnične ljubezni. Ta pa tako ali tako ne obstaja.
Scenarij se sicer poigrava z emancipacijo žensk, hkrati pa ohrani vso simboliko iz risanke, ki je bila namenjena njihovemu podrejanju (menda niste mislili, da predstavlja vbod s strupeno iglo svarilo pred nevarnostjo heroina?). Ker je bil film posnet pod okriljem studia Disney, so si ustvarjalci lahko privoščili izdatno navezavo na izvirno zgodbo, po drugi strani pa se zdi, da jih je pretirano spoštljiv odnos do animirane klasike in zapuščine Walta Disneyja tudi omejeval.
Pri studiu so bili in ostajajo zagovorniki konservativnejših idej. Zlohotnica tega ni spremenila. Emancipativni naboj je torej samo stranski produkt poskusa rehabilitacije "zlobne" vile.
V filmu je toliko digitalne navlake, da na trenutke sploh nisem bil prepričan, ali je to, kar gledam, igrana različica risanke ali pa njena animirana, 3D-priredba (3D ne prispeva k ničemur razen k višji ceni vstopnice). Predvidevam, da bodo leteči pujski in prismojene, da ne napišem prizadete, vile zabavale vsaj otroke. Mene niso. Številni liki, tako digitalni kot človeški, so se mi priskutili že po nekaj sekundah.
Ob vseh letalskih manevrih, nenavadnih letečih beštijah ter sijočih, lebdečih in nasploh zelo halucinogenih stvarčicah sem imel občutek, da sem se znašel na Pandori, ne pa v Disneyjevi pravljici. "James Cameron bi vas moral tožiti!" sem si mislil. Šele pozneje sem izvedel, da je ta tripi digitalna ekstravaganca režijski prvenec Roberta Somberga – mojstra posebnih učinkov ter scenografa Burtonove Alice v čudežni deželi in, poglej poglej, Cameronovega Avatarja.
Še slabše jo odnese njena mati. Kraljica ima manjšo minutažo od lebdečega praseta! Toliko o feminističnem sporočilu filma.
Zlohotnica je Angelinina predstava. Čeprav igralka ukrade Disneyjev šov, pa sem njen vrhunski in presenetljivo komičen nastop spremljal z grenko-sladkimi občutki. Joliejeva skopa filmografija ne odraža njenih igralskih kvalitet. Nazadnje smo njen glas slišali v animirani Kung fu pandi 2 iz leta 2011, še pred tem smo jo spremljali v propadlem Turistu, vmes se je preizkusila kot režiserka in posnela absurdno vojno dramo V deželi krvi in medu. Med številnimi projekti ni bilo niti enega takšnega, po katerem bi si jo želel spominjati. (Nič čudnega, da je Mitja Okorn med komentiranjem letošnje podelitve oskarjev pozabil, da je Joliejeva še pred humanitarnim oskarjem prejela enega za igro).
Z Zlohotnico je drugače. Jolieina najnovejša vloga in podoba "zlobne", v črnino odete vile z mogočnimi rogovi se bosta zapisali v filmsko zgodovino. Škoda, da tega ne morem trditi za sam film. Ta bo marsikaterega gledalca očaral, sem pa skoraj prepričan, da bo njegov urok prej ali slej popustil. No, takrat nam bo še vedno ostala Disneyjeva animirana Trnuljčica.