OCENA FILMA: 47. ronin

Pa čeprav skoraj vse ustvarjene s pomočjo računalniške tehnologije. Film (snemali so ga na Madžarskem) o japonskih junakih, ki se prebijajo skozi japonsko podeželje in starodavna mesta, bi bilo pač smiselno posneti na Japonskem. Del sredstev, ki so jih porabili za na čase preveč bombastične posebne vizualne učinke, bi prav gotovo lahko namenili potovanju v deželo vzhajajočega sonca in film posneli tam. A pustimo to ...

Film spremlja 47 roninov, osramočenih samurajev – med njimi je tudi mešanec in izobčenec Kai (Keanu Reeves) –, ki v želji po krutem maščevanju prezgodnje smrti svojega gospodarja, lorda Asane (Min Tanaka), vodje province Ako, prekršijo prepoved vsemogočnega šoguna (Cary-Hiroyuki Tagawa). Asana je v smrt pognala izdaja rivalskega in tiranskega lorda Kire (Tadanobu Asano), gospodarja province Nagato, ki se mu sline pocedijo ne samo po vodenju celotne dežele, temveč tudi po Asanovi hčerki Miki (Ko Shibasaki). Kiri tudi s pomočjo mogočne temne magije prelestne čarovnice (Rinko Kikuchi) na koncu ne uspe. Kot pri vseh zgodbah o boju med dobrim in zlom zmaga dobro, a tokrat z grenkim priokusom. Kira je resda ubit, a ker so ronini prekršili šogunovo prepoved, morajo po tradiciji umreti pod rezilom lastnega meča.

Dve uri dolga akcijska fantazijska pustolovščina, ki se raje (zavedno ali ne?) osredotoča na kakovost posebnih učinkov kot na kakovost zgodbe in karakterno razčlembo osrednjih protagonistov – zaradi podobnih težav so na vsej črti pogrnili že prejšnji filmi s fantazijsko tematiko, med drugim Eragon, Zlo vstaja (The Dark Is Rising), Srce iz črnila (Inkheart) – je bila morda prevelik zalogaj za celovečerni režijski debi Carla Rinscha.

Uporaba posebnih učinkov je delikatna stvar. Morajo biti, a ne smejo preveč bosti v oči. Videnemu doprinesejo dodatno vrednost, a zgodbe ne smejo zasenčiti, morajo jo le vizualno obogateti. Hoja po robu med zmazkom količinsko preobilnih spektakularnih v oči bodečih nestvarnih dejanj in osebkov (Jekleni mož, ne?!) in poetično s fantazijo ravno prav uravnoteženo prvovrstno pripovedno filmsko poslastico (Pijevo življenje) lahko marsikaterega režiserja, še posebej zelenca, pahne čez, na "temno stran". To se je vsaj delno pripetilo Rinschu.

Verjamem, da režiser s filmom ni želel posnemati prejšnjih liričnih mojstrovin tajvanske, japonske in kitajske kinematografije – od Sedmih samurajev Akire Kurosawe prek Prežečega tigra, skritega zmaja Anga Leeja do Rdečega klifa Johna Wooja –, a bi se lahko od omenjenih rokodelcev filmske obrti in njihovih veličastnih izdelkov naučil marsikaj.

Kljub vsemu razkošju, ki ga ponuja zgodba o lojalnosti in časti samurajev, gre za film, ki ga "odlikujejo" enoplastni liki (na žalost sicer talentirane mednarodne igralske zasedbe), (pre)počasen tempo do nič kaj katarzičnega konca, vmesni del, ki deluje kot nizanje sporadičnih epizod, in Keanu Reeves v eni svojih verjetno najbolj "gimnastično" izpopolnjenih (fant se pri svojih 50-ih res zna gibati, tepsti in se mečevati), a tudi stoičnih in dolgočasnih vlog svoje sicer bogate igralske kariere.

To, da so japonskim igralcem v usta položili angleško besedišče, filmu tudi ne pomaga. Očitno neugodje pri podajanju angleškega besedila je na veliko škodo filma iz njih izvabilo togo in nefokusirano igro. Raje bi videl, da bi Rinsch posnel japonsko govoreči film, kjer bi se moral Reeves naučiti japonskega besedišča. Verjemite, mnogo manj moteče in mnogo bolj pristno bi bilo.

Ni pa vse črno. Tudi nekaj beline s sivimi odtenki se najde. Pohvala gre mojstrom računalniške tehnologije, ki so ustvarili čudovito mitološko japonsko pokrajino in svet magičnih bitij, mečevalski prizori so res mojstrsko skoreografirani, britanski skladatelj Ilan Ishkeri (Zvezdni prah, Mlada Viktorija, Kick-Ass) pa je z impresivno zmesjo vzhodne in zahodne instrumentalistike mojstrsko uglasbil mistični svet samurajev in nedovoljene ljubezni.

Škoda, da je na podlagi obetajočega materiala nastal sicer vizualno lep, a čustveno votel filmski izdelek.