Noah Charney: "Pri komedijah je edina sprememba, ki je dovoljena, da se na koncu nekdo poroči."

Noah Charney je ameriški umetnostni zgodovinar in pisatelj, ki se je zaradi ljubezni preselil v Slovenijo. Piše za številne tuje in domače časnike, med njimi Guardian, Salon in Esquire, trenutno pa ga najbolj vznemirja pisanje za lokalni kamniški časopis, ki ga vsi prebivalci in prebivalke brezplačno dobijo v svoj nabiralnik. V februarju bo na Filozofski fakulteti z Brankom Đurićem Đurom poučeval pisanje scenarijev, marca pa bo gostil serijo delavnic o tem, kako živeti od pisanja v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zakonitostih pisanja za televizijo in tem, kako bi v Slovenijo zvabili Billa Murrayja.

Ste umetnostni zgodovinar, ki se ukvarja s kriminalom na področju umetnosti. Predvidevam, da vam je blizu detektivsko delo in da ste se s tega vidika lotili tudi odkrivanja kodov pri pisanju? Res je, tako sem se učil umetnostne zgodovine in tako jo tudi učim. Vsakega umetniškega dela se lotim kot detektivske zgodbe. Ko učim, svojim učencem in učenkam raje kot da bi jim sam povedal odgovore, skušam predavati tako, da sami pridejo do sklepov. Opažam, da v Sloveniji tega niso vajeni, da so bolj vajeni poslušanja, delanja zapiskov in potem učenja snovi.

Ko predavam o sliki ali drugem umetniškem delu, skušam razgrniti vse namige o zgodovini in kontekstu, v katerem je bila ustvarjena, potem pa pustim, da se igrajo detektive.

Vam gre Dan Brown s svojim poenostavljenim pristopom k zgodovini umetnosti in kriminala v njej nekoliko na živce? Da, ampak občudujem njegov prodajni uspeh. Pravzaprav so me nekoč prosili, da bi o njegovi knjigi Inferno napisal povzetek vseh faktografskih napak, ampak sem že v prvih poglavjih teh našel toliko, da sem na koncu raje pisal o tem, kako je mogoče, da založnik avtorju to dovoli. Vsaka moja knjiga, naj bo leposlovje ali stvarna literatura, ima preverjene podatke. To je standard. Njegove pa očitno niso bile in očitno so se pri njegovi založbi odločili, da tega ne bodo počeli.

Moti me, da piše na način, kot da razkriva neke velike skrivnosti in da ljudje potem mislijo, da je to, o čemer piše, resnica, čeprav gre za leposlovje. Pa tudi podatki, ki ne držijo, niso v njegovih romanih zato, da bi služili zgodbi, temveč so samo napake. Če bi recimo napisali, da so glavno mesto Slovenije Jesenice, in če ne veš, da to ni res, te to ne moti. Če pa veš, da je glavno mesto Ljubljana in da knjiga ne govori o tem, kako bi bilo, če bi bile Jesenice, je pa samo nadležno. In zato gre Dan Brown umetnostnim zgodovinarjem na živce.

Sami ste Brownovo nasprotje, organizirali ste simpozij o kriminalu na področju umetnosti, ki so se ga udeležili tudi kriminalisti in strokovnjaki iz različnih držav … Zaradi svojega akademskega ozadja se vedno najprej lotim raziskovanja, potem pa okoli tega gradim zgodbo, ki mora biti karseda točna. Če že spreminjaš dejstva, mora zato obstajati dober razlog, spodobi pa se tudi, da to omenimo v opombah ob koncu knjige.

Dozdeva se mi, na kakšen način se raziskovanja loteva Dan Brown. Organizacija, ki sem jo ustanovil in ki se ukvarja z raziskovanjem kriminala na področju umetnosti, je omenjena v njegovi knjigi Inferno. Kar je kul, vendar ko o njej piše, lahko predvidevam, da je guglal informacije o kriminalu na področju umetnosti, našel našo organizacijo in skoraj dobesedno citiral opis na naši spletni strani. Kar je tudi v redu, mi pa da vedeti, da njegovo raziskovanje ni šlo dlje od prve strani zadetkov na Googlu. Sam se verjetno smeji vso pot do banke, tako da če to zadostuje … (smeh).

V The Atlantic ste napisali članek, v katerem ste razstavili kod ameriških humorističnih serij. Ali ta kod deluje neodvisno od jezika in družbenega konteksta? Deluje. Branko Đurić Đuro me je prosil, da mu pomagam pri pisanju nove humoristične serije za hrvaško televizijo. Koncept in scenarij za prve tri dele so sicer odkupili, ampak ga potem niso nikoli začeli snemati. Skratka, iskal sem nekakšen okvir, saj prej nikoli nisem pisal za televizijo, zgolj za gledališče.

Hitro sem odkril, da obstajajo zelo specifične formule ne samo o tem, kako zgraditi like in zgodbo, temveč kako od minute do minute zgraditi posamezno epizodo. Gledal sem različne humoristične serije in ugotovil, da čisto vse do minute natančno sledijo temu vzorcu. V delavnici, ki jo bom vodil na Filozofski fakulteti, bom pokazal epizodo serije Parki in rekreacija in jo razčlenil po tem modelu, potem pa izbral naključno epizodo neke druge serije in pokazal, da deluje po enakem principu.

Ta predvidljivost v kontekstu komedije zveni nekoliko depresivno. Sliši se kot dolgočasna televizija, pa iz nekega razloga ni, tako deluje ta format, pa naj gre za Simpsonove, Seinfelda ali Parke in rekreacijo. A če smo odkriti, je tudi vsak roman in serija Agathe Christie v resnici zgrajena na enak način, pa še vedno deluje.

V umetnostni zgodovini poznamo zlati rez, in to je nekaj podobnega. Bistveno olajša delo pri pisanju, saj ko enkrat dekonstruiraš ta model, pri pisanju samo dodajaš elemente v ogrodje, ni ti treba vsakič znova izumiti kolesa.

Pri dekonstrukciji humoristične serije ste zapisali, da morajo biti elementi in zapleti dovolj preprosti, da jih lahko razrešimo v 22 minutah, zaradi česar se posledično nič zares ne spremeni. Je zato humoristična serija žanr, ob katerem se dobro počutimo, ker se nič zares ne spremeni? Poznamo več formatov serij in pri humorističnih serijah si dejansko ne želimo velikih sprememb. Pri Prijateljih so bile na primer spremembe v odnosih med liki zelo počasne in postopne, medtem ko se v seriji Seinfeld dobesedno nič ni spremenilo v vseh teh sezonah, kot da bi na koncu vsake epizode pritisnil gumb za resetiranje. Podobno je pri Simpsonovih.

Gre za dva različna tipa serij, a pri obeh si želimo, da se liki ne bi zares spremenili, tudi če imamo gonilo, na primer, ali se bosta Ross in Rachel na koncu poročila. To nas zanima, ne želimo pa si, da bi se kdo od njiju zares spremenil. Kar je nasprotno od večine leposlovja, kjer, če se nič ne spremeni, ne gre za pravo zgodbo.

Če torej uživamo v humorističnih serijah, ker se v njih nič zares ne spremeni, zakaj uživamo tudi v serijah, kot je Talenti v belem (Grey's Anatomy), kjer se sezone končujejo z množičnimi pokoli glavnih junakov in junakinj, kjer so spremembe milo rečeno usodne? To je ena najboljših serij na svetu! (smeh) Nisem mogel verjeti, z ženo sva bila povsem odvisna od nje. Pri komedijah je edina sprememba, ki je dovoljena, da se na koncu nekdo poroči. Pri drami, kakršna je Talenti v belem, pa gre zato, da moraš ljudi vedno znova presenečati; če je občinstvo presenečeno, pomeni, da so navdušeni nad tem, kar se dogaja.

Če gledate film z zanimivim preobratom, kot so Osumljenih pet, Afera Thomasa Crowna ali L. A. Zaupno, imate le nekaj sekund, da dojamete, kaj se je zgodilo, avtor pa je imel mesece, da se je tega spomnil. Sposobnost, da občinstvo peljemo v neko smer, potem pa obrnemo ali spremenimo njihova pričakovanja, je zelo močno orožje.

Serije, kot je Talenti v belem, torej gledamo zaradi razvoja likov, a v samo serijo so vgrajene epizodične, ponavljajoče se stvari. Vedno sta eden ali dva medicinska primera, ki jih je treba razrešiti, in to daje epizodam ritem in občutek urgentnosti. V ozadju pa se razvijajo liki.

Nekatere smrti so povezane s pogodbami igralk in igralcev, vseeno pa je to, da se vam nek lik prikupi, potem pa umre ali postane negativen, precej pogost trik pri pisanju. Med Igro prestolov se pogosto zgodi, da čim se nam za nek lik zdi, da postaja protagonist, ga ubijejo. Vedno smo presenečeni, kako lahko tako pomemben lik ubijejo tako zgodaj. To je trik, ki nas preseneti, vrže s tira, a potem nas serija vedno spravi na novo pot.

Zdaj govoriva o serijah s hitrim ritmom, kaj pa zadnje čase vedno bolj priljubljene počasne, kontempletativne serije, kot sta Oglaševalci, Pravi detektiv … Poznamo dve kategoriji serij, pa tudi romanov. Takšne, ki temeljijo na likih, in takšne, ki temeljijo na zapletu. Pri tistih, ki temeljijo na zapletu, potrebujemo dinamiko in ritem, ker gledamo zato, ker nas zanima, kaj se bo zgodilo. Tiste, ki temeljijo na likih, so bolj podobne leposlovju, ker jih gledamo zato, ker nas zanimajo dobro zgrajeni liki, njihove lastnosti, kako se razvijajo, kaj se jim zgodi.

Pri Pravem detektivu je bilo gonilo umor, ki ga je bilo treba razrešiti, a gledali smo zaradi glavnih likov, ki sta poleg umora poskušala razrešiti tudi svoj odnos, pa še radi smo ju gledali, kako se pogovarjata. Verjetno bi jih z enakim užitkom spremljali, če bi jedla palačinke. Pri seriji, kot je Na kraju zločina, pa lahko vsak del gledamo ločeno, liki imajo neke lastnosti, zaradi katerih so 2,5-dimenzionalni in ne tridimenzionalni, a ne gledamo zaradi njih, ampak zaradi primerov.

Cary Fukunaga, ki je prvenstveno filmski režiser, je na primer dejal, da je prvo sezono serije Pravi detektiv snemal tako, kot da bi snemal res dolg film. Televizija je vedno bolj zanimiva tudi za ljudi iz filmskega sveta, ki z njo lahko več zaslužijo, imajo širše platno, saj si namesto dveh ur lahko vzamejo deset ur, da razvijejo neko zgodbo, lik. Televizija ima tako vedno večji proračun, z njo se zasluži več denarja, dolžina omogoča več razvoja zgodbe in likov in posledično je televizija vedno bolj podobna leposlovju.

Vse to se verjetno ne bi zgodilo, če ne bi bilo v televiziji vedno več denarja. Zdaj, ko je tudi tukaj denar, lahko dobiš vrhunske hollywoodske ustvarjalce in ustvarjalke, da snemajo tudi serije, pa tudi vrhunske pisatelje in pisateljice. Serija Skrivna naveza je bila prva, ki je redno zaposlovala ugledne in uspešne pisatelje kriminalk. Posledično je bila to serija, ki je imela globino. Zdaj so nekatere serije obvezno branje na fakultetah, na primer v ZDA, če vpišeš predmet grške tragedije, moraš pogledati Sopranove. Na tej ravni so serije.

Ste se lotili dekonstrukcije kakšne slovenske serije? Ne. Moram biti previden, kako bom to povedal. Nisem še videl serije, ki bi mi bila res všeč. Ne vem, zakaj, imam več teorij, in ko se mi to zgodi, vprašam svojega prijatelja Miho Mazzinija, ki ima sociološko razlago za vsako stvar. Eden od razlogov je, da se mi zdi, da primanjkuje karakterne igre. V anglofonskem svetu karakterno igro enačimo z dobro igro. Vse, kar je bolj staromodno, deluje amatersko in nas spominja na srednješolske igre. Večina slovenskih serij deluje tako, a ne bi rekel, da so zato slabe, samo z anglofonskega vidika niso zanimive.

So izjeme, gledal sem Nova dvajseta, ki jih ni bilo boleče gledati, in v kateri so igralci in igralke že bližje karakterni igri. Večinoma pa gre za slog, ki mi ni blizu. In ker ne morem prek načina igranja, ne morem niti uživati v tem, kako so napisane. Moram priznati, da tudi moja slovenščina ni dovolj dobra. Je dovolj dobra, da tukaj živim, primanjkuje pa ji nians. Tako da tudi ne bi znal preceniti, kdaj je scenarij dobro napisan.

Ali dve seriji o vinu dokazujeta, da mora biti pisanje slovenskih serij povezano z določenimi značilnostmi okolja? Mislim, da gre bolj za kakšne zakulisne igrice, kjer dva producenta tekmujeta, kdo bo naredil bolj uspešno serijo o vinu. To govorim na pamet, samo zdelo bi se mi logično.

Nekje ste dejali, da ste v Slovenijo prvič prišli, ker ste si želeli, da bi se vaš nov roman odvijal v eksotičnih krajih. Se je Slovenija izkazala za tako eksotično deželo, kot ste si želeli? Je čudovito eksotična, ne preveč, ravno prav. Veliko poletij sem preživel v Franciji, na severovzhodu ZDA, kjer sem odraščal, imajo mesta močan evropski pridih, zato mi Slovenija ni tako tuja. Vseeno pa jo gledam skozi rožnata očala, vse se mi tukaj zdi boljše. Vi tega tukaj ne vidite na ta način. Kmalu bom izdal vodnik po življenju v Sloveniji in podnaslov bo: Živeti in potovati v najbolj popolni državi na svetu. Kar dejansko verjamem. Mislim, da je tukaj vse boljše, ampak da to dojameš, potrebuješ mednarodni kontekst.

Seveda je pogoj, da imaš delo oziroma zaposlitev. Če tega ni, če nimaš dela, ki te veseli in ki je dobro plačano, potem je grozno. Ampak ko imaš enkrat ta del urejen, so vse podrobnosti življenja tukaj, glede varnosti, čistoče, zavarovanja, zdravstva, vzgoje predšolskih otrok, domišljene.

Vem, da idealiziram Slovenijo in da je moje znanje jezika omejeno, zato pogosto izklopim, ko slišim nekaj, česar nočem slišati.

Da ne slišite tarnanja? Točno tako. Ko pa slišim tarnanje, si mislim, da če bi živeli v toliko različnih državah, kot sem živel jaz in videli, kako je drugje, bi tukaj bistveno manj tarnali. Včasih se mi zdi, da Slovenci in Slovenke potrebujete, da vam kdo večkrat ponovi, kako dobro se imate zares.

Nekoč ste intervjuvali Billa Murrayja in takrat sta govorila tudi o tem, da bi ta igralec, ki je sicer investiral v Slovenian Vodko, končno tudi obiskal Slovenijo. Kdaj torej pride? O tem sva se pogovarjala, ampak Murrayju ni všeč, ko je povabljen na kakšno uradno prireditev, takrat nikoli ne reče ja. So mi pa rekli, da se včasih kar prikaže. Ko smo organizirali Blejski filmski festival, ni želel potrditi udeležbe, ko pa sva imela intervju, je rekel, da bo prišel, če bo moja tašča imela pripravljen močeradovec. Ne bo delal načrtov za mesece vnaprej, ampak se bo samo prikazal, zato predlagam, da imamo v Sloveniji čim več tekmovanj v kuhi žganja in upamo, da se bo enega od njih udeležil.