Sreda, 19. 6. 2013, 14.28
1 leto, 11 mesecev
Massimo Savić: Upam, da ne bom bankrotiral!
Massimo že 30 let ustvarja glasbo, ki je vedno veljala za drugačno, mistično, romantično in predvsem izpopolnjeno. Je glasbenik, ki drži v rokah vse niti svojega glasbenega delovanja in ki, tako kot prihajajoči koncert, vse svoje misli usmerja v to, da so stvari narejene tako, kot misli, da morajo biti.
Zakaj ste rekli, da ste o tem koncertu razmišljali, ali bi ga sploh naredili? Naredil sem že kar nekaj velikih koncertov, kjer je bil obisk večji kot 12.000 ljudi. Vsako leto, ko delamo velike koncerte, se vstopnice prodajajo dobro. Je pa res, da je to prvič, da jaz na tako velikem in pomembnem prostoru delam odprti koncert v lastni produkciji. To pa je novost. To pomeni, da je celoten načrt tega, kaj bo na koncertu, v moji glavi in je zrastel v meni. Moji apetiti so s tem povezano razumljivo veliki, moje ideje so zelo velike. Dotakniva se samo opreme. Takšne, kot sem si jo zamislil, je na Hrvaškem in v Sloveniji ni, zato smo jo morali pripeljati iz Milana.
Zakaj? Ker sem si preprosto zamislil velik spektakel. A ne na nivoju Britney Spears ali Madonne, saj želim narediti nekaj na nivoju arta. Ta elipsasta oblika arene še nikoli ni bila izkoriščena, saj vsi mislijo, da je arena sama po sebi dovolj atraktivna in da ob takšni lokaciji, kot jo nudi, ni treba ničesar dodati. Tako kot to delajo drugi, bi lahko naredil tudi jaz, a ne bom. Želim si iti do konca in ljudem ponuditi spektakel. Čast je, da lahko nastopam v Areni v Pulju, saj tam ne more nastopati vsak. Istrski župan mora potrditi in soglašati z nastopom nekega glasbenika v areni, in že to pomeni nekaj.
Ampak o kako veliki zadevi dejansko govorimo? Primerjava. S skupino smo imeli možnost videti seznam potreb in opreme pevke Zaz, ki bo v puljski areni nastopila 14. avgusta. Lahko povem, da je moj seznam stvari, ki so potrebne za izvedbo koncerta, ki ga bomo imeli tri dni pozneje, trikrat bolj obsežen. Upam, da si lahko zdaj vsaj okvirno predstavljate, kaj sem si zamislil.
Na ploščah sami snemate svoje kitare, sami skrbite za koncerte, sami skrbite za to, kako bo neka produkcija videti. Se vam ne zdi, da ste vsaj en majhen "control freak"? Ja sem ja, morda celo ne tako majhen, a vsekakor ne v slabem pomenu besede. Gre za perfekcionizem. Ko sem snemal kitare na skladbi Suze nam stale na put, sem poslušal, kaj so o meni govorili drugi, medtem ko sem šel na cigareto. Avtor skladbe Pegi, ki je tudi igral klaviature, je medtem v studiu govoril z znanim hrvaškim avtorjem Antejem Pecotićem. V pogovoru sem ujel, da mu je Pegi rekel: "Ko boš potreboval kitare, ki ne zvenijo kot kitare, ki si jih prej slišal, pokliči Massima." Zame je to velik kompliment. Igrati na kitaro na način, ki je drugačen in prepoznaven, je nekaj, kar mi je všeč.
Kako pa to, da tako dobro govorite slovensko? Zdi se mi, da vsi mi, ki prihajamo v Slovenijo, moramo znati vsaj malo jezika države, v kateri služimo denar. Saj ne govorim dobro, a vseeno, trudim se, ker se mi zdi, da tako pokažem spoštovanje do vas, kjer koncertiram in tudi zaslužim svoj denar. Mislim, da bi številni moji kolegi morali imeti to spoštovanje.
Pa pridejo te stvari, ki jih sporočate, skozi glasbo? Ali gre za neko rdečo nit celotnega glasbenega ustvarjanja? To je moj način dela v studiu in moj način izvajanja. To je, kot ste rekli, nit, ki je vedno prisotna. Takšen je moj odnos do glasbe. Jaz recimo nisem kitarist, ki se spremlja na kitaro, jaz resno igram kitaro in ta je del mojega nastopa. Zato tudi ne morem igrati na kitaro ves čas koncerta, saj to zahteva en kup ukvarjanja z inštrumentom samim, efekti, ojačevalcem in še čem. Zato naredim tako, da koncert odprem z igranjem na kitaro, vmes nekaj skladb spet igram kitaro in tudi ob koncu. Preostali čas sem pevec, ki nastopa za ljudi.
Zdi se, da že vse od Doriana Graya v vaši glasbi vlada neka mistika, romantika, drugačnost. Že samo ime nekdanje vaše skupine Dorian Gray je romantično. Kako to? Veste, to izhaja iz tega, kar čutiš in živiš. Vesolja in univerzuma ne iščem nekje daleč, ampak v ljudeh, v sebi, v prijateljih, v pogovoru. Moje mnenje je, da sta naš planet in na sploh življenje kot fenomen tako neverjetna stvar, da se mi zdi, da v celotnem vesolju ni ničesar takšnega. Preziram smrt, minljivost. Zakaj bi jaz moral končati moje misli in moj pogled na svet? Zakaj bi to moralo priti do konca? Ampak, življenje je takšno. Življenje samo mi je tako neverjetna stvar, tako lepo mi je doživljati vonj pomladi, poletja, zime, gledati dokumentarne filme, spoznavati vse okoli sebe. Neumno se mi zdi, da iščemo vodo na nekem oddaljenem planetu, ko imamo ob sebi svoje oceane, ki jih niti poznamo ne. Meni je vse mistično, in tako se to odraža v glasbi. Življenje me navdušuje in uživam v njem.
Kako bo videti koncert v Pulju? Na odru bo sedemnajst glasbenikov, to bo pravi spektakel. Poleg mene bo nastopil tudi moj dobri prijatelj Vlado Kreslin, ki me je fasciniral, vse odkar sem bil star 18 let, ko sem prvič videl skupino Martin Krpan igrati v živo. Potrudili se bomo, da naredimo nekaj, kar ljudje še niso doživeli, in verjamem, da bo tistim, ki bodo prišli na koncert, to tudi všeč. Koncert je velik zalogaj in upam, da ne bom po njem bankrotiral (smeh).