Jaz častim, ti častiš

Na Balkanu je pojav kupovanja pijače drugim (beri: ko te nekdo časti oz. ti nekoga častiš, naglas je na A, ne versko na I) praktično neločljiv od gostinskih objektov. Naj gre za restavracijo, bar ali nočni klub – ljudje častijo pijačo drug drugemu. A medtem ko je povabilo na karkoli močno uveljavljena praksa v kontekstu poslovnega "zapeljevanja", kjer ima jasen cilj (da se ljudje sprostijo in hkrati dobijo občutek, da nekaj dolgujejo), je pivski altruizem nekaj povsem drugega.

Najpogostejši predpogoj za to, da človek za točilnim pultom seže v svoj darežljivi del srca, je skoraj gotovo neka čustvena skrajnost – ekstremna žalost ali ekstremno veselje, pogosteje drugo. In v družbi so jasna nenapisana pravila, kdaj mora človek častiti pijačo (in/ali hrano), njihovo nespoštovanje pa vodi v očitajoče poglede in obtožbe o previdnem ravnanju z denarjem (beri: skoposti).

Okoliščine, kjer nekaj "rund" človeku ne uide, so najbrž rojstvo (v idealnem primeru priznanih) otrok, nasprotni del življenjske premice, ki se konča s sedmino, konec neke formalne izobraževalne poti (ne nujno v prvo), rojstni dnevi, obletnice. Odpiranje lastne denarnice za tujo žejo pa ni imuno niti proti bolj marginalnim družbenim pojavom – npr. ločitvam, odhodu v zapor ali vojsko. Vse to so priložnosti, da drugim dokažete, kako globoko cenite njihovo prisotnost.

A plačevanje pijače drugim ima jasno ločnico po spolu. Povsem normalno je, da moški v razigranem stanju plačujejo pijačo povsem neznanim drugim moškim (klasično merjenje dolžine za točilnim pultom), medtem ko ob plačevanju pijače ženskam obveljata obe naglasni različici besede častiti. Neverjetno je, da se je kljub vztrajni evoluciji in emancipaciji prebijanje ledu ter kupovanje pozornosti (in ugleda) s kupovanjem pijače obdržalo.

Prvak v tej disciplini je vsekakor znanec, ki je neko noč po nekaj "rundah" pijače nič hudega slutečo damo povprašal, kdaj bo pripravljena za odhod, saj je bil po njegovem mnenju namreč že čas za poravnanje računov (in očitno rjuh).