Petek, 30. 6. 2023, 22.25
9 mesecev, 4 tedne
Ocena filma Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones and the Dial of Destiny)
Indiana Jones in klofute nacistom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,37
Ključni naslovni predmet, ki ga vsi iščejo in ki poganja zgodbo, je antikiterski mehanizem.
Indiana Jones in artefakt usode je peti film o slovitem arheologu, ki se kljub visokim letom vrne v velikem slogu z razgibano in živahno pustolovščino. Ta ga ponese po vsem svetu, skozi mnoge divje bitke ter ekspedicije po mestih, puščavah, pa v višine neba in globine morja, prek skrivnih šifer in do nedostopnih jam.
V glavni vlogi naslovnega junaka je ponovno Harrison Ford in ker gre za liho nadaljevanje, se ponovno bori proti nacistom. Te vodi (ne)reformirani nekdanji nacistični znanstvenik, zdaj oče ameriške vesoljske odprave, ki povsem očitno (vsaj deloma) temelji na Wernherju von Braunu in ga upodobi Mads Mikkelsen (Nažgani). Indyju ob strani stoji še njegova krščenka Helena, ki jo igra Phoebe Waller-Bridge (Fleabag) in ki v film uspešno vnese enako neopravičljivo neotesani avanturistični duh, ki ga je izžareval prvi film, Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom.
Harrison Ford se kljub osemdesetim letom vrže v akcijo.
Divja, neustavljiva pustolovščina
Zgodba novega filma se začne v poslednjih vihrah druge svetovne vojne, kjer nemški vojaki na vlak za Berlin nalagajo zaboje neprecenljivih arheoloških najdb, vključno z Longinovim kopjem, torej orožjem, ki naj bi po zgodbi iz Svetega pisma ubilo Jezusa. Med tem zajamejo tajnega agenta, za katerega se izkaže, da je Indiana Jones (precej prepričljivo digitalno pomlajeni Harrison Ford), ki jim seveda noče pustiti, da bi pobegnili s plenom. Sledi divji lov z motorji, avtomobili in vlakom, v katerem se izkaže, da je Longinovo kopje ponarejeno, vendar pa Indy odkrije pristni Arhimedov oziroma antikiterski mehanizem in ga izpuli iz rok nemškega znanstvenika Vollerja (Mikkelsen). Ta naj bi po legendi omogočal potovanje skozi čas, vendar imajo v rokah zgolj polovico.
Napovednik filma:
Dogajanje preskoči četrt stoletja naprej v leto 1969, ko se vidno izčrpan Indy ravno namerava upokojiti kot predavatelj na newyorški univerzi, medtem ko v mestu poteka parada v čast astronavtom z Lune. Takrat k njemu pride njegova krščenka Helena, hči arheologa, s katerim sta skupaj našla Arhimedov mehanizem in ga sprašuje po tej napravi. In že so v igri tudi Voller in njegovi možje pod okriljem Cie, ki hočejo isto stvar. Burno newyorško-kavbojsko akcijsko sceno kasneje smo že v Tangerju na nelegalni dražbi ukradenih umetnin in takoj zatem v divjem lovu s tuktuki po bazarju ter skozi zakotne uličice in avenije severnoafriškega mesta.
Dražba ukradenih umetnin je le ena od polnokrvnih eksotičnih lokacij filma Indiana Jones in artefakt usode.
Vrnitev zmagovalnih elementov
Ob več kot dveh urah in pol je Indiana Jones in artefakt usode najdaljši film iz serije, a kot je povsem očitno iz prejšnjega odstavka, ni niti malo dolgočasen. Scenaristi in režiser so se natančno poglobili v prejšnje filme in pripeljali nazaj številne stvari, ki so delovale, ob tem pa se znebili tudi tistih, ki niso. Tako se denimo ne vrne Shia LaBeouf kot Indyjev sin Mutt, vseeno pa uspe film med Indyjem in Heleno vzpostaviti rivalsko sodelovanje/mentorstvo, ki spominja na tisto med Indyjem in njegovim očetom Henryjem (nesmrtni Sean Connery) iz Poslednjega križarskega pohoda. Poleg tega ima Helena navihanega, prikupnega in neustrašnega mladoletnega pomočnika Teddyja (Ethann Isidore), ki je sodobna različica Short Rounda (letošnji oskarjevec Ke Huy Quan) iz Templja smrti.
Phoebe Waller-Bridge kot Indijeva krščenka v film uspešno vnese neopravičljivo neotesani avanturistični duh.
Z izobiljem tovrstnih vzporednic in nenehno akcijo je Indiana Jones in artefakt usode skoraj popolna doza nostalgije za vsakogar, ki je odraščal ob teh filmih, in vsekakor boljše poslovilno pismo enega najbolj ikoničnih filmskih junakov, kot je bil Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje pred 15 leti. Nedodelan, pretiran humor in šibka zgodba tistega filma sta načela potrpežljivost gledalcev in pretirana igra Cate Blanchett v vlogi zlobne pripadnice KGB Irine Spalko je vse skupaj naredila le še bolj mučno. Posledično je odlična novica, da je tokrat zgodba povsem na mestu.
Ključni naslovni predmet, ki ga vsi iščejo in ki poganja zgodbo, je antikiterski mehanizem. To je dejanski arheološki predmet iz prvega stoletja pred našim štetjem in najstarejši mehanizem z zobatimi kolesci, saj je več kot tisočletje starejši od prvih urnih mehanizmov. Znanstveniki sklepajo, da so ga Grki uporabljali za izračunavanje gibanje sonca in Lune ter napovedovanje mrkov.
Filmska različica je precej bolj kompleksna – in dobri dve tisočletji po nastanku povsem delujoča – njen avtor naj bi bil sloviti matematik Arhimed in kot sumita Voller in Helenin oče, naj bi omogočala potovanje v času.
Digitalno pomlajevanje igralcev je korenito napredovalo, a še zmeraj ne zmore nadomestiti surove energije, ki jo je izžareval mladi Harrison Ford.
Pretenzije po zmagi tretjega rajha
Vollerjev načrt je kakopak povratek v čas druge svetovne vojne, da bi dosegel zmago Tretjega rajha, pri tem pa mu (nevede) pomaga Cia. Kot omenjeno, je Voller nadomestek za Wernherja von Brauna, ki je bolj ali manj izumil raketni pogon, kot ga poznamo danes. Najprej za Hitlerja v obliki raket V2, ki so deževale na London, nato za Naso v obliki programa Apollo, ki je pripeljal človeka na Luno. Čeprav so ameriške oblasti skušale oprati von Braunovo nacistično preteklost, je kasneje prišlo na dan precej zanj neprijetnih podrobnosti; med drugim dejstvo, da je bil odgovoren za tovarno raket s prisilnimi delavci iz koncentracijskih taborišč. Podobno kot filmski Voller je tudi von Braun kasneje deloval v Alabami, kjer je še danes eno od Nasinih razvojnih središč. Od tod so glede na naglas tudi vsi Vollerjevi pomočniki, kar ob dejstvu, da delijo njegovo nacistično ideologijo, najbrž pomeni, da so kukluksklanovci.
Čeprav gre za zabaven pustolovski film, je zaradi teh detajlov tudi precej političen. Pogosto je namreč videti, da Indyja – in kasneje tudi Heleno – bolj kot arheologija veseli boj proti nacistom, saj se režiser James Mangold prav potrudi prikazati zadovoljstvo na njegovem obrazu, ko kateremu zarine pest v obraz. Iz te perspektive je Indiana Jones in artefakt usode tudi krasno doživetje za tiste, ki jih moti vzpon skrajno desničarskih in s fašizmom koketirajočih politik. Pa čeprav ima Indy med pohajkovanjem po svetu do drugih kultur in narodov še zmeraj isti kolonialistični odnos, ki so ga posvojile trume ameriških turistov.
Mads Mikkelsen kot nacistični znanstvenik Voller, ki temelji na Wernherju von Braunu.
Ali je Indiana Jones in artefakt usode vreden ogleda?
Ljubitelji pustolovskih filmov iz kina nikakor ne boste odšli razočarani. Artefakt usode je brez dvoma eden najboljši primerov tega žanra zadnjih nekaj desetletij, a v imenu ima vseeno Indiana Jones in tako ga seveda primerjamo tudi s Poslednjim križarskim pohodom in Lovci na izgubljeni zaklad, kar skorajda ni pravično. To sta prelomna filma popkulturne zavesti več generacij in poleg odlične zgodbe ter mojstrske režije je pri obeh ključni element energija mladega Harrisona Forda, s katero se izčrpani in nekoliko otožni junak tega filma ne more kosati, digitalno pomlajeni pa mu ne seže do kolen.
Režija: James Mangold
Igrajo: Harrison Ford, Phoebe Waller-Bridge, Mads Mikkelsen, John Rhys-Davies, Boyd Holbrook, Antonio Banderas, Karen Allen.
Žanr: Pustolovščina
Dolžina: 154 minut
Preberite še:
