ocena filma
Nedelja, 11. 6. 2023, 17.48
1 leto, 5 mesecev
Ocena filma Poletje ’91
Kako smo zmagali v vojni in se imeli radi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,47
V času, ko se vojna za Slovenijo in drugi dogodki iz obdobja osamosvojitve uporabljajo kot nekritično politično orožje za razdvajanje, smo dobili film, ki pokaže povsem nasprotno podobo.
Žiga Virc je tisti slovenski režiser, ki je že dvakrat razburil domačo in tujo javnost – in to že z napovedniki svojih filmov Trst je naš! in Houston, imamo problem. Prvi je bil kratki diplomski film v koprodukciji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in TV Slovenija, ki je pred premiero naletel na ostre obsodbe italijanskih politikov, sprva, da gre za poveličevanje "partizanskega terorja", ko so ugotovili, da gre za komedijo, pa so začeli kritizirati, da ta tema ni primerna za parodijo. Seveda nihče med njimi filma ni videl.
Mednarodni preboj
Žiga Virc na festivalu Tribeca
Podobno je razburila tudi napoved drugega Virčevega filma, za katerega je izbral žanr mokumentarca, torej igranega filma, ki se skozi igrane segmente in manipulacijo arhivskih posnetkov pretvarja, da je dokumentarec. Tema filma Houston, imamo problem, je bil domnevni (a dejansko fiktivni) vesoljski program Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki naj bi služil kot osnova za ameriškega. Takrat je Virc naletel na kritike, da poveličuje lik in delo Josipa Broza - Tita in celo da je njegov mokumentarski pristop "psihopatski". Kljub temu – ali pa prav zaradi tega – je bil film izjemno uspešen, saj gre za prvo slovensko koprodukcijo z ameriškim velikanom HBO, premiero je imel na slovitem newyorškem festivalu Tribeca in je bil prvi slovenski film, ki ga je odkupil Netflix.
V aktualnem filmu Poletje ’91 je Virc ponovno ubral dokumentarni pristop, vendar tokrat brez manipulacije gledalca. Kot je razloženo v napisu pred uvodno špico, film pretežno temelji na domačih posnetkih, ki so jih običajni ljudje naredili v obdobju slovenske osamosvojitve in vojne, nekaj pa jih je tudi iz televizijskih postaj in arhiva TV Slovenija.
Poglejte napovednik:
Kot je izpostavil režiser, je rojen leta 1987 in je bil torej v času osamosvojitve star šele štiri, eden njegovih prvih spominov iz otroštva pa je, kako so se zatekli v zaklonišče blokovskega naselja. Ravno zato je v svojem filmu tudi iskal tovrstne osebne vpoglede, ki so prikazovali pristno, neolepšano življenje tega časa, namesto podob politikov in poročil z nacionalke. In to mu je tudi povsem uspelo.
Vsakdan v prelomu zgodovine
Čeprav gre za avtentične domače posnetke in za razliko od Houston, imamo problem film ne skuša pretentati gledalca, pa izbira posnetkov, njihovo sosledje in montaža predstavljajo pripovedno tehniko, skozi katero Virc in soscenaristka Iza Strehar natančno podajata zgodbo. To je zgodba o ljudeh, ki živijo v prelomnem času, vendar ta monumentalnost ne preseže oziroma, še bolje, ne zaduši njihovega vsakdana, ki je sestavljen iz tisoč ravno tako pomembnih malenkosti. Tako vidimo nastop pevskega zbora, izbor Miss Koroške, družinske večerje, poletne piknike in druge priložnosti za druženje.
Film se začne konec leta 1990 v času plebiscita in prikazuje umirjeno trivialnost dogodkov naslednjega pol leta, nato pa nastopi jedro zgodbe z vojno za Slovenijo. Čeprav posnetki pogosto vključujejo nasilne in tudi krvave prizore, pa je ključni element prikaz neprisiljene vsakdanjosti, s katero so se povsem običajni ljudje vključili v vrste teritorialne obrambe in upora proti vojski.
Ta v Virčevem filmu ni demonizirana, temveč v prvi fazi predstavlja prisotno nevarnost, kar se v drugi fazi, ko se dogodki na barikadah razplamtijo v strelske obračune, prevesi v neposredno nevarnost, med zaključnimi posnetki vojne, ko spremljamo predvsem predaje, pa so sovražnikovi vojaki predstavljeni kot papirnati tiger oziroma kot ravno tako običajni ljudje, ki ne želijo biti del nasilnih dogodkov.
Še bolj zanimive so podobe teritorialcev – vsakdanji ljudje, neobriti, nič kaj mišičasti, nekateri kar v kratkih hlačah in havajskih srajcah, ki so bile takrat priljubljene. Popolna odsotnost poveličevanja njihovega videza pa je zato nadgrajena s prikazom njihove iskrene solidarnosti, sodelovanja in dobesedne tovariškosti, ko vidimo, kako prenašajo znanje rokovanja z orožjem, kako pripravljajo kosila, kako se organizirajo v bojno enoto, ki se premika proti sovražnikovemu položaju, in predvsem kako zavzeto rešujejo ranjence.
Tovarištvo v polnem pomenu
Ob zapletih z nesojenim Muzejem osamosvojitve in nekaterimi drugimi dogodki se je vojna za Slovenijo v zadnjem času ponovno znašla v primežu politikov, ki skušajo uzurpirati njen pomen in jo prikazati v določeni luči. Nihče ne bo nikoli trdil, da v tistih desetih poletnih dneh vlada, parlament ter vodstvi teritorialne obrambe in policije niso potegnili mojstrskih potez, a Slovenija je danes samostojna država zaradi prav vseh vpletenih in množica ljudi, ki je v ospredju Virčevega filma, ni nič manj ključna, kot sta bila predsednik države in obrambni minister. Še več, ob tako siloviti polarizaciji družbe, kot jo danes aktivno spodbujajo nekateri politiki, si je težko predstavljati, da bi prav zares vsi zmogli tako stopiti skupaj.
Poletje ’91 se ne zaključi s koncem vojne. Sledijo še posnetki pevskih zborov, ki povežejo dogajanje z letom poprej, podobe s proslav ob obletnici osamosvojitve in družinski počitniški posnetki, ki povrnejo dogajanje v normalizirano stanje. A Virc tukaj ne zaključi s statusom quo, temveč vključi dva trenutka, ki opomnita na to, kar je sledilo. Prvi je govor poveljnika enote TO na proslavi, ki se prizadet sprašuje, kako je mogoče, da je zdaj v novi domovini brezposeln, saj ne smemo pozabiti, da je samostojnost prišla z resnimi posledicami za gospodarstvo in blagostanje marsikatere družine. Drugi trenutek je še bolj zlovešč, saj med posnetkom družine v avtomobilu slišimo v ozadju radijska poročila o vojni v Bosni in Hercegovini. O vojni, katere rane se še zmeraj celijo.
Ali je film Poletje ’91 vreden ogleda?
Vsekakor. Gledalce, ki pričakujejo konvencionalni dokumentarec, bo nedvomno zmotila odsotnost naracije, saj režiser film gradi skozi kolaž arhivskih posnetkov. Tako film nima protagonista, saj le redko vidimo iste ljudi večkrat, ne spoznamo njihovih ozadij in občasno tudi ne moremo razumeti, na kaj točno se nanašajo določeni pogovori. Prehodi med posameznimi prizori sestavljajo zgodbo v logično naracijo, ki ji ni težko slediti, in vzpostavljajo konsistentno vzdušje filma. Vzdušje, ki v gledalcu vzbudi narodno zavest in ponos na slogo preteklosti, ki je ne smemo pozabiti.
Poletje ‘91Režija: Žiga Virc
Žanr: Dokumentarni film.
Dolžina: 72 minut.
Preberite še:
