Četrtek, 15. 8. 2019, 4.00
4 leta, 8 mesecev
Intervju: George Takei
Igralec iz kultne serije, ki so ga pri petih letih poslali v taborišče #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,89
11
Z legendarnim igralcem in borcem za človekove pravice smo se pogovarjali o njegovi pretresljivi izkušnji iz otroštva, ko so ga ameriške oblasti pri le petih letih skupaj z družino poslale v internacijsko taborišče. Zakaj? Ker je imel japonske korenine.
George Takei je zaslovel kot poročnik Sulu v kultni seriji Zvezdne steze, zdaj ga bomo lahko gledali v seriji Teror: Zloglasni.
George Takei se je v glavah TV-gledalcev po vsem svetu zasidral kot poročnik Sulu, krmar zvezdne ladje Enterprise v seriji Zvezdne steze. Svetovno prepoznavnost, ki mu jo je prinesla ta vloga, vse do danes uporablja za opozarjanje na kršitve človekovih pravic, je goreč zagovornik skupnosti LGBT, aktiven je tudi v politiki.
V zadnjem desetletju se posveča predvsem ozaveščanju ameriške pa tudi svetovne javnosti o dolgo zamolčanem dogodku v ameriški zgodovini - internaciji japonskih Američanov v času druge svetovne vojne. To je bila namreč tudi njegova osebna izkušnja. Leta 1942, ko je imel pet let, so ga skupaj z družino poslali v internacijsko taborišče, saj so japonski Američani (tudi tisti, ki so bili kot Takei rojeni v ZDA) po napadu na Pearl Harbour obveljali za grožnjo državni varnosti.
To zgodbo je prvič predstavil leta 2012 na Broadwayu v muzikalu Allegiance, zdaj pa jo prinaša tudi na televizijo. Kot soustvarjalec in igralec je sodeloval v seriji Teror: Zloglasni, ki jo na programu AMC začnejo predvajati danes, 15. avgusta.
Z neskončno iskrivim 82-letnikom smo se na predstavitvi serije v njegovem rodnem Los Angelesu pogovarjali o njegovi otroški izkušnji v internacijskem taborišču, pa tudi o aktualni priseljenski politiki v ZDA.
Kako se je v ZDA po napadu na Pearl Harbour začel spreminjati odnos do japonskih Američanov?
Najprej so nam določili policijsko uro, med osmo uro zvečer in šesto uro zjutraj nismo smeli zapuščati svojih domov. Ponoči smo bili tako v hišnem priporu. Otroci tega sicer nismo občutili, ne nazadnje smo takrat spali, za marsikoga pa je bilo težko. Mladi niso mogli zvečer ven, ljudje, ki so imeli nočne službe, jih niso mogli več opravljati.
Nato so starši ugotovili, da smo ostali brez denarja. Na banki so izvedeli, da so njihovi bančni računi zamrznjeni in da so jim zasegli vse prihranke. Zakaj? Saj nismo ničesar storili. Moja mama se je rodila v Sacramentu v Kaliforniji, moj oče je bil iz San Francisca, poročila in ustalila sta se v Los Angelesu. Bili smo ameriški državljani. Vse te zlorabe so se nam dogajale le zato, ker smo bili videti kot ljudje, ki so napadli Pearl Harbour.
Navodila za "evakuacijo" japonskih Američanov iz San Francisca, ki je v resnici pomenila internacijo.
Kdaj je sledila internacija v taborišče?
20. aprila 1942 sem dopolnil pet let. In nekaj tednov po tem so k nam domov prišli vojaki, nas naložili na tovornjak in odpeljali. Ker internacijska taborišča še niso bila dokončana, so nas najprej odvedli na hipodrom Santa Anita, nekoč glamurozno dirkališče za konje, kamor so na dirke prihajali filmski zvezdniki. Ko pa smo tja prišli mi, je bila okoli njega speljana žičnata ograja z bodečo žico, bilo je zastraženo z vojaki, oboroženimi s puškami in bajoneti. Odgnali so nas v staje za konje in nas namestili v eno od njih.
Bilo nas je pet, jaz sem imel pet let, moj brat štiri, sestra je imela manj kot eno leto, bila je še dojenček. Vse skupaj so nas stlačili v tisto stajo, ki je še vedno smrdela po konjskem gnoju. Prhe so bile postavljene na prostem, na prostoru, kjer so prej umivali konje. Tam smo se prhali najprej moški, nato ženske. Za moje starše je bila to ponižujoča in boleča izkušnja, popolno razčlovečenje.
Otroci v taborišču Rohwer v Arkansasu, kjer je bil z družino interniran tudi George Takei.
Ko se je končala gradnja taborišča, so nas naložili na vlak, kot bi bili živali, in nas odpeljali čez celo državo v močvirja Arkansasa. Zame kot otroka iz južne Kalifornije je bila to popolna eksotika, bila je pustolovščina, polna učenja in odkritij. Drevesa so rasla iz vode! In ob njihovih koreninah so plavale majhne ribice, ki sem jih lovil v kozarce, nato pa se čudil, ko so jim čez čas zrasle noge, nato so jim odpadli repi in poskakale so iz kozarcev. Čarovnija!
Za vas kot mestnega otroka je bila to torej na neki način vznemirljiva izkušnja.
Da, bilo je magično. Za moje starše pa je bilo grozljivo. Ko je deževalo, se je celo taborišče spremenilo v močvirje. In starejši, ki so težje hodili, niso zmogli poti do menze, preprosto niso mogli hoditi po tistem blatu, zato so jih mlajši nosili, da niso ostali brez hrane.
Spominjam pa se, da me je bila groza neviht, ki divjajo v Arkansasu. Živeli smo v zgradbah iz lepenke, premazane s katranom, in ko je zagrmelo, se mi je zdelo, da se trga nebo in da bo raztrgalo tudi celo zgradbo.
Kdaj ste začeli razmišljati, kaj se je pravzaprav zgodilo vam in vaši družini ter celotni skupnosti japonskih Američanov?
V najstniških letih so me začele zelo zanimati podrobnosti o času, ko smo bili zaprti. Kot sem dejal, je bila to zame kot otroka predvsem pustolovščina, moji spomini so spomini pet-, šest-, sedem- oziroma osemletnika. Jaz sem se tam zabaval, kar je grozen opis te izkušnje, a moram biti iskren.
Za moje starše pa je bilo grozno. In v najstniških letih sem hotel o tem obdobju vedeti več. Prebiral sem zgodovinske knjige, v katerih o tem ni bilo govora. Prebiral sem šolske učbenike, ki taborišč prav tako niso omenjali. Sem se pa zato v učbenikih poučil o našem pravnem sistemu: živimo v državi, v kateri vlada zakon in vsi ljudje so pred zakonom enaki. Kako se nam je lahko potem zgodilo kaj takega, če smo nedolžni? V knjigah tega nisem mogel najti.
K sreči je z mano o tem govoril moj oče. Veliko ljudi iz generacije mojih staršev je o tem molčalo, ker je šlo za tako bolečo in ponižujočo izkušnjo. Zanje je bilo to nekaj sramotnega, čeprav bi se morala sramovati vlada, ne pa mi. Toda žrtve so se počutile osramočeno in tega niso hotele prenesti na svoje otroke.
Zelo sem hvaležen, da je moj oče z mano delil svojo bolečino in trpljenje. To je bil čas, ko se je v ZDA prebujalo gibanje za človekove pravice, na radiu sem poslušal navdihujoče govore Martina Luthra Kinga. In očeta sem spraševal: "Zakaj smo morali oditi? Naš pravni sistem ne deluje tako. Ravnali so popolnoma narobe."
Rekel mi je: "Da, bilo je narobe. Naša demokracija je ljudska demokracija. In ljudje so sposobni izjemnih dejanj. A ljudje so tudi zmotljivi in lahko delajo velike napake."
V našem primeru je napako storil predsednik Roosevelt, ki se je v tridesetih letih, ko je ZDA stiskala gospodarska kriza, izkazal za izjemnega predsednika. S svojimi predsedniškimi pooblastili, sposobnostjo reševanja težav in organizacijskimi sposobnostmi je ustvaril službe, gradil mostove in narod spet postavil na noge. Bil pa je tudi človek in kot tak se je lahko tudi motil. Toda ko napako stori izjemen predsednik, lahko ta za ljudi, na katere vpliva, pomeni katastrofo.
Leta 1943 je prva dama ZDA Eleanor Roosevelt obiskala internirane japonske Američane v Arizoni in kmalu zatem začela javno pozivati k njihovi osvoboditvi.
Kaj pa, če napako stori slab predsednik?
Takšnega imamo zdaj. In on napačne odločitve sprejema vsak dan, konstantno, redno, v ritmu. Sprejema grozljive, ignorantske, nepremišljene odločitve.
V kolikšni meri serija Teror: Zloglasni odraža to, kar ste sami dejansko doživeli?
Ta serija je prelomna. O internaciji japonskih Američanov je že bilo posnetih nekaj filmov oziroma TV-epizod. Toda v vseh primerih je bila ta zgodba le ozadje ljubezenske zgodbe. V tem primeru pa imamo deset enournih epizod, v katerih pripovedujemo to zgodbo. To pomeni, da lahko gremo v podrobnosti.
Domoljubje je beseda, ki jo je danes zelo priljubljeno uporabljati oziroma zlorabljati. Je pa tudi tema, s katero se ukvarja zgodba serije.
Veste, takoj po napadu na Pearl Harbour so se mladi japonski Američani, kot vsi drugi mladi Američani, množično javljali za služenje v ameriški vojski. In na to njihovo domoljubno dejanje so odgovorili z zavrnitvijo. Zavrnili so njihovo prijavo v vojsko in jih označili za državne sovražnike, kar je noro. Nato pa so jih še zaprli.
442. polkovna bojna skupina, ki so jo sestavljali japonski Američani, se je v zgodovino vpisala kot najbolj odlikovana vojaška enota svoje velikosti in glede na dolžino bojevanja.
Po prvem letu internacije pa je vlada ugotovila, da jim zmanjkuje vojakov. Znašli so se pred dilemo: v internacijskih taboriščih imajo cel kup mladih ljudi, ki bi jih lahko vpoklicali, a so jih označili za državne sovražnike.
Kako torej upravičiti vpoklic ljudi, ki si jih zaprl za bodečo žico? To so se odločili rešiti z vprašalnikom, s katerim naj bi ugotavljali zvestobo državi in ki so ga morali izpolniti vsi, starejši od 17 let, tako moški kot ženske. Ali si predstavljate? Potem ko so ti odvzeli vse imetje in te zaprli, so zahtevali zvestobo.
Ta vprašalnik so sestavili očitno nevedni ljudje, največ razburjenja pa sta povzročili predvsem dve vprašanji. 27. vprašanje je bilo: Ste pripravljeni z orožjem braniti Združene države Amerike? Na to je morala odgovoriti tudi moja mama, ki je imela tri majhne otroke. Od nje so pričakovali, da nas je pripravljena zapustiti in se vojskovati za državo, ki je zaprla njeno družino.
28. vprašanje je bilo še bolj noro. Šlo je za stavek z dvema nasprotujočima si trditvama: Boste prisegli zvestobo Združenim državam Amerike in odrekli zvestobo japonskemu cesarju? Kaj? Mi smo Američani, nikoli nismo niti razmišljali o cesarju, zdaj pa vlada predpostavlja, da imamo nekakšno prirojeno, genetsko zvestobo cesarju. Popolnoma žaljivo.
Pa tudi neverjetno rasistično.
Da, to sta bila rasizem in nevednost. In če si na to vprašanje odgovoril z ne, da torej ne obstaja zvestoba cesarju, ki bi se ji moral odreči, je ta ne veljal tudi za prvi del vprašanja. Če pa si odgovoril z da, si s tem pritrdil, da si bil zvest cesarju, da si se zdaj tej zvestobi pripravljen odreči in priseči zvestobo ZDA.
Moji starši so na obe vprašanji odgovorili z ne in zato so nas premestili v drugo taborišče, rekli so mu segregacijsko taborišče za nelojalne. To ni bilo le še eno taborišče, imelo je tri ograje z bodečo žico, po njem pa je vozilo pol ducata tankov, da bi nas strašili. Tankov, ki so spadali na bojišče.
To je dejanski teror.
Tako je. In o tem govori tudi serija, ki je v današnjem času dobila še bolj srhljiv pomen, saj jo je mogoče razumeti tudi skozi prizmo aktualnih dogodkov.
Moja družina je vsaj lahko ostala skupaj, otroci smo ostali s starši. Zdaj pa otroke, celo dojenčke trgajo iz rok staršev in jih zapirajo v umazane kletke, kjer ostajajo brez vode in so prisiljeni piti iz straniščnih školjk. In ker to še ni dovolj, te otroke razselijo daleč stran od meje, kjer so jih ločili od staršev. Ko sodišča končno odločijo, da naj jih vrnejo staršem, pa so tako nesposobni, da jih ne najdejo več. To je nezaslišano. In prav zato je ta serija tako zgodovinska kot povsem aktualna.
11