Ekskluzivno: "Če sem javna osebnost, ne pomeni, da sem javni wc" #intervju

Foto: Promo Foto

Veliko imate obveznosti, za vami je izjemno uspešna sezona in nepozabni koncerti, kjer ljudje vedno pojejo z vami. Kako vam je ob tem?

Vedno je lepo. Rada imam, da ljudje pojejo z mano. Toliko, kot je občinstvo dobro na koncertu, tako dobra bom tudi jaz. Gre za izmenjavo energije, čustev, ljubezni in vsega, tako da moramo spodbujati drug drugega.

Zaradi njih to tudi počnem in logično je, da mi je lepo, ko pride do takšnega stika z občinstvom. Je tudi potrdilo, da ima to, kar počnem, smisel.

Foto: Goran Berović Tudi zadnji koncert ste odprli z uspešnico Pametna i luda, boste z njo začeli tudi v Ljubljani?

Večinoma je povsod to prva pesem in verjetno bo tako tudi v Ljubljani.

Kaj je po vašem mnenju razlog, da je to tudi na YouTubu vaša največkrat poslušana pesem - ima že 22 milijonov ogledov.

Ne bi vedela, a morda je razlog tudi ta, da je to edina moja avtobiografska pesem. Ta in pesem z naslovom "11" sta zares moji pesmi, če jima tako rečem. Tako ju doživljam in ju tudi pojem na poseben način. Pametna i luda sprva niti ni bila napisana zame. Bane (Opačić, op. p.) jo je ponudil več pevkam, a je niso vzele, nato sem se slučajno pojavila jaz, in ko sem jo slišala, sem takoj začutila, da je to moja pesem, bila mi je usojena.

Veliko ljudi vas danes naslavlja z najboljšo pevko na območju nekdanje Jugoslavije, kako vam je ob tem?

Vedno več je ljudi, ki me najavljajo kot najboljšo pevko v regiji ali širše. Težko se odločim, ali mi je to všeč ali me moti, in sicer iz čisto preprostega razloga. Globoko namreč verjamem, da desetka, kot ocena 10 na fakulteti, v poslu ali pri katerikoli drugi stvari v življenju ne obstaja, še posebno ne na mojem področju. Kljub temu vsa ta leta s svojim občinstvom zasledujem neko desetko, stremim k temu, da bo nekoč prišel trenutek, ko bom pri nečem lahko rekla, da sem to naredila za deset, in iskreno upam, da se bo to tudi zgodilo.

Po izidu vaše knjige ste novinarjem dejali, da ste v njej pojasnili vse in da ne želite, da vas še kdaj sprašujejo o zasebnosti, o kateri ste pisali. So vam zatem še postavljali podobna vprašanja kot prej, ali so spoštovali vašo željo?

Niso me več spraševali.

Foto: Miomir Milić Ste si pred tem zaradi vseh vprašanj, povezanih z vašo zasebnostjo, kdaj želeli, da bi se umaknili od vsega?

Da bi odšla in zaradi tega zaključila kariero? Ne, nikoli. Vi opravljate svoje delo, jaz pa moram poiskati načine, na katere lahko sama vodim svoje življenje. Če sem javna osebnost, to ne pomeni, da sem javni wc.

Vi lahko sprašujete in pišete, kar želite, a jaz sem pevka in umetnica, lahko vam odgovorim na neka vprašanja o zasebnosti, a tu obstaja neka natančno začrtana, a nevidna meja, ki se imenuje spodobnost. Spodobnosti je danes vse manj, a kljub temu se trudim, da se v sodelovanju z mediji ta vsekakor spoštuje, in menim, da sem v vseh teh letih dobro sodelovala z vsemi povsod, ne le v Srbiji.

Kaj pa vam je pomenilo, da ste vse razgrnili v knjigi Ispovest?

To samo vi mislite, da sem v njej povedala vse (smeh, op. p.).

Pa vendar ste z javnostjo delili zelo veliko.

Povedala nisem skoraj nič, vsaj ne nič takega, kar ne bi že vedeli. Če malo bolje pomislite, nisem povedala prav nič novega. Samo zafrknila sem vas (smeh, op. p.).

Šalo na stran, to je bil trenutek, ko se je pojavila potreba, da naredim nekaj takšnega. Od tega je zdaj že nekaj let in se niti ne spominjam. To je stvar, ki jo narediš v trenutku in to je to.

Je to kako vplivalo na vašo kariero? Ste se zato morda tudi vi bolj sprostili?

Ni imelo nobenega vpliva, to so bili trije meseci mojega življenja in nato sem šla naprej. Niti ni bilo namenjeno temu. Jaz ničesar ne delam namerno, premišljeno ali iz neke ambicioznosti. Stvari delam natančno tako, kot mi v nekem trenutku ustreza, in po navdihu. Ne dovoljujem, da bi mi kdorkoli narekoval, kako naj živim, ker je življenje kratko, je moje in samo eno.

Zdi se, da sicer ljudje zelo redko razmišljajo na tak način. Zakaj menite, da je tako?

Živimo v obupnem času, katastrofalno je vse, vse teče tako hitro in narobe. Sama sem izjemno moderna, liberalna oseba, in ne želim modrovati, a preprosto vrednost česarkoli, pa naj gre za človeške lastnosti ali spoštovanje izbire posameznika, ne obstaja. Ker gre vse prehitro, so ljudje izbrali, da bodo ostali znotraj neke sredine, da se nikomur na noben način ne bi zamerili, da življenje poteka nekako mirno in običajno.

Jaz običajnega življenja ne želim živeti. Želim, da je moje življenje, pa kakor dolgo bo že trajalo, spektakularno. Pa tega ne mislim na estradni način; enostavno se ga želim spominjati, ko bom stara, to je bistvo vsega. Bolje, da se spominjam lepih stvari, kot neumnosti, a življenje je prekratko, prehitro in samo eno, da bi delala karkoli, česar ne želim, in da bi živela življenje, kot bi mi ga narekoval nekdo drug. Morda takšno življenje bolj ustreza manj inteligentnim.

Ste imeli kaj treme pred izidom knjige in filma?

Treme nisem imela. To imam le včasih, ko pojem.

Še vedno jo občutite?

To je nekaj normalnega, imam dobre vrste tremo.

Verjetno bi težko dosegli stopnjo treme, kot ste jo imeli na polfinalu na Evroviziji. Zasledila sem, da je bilo takrat kar hudo.

To je bila najhujša trema v mojem življenju. A le v polfinalu, v finalu pa treme sploh nisem imela, bilo mi je vseeno, želela sem samo, da se vse kar najhitreje zaključi. V polfinalu sem imela izredno veliko tremo. Če bi imela možnost, da bi lahko izginila in v tem ne bi sodelovala, bi to storila z zadovoljstvom. A to je bilo normalno, ker je šlo za veliko odgovornost. Bolje je občutiti tremo in odgovornost, kot da bi se obnašala kot budala in hodila naokrog, kot da mi je vseeno.

In vse od leta 2007 v vašem življenju ni bilo trenutka, ki bi bil takšen, kot je bil ta pred polfinalom?

Ne. To so trenutki, ko ti gre na bruhanje, ko dobiš vročino, drisko, in to vse naenkrat, da prosiš boga, da bi le preživel. Kaj takšnega se mi od tedaj še ni zgodilo.

Pa se v življenju česa bojite?

Da, strah me je insektov. Ne bojim se niti divjih živali, imam pa strah pred insekti, pred vsem, kar je majhno in gomazi.

Kaj vam danes pomeni vaša država?

Srbija je moj dom, to je država, kjer sem rojena in s katero me povezuje veliko lepih situacij, trenutkov, tudi tega, kar sem jaz naredila zanjo. Smo pa posebni ljudje, v vseh pogledih.

Bi lahko rekli, da ste dobili kaj v zameno za to, kar ste naredili za svojo državo?

Ne, niti ne pričakujem ničesar, prav tako so dnevi, ko bi lahko kaj prejela v zameno za to, kar sem naredila, že zdavnaj mimo.

Foto: Miomir Milić Pa če izvzameva denarne oziroma materialne nagrade, se vam zdi, da vam to vračajo ljudje?

Zagotovo. Če nič drugega, je sto tisoče ljudi na Balkanu, ki pridejo, da me slišijo, potrdilo, da je vse, kar sem v svojem kratkem 35-letnem življenju ustvarila, naredila tako, kot je treba. Na poletni turneji nas je – z besedo nas mislim sebe in ves svoj bend – poslušalo več kot dvesto tisoč ljudi. To je neverjetna številka, in ko so nazadnje vse sešteli in mi to povedali, so mi v tistem trenutku dobesedno padle vilice iz rok. Oni so odgovor na vse, kar zadeva moje delo, in v tem smislu so oni moja največja nagrada.

Vaše petje je nabito s čustvi, vse zapojete izredno doživeto in poslušalec vam resnično verjame. Vaša interpretacija je zares izjemna. Kako doseči nekaj takšnega? Kaj mora človek v življenju preživeti, da lahko poje na takšen način?

(Glasen smeh, op. p.) Pa nič! Samo to, da se rodi, to je božji dar! V življenju nisem niti deset minut porabila za vadenje česarkoli.

Resno?

Jaz ne vadim. Dobro, ko pripravljamo koncert, je preizkušanje z bendom potrebno, a da bi šla zdaj domov in vadila? Ne. Tega ne počnem zdaj in nikoli prej nisem. Za to so krive neke višje sile.

Torej se tako vživite v vsako pesem, da lahko zapojete tako doživeto.

(Smeh, op. p.) Resnično ne vem. V življenju enostavno obstajajo stvari, ki jih ne moreš pojasniti. Nekatere stvari v življenju se ne morejo niti zapisati. Neke stvari so takšne, da jih lahko le vidimo in občutimo. Nekaterih ne moremo niti ponoviti, ne ubesediti ali dati na papir. Prav nič od tega. Predpostavljam, da je to to.

A med vami in pevci, pri katerih se zdi, da bolj kot ne le igrajo, se zdi velika razlika.

Pa dobro, to nebo je dovolj veliko. Pod njim je prostor za vse in vsak dela tako, kot najbolje zna in misli. Vsi imamo svoje kariere, želje. Zdi se mi, da je bistvo vsega cilj. Cilj nekoga je lahko le, da postane popularen, da se pojavlja na televiziji, v časopisih in drugod, da ga ljudje prepoznajo. Nekdo po drugi strani želi svoj talent izkoristiti, da bi od njega lepše živel in tako pridejo otroci v razne šove, postanejo priljubljeni, začnejo ustvarjati in služiti s svojim delom. Veliko je različnih ciljev.

Moj cilj nikoli ni bil, da bi postala znana, popularna, niti ni bil denar, ker sem odraščala v družini, v kateri mi v tem smislu ni nič manjkalo, niti mi nič ne manjka danes. Moja želja, moj cilj je bil vedno drugačen.

Morda to, kar ste nekoč rekli - da želite ljudem lepšati življenje?

To vsekakor. Ko govorimo o mojem delu, prav vsak album, vsak koncert, prav vsako situacijo doživljam, kot da igram finale lige prvakov, kot da je to vrh sveta, kot da se podajam v ring. V nobeni situaciji ni tako, da bi zgolj nekaj odpela, pobrala denar in šla domov, in prav to je bistvo. Ljudje na zelo različne načine doživljajo svoje nastope in koncerte. Z nekaterih koncertov tudi jaz odidem brez posebnih vtisov, a so koncerti, s katerih odideš čustveno, duhovno, psihično popolnoma prevzet. To so te razlike.

Večkrat ste že dejali, da je glasba smisel vašega življenja.

Res je. Zato ker v življenju ne znam početi nič drugega. Ko sem zaključila osnovno šolo v Kragujevcu in nato še prvo gimnazijo, je bila moja pot pri okoli 15 letih popolnoma jasna. Kaj bom postala, se je do tedaj povsem izkristaliziralo. Sicer sem se vpisala na fakulteto, a je nikoli nisem zaključila, ker se je vse to prekrivalo z Evrovizijo, in bilo je nemogoče, da bi 15 minut mirno sedela in delala karkoli drugega, kaj šele, da bi se pripravljala na izpite. Prav tako v vsem tem času nikoli ni privedlo do vprašanja, ali bom kdaj počela karkoli drugega - bila morda zdravnica, odvetnica ali pa "propalica", karkoli že, popolnoma jasno in logično je bilo, da bom pevka.

Vaša mama je izjemno uspešna in znana pevka v Srbiji. Koliko je Verica vplivala na vašo kariero?

Moji starši so mi na začetku veliko pomagali. Mladim je danes najtežje zbrati denar za snemanje, če sestavijo album. Tudi ko pridejo na neki šov, za naprej nimajo denarja. To je bila najboljša stvar v življenju, da so zbrali denar in mi za 18. rojstni dan podarili snemanje mojega prvega albuma. To je nekako tudi vse, kar so naredili, ker po tem sem sama vodila vse in gradila naprej.

Foto: Goran Berović

Kolikokrat ste do danes zapeli zmagovalno Molitvo?

Ne vem. Velikokrat. Povzpela se mi je že čez glavo.

Jo boste zato kdaj prenehali peti?

Ne vem. Res je nekaj let nisem pela niti na koncertih, zdaj sem jo nekajkrat spet, šele v zadnjem času. Res je dovolj, Molitva je stara 12 let, za njo pa so še številne druge pesmi.

Verjetno je tudi zahtevna za petje.

O tem, ali je lepa ali ne, naj presodijo ljudje sami, lahko pa rečem, da je res zelo težka za petje. Še posebno z originalno intonacijo. Vsaj meni je, morda komu drugemu ni.

Menite, da bi lahko z leti postala pretežka za vaš glas?

Odvisno. Glasilke so mišica, ki se lahko sčasoma utrudi prav tako kot katerakoli druga mišica na človeškem telesu. A če jih ustrezno neguješ, jih lahko ohranjaš v zelo dobrem stanju, lahko pa je tudi drugače in se poškodujejo. Obstaja veliko ljudi, ki tega ne upoštevajo, a jaz ne počnem ničesar takšnega razen pitja hladnih pijač, sicer pa ne kadim, niti ne pijem alkohola ali se drogiram.

Nimate posebnih metod?

Ne, le veliko spanja. Zelo uspešna operna pevka Montserrat Caballe je nekoč povedala veliko resnico, s katero se strinjam. Edino največje in najpomembnejše zdravilo za grlo je spanje. Kar največ rednega in naravnega spanja v procesu, ko se glasilke uporabljajo, to je najboljše. Spim po devet ur.

Verjetno si večina predstavlja, da vam je Evrovizija prinesla marsikaj dobrega, pa je vplivala tudi na kaj, kar ni tako pozitivno?

To je bila posebna izkušnja. Ker sem zastopala svojo zastavo, sem postala prepoznavna. Bilo mi je pomembno, da na tem tekmovanju zmagam in tudi sem, kar mi je bilo v tistem trenutku najpomembnejše. Na žalost pa je res prinesla tudi eno težavo. Zaradi nje je bilo potrebnih kar nekaj let, da se Molitva prežveči in se tudi drugim pesmim ponudi priložnost. Šele po šestih ali sedmih letih, še sama ne vem, koliko natančno, je prišla Pametna i luda in nato tudi 11 in druge. Vsekakor je bil to neki davek, a vsekakor mi je prinesla tudi veliko lepega, to je bilo lepo leto in lep spomin.

Po Evroviziji se niti niste veliko spremenili.

Ne, nisem se. Verjetno zato, ker v mojem življenju obstajata ti dve osebi, ki sta, ko sem začela o čem filozofirati, prišli in mi prisolili klofuto, pa ne zares, v prenesenem smislu, da sem se zbrala in se vrnila v normalno stanje. Teh trenutkov sicer niti ni bilo veliko. To je tudi bistvo vsega – da kljub uspehom ostaneš normalen človek.

Whitney Houston je govorila: "Success doesn't change you, fame does." (Uspeh te ne spremeni, slava te; op. p.) To je resnično pravi rek. Če ne moreš ostati normalen in na neki normalen način gledati na svoje uspehe, si zaključil. Slava je kočljiva reč. A to je za tiste ljudi, ki obstajajo le zaradi slave in jih ta žene naprej. Mene pa ženejo ljudje.

Foto: Promo Foto

Vam je vloga mentorice v Zvezde Granda všeč?

Lani sem s svojim kandidatom kot mentorica zmagala jaz in to je bila lepa izkušnja. Delo s temi kandidati je resnično fantastično. To so mladi ljudje, polni navdušenja, želje po učenju in jim že to veliko pomeni, da so z mano. V tem segmentu mi je super, da lahko mladim, ki so na začetku svoje poti, dam kak nasvet, jim kaj pokažem, jih česa naučim, poleg tega mi ustreza tekmovalnost, ker sicer te možnosti nimam nikjer več. Ni festivala v regiji, na katerem ne bi bila (in zmagala), vrh tega je bila Evrovizija. Bi šla na San Remo, a nisem Italijanka, kar je pogoj. Princip tekmovanja v šovu me veseli, ker tekmujem proti drugim kolegom v žiriji.

To verjetno ni prav lahko delo.

Ne. Največja težava je čas, ki se porabi za to. Traja zelo dolgo. Eno oddajo snemamo od treh popoldne do pozno v noč in to traja od septembra do junija, v Zvezdah Grande pa sem že peto sezono. Mislim tudi, da bo to moja zadnja, dovolj je bilo. Pet let že sedim tam kot nekakšna dežurna prva pomoč in ne morem več. Še so ljudje, ki lahko sedejo na moje mesto, nisem edina.

Zdi se mi, da ste vedno tako pozitivni. Kaj naredite, ko vam je v življenju težko?

Pa niti ni kakšne take težke situacije, ki bi jo preživljala, da bi morala karkoli narediti, da se spet motiviram.

Ne vem, ali poznam še koga tako neposrednega in s takšnim odnosom, kot ga imate vi. Da ste, kdor ste, poveste naravnost, kar mislite, in ne delate kompromisov, ko pride do tega, kaj želite. Zdi se, da se ne ozirate na druge.

Ne gre za to, da se ne oziram na druge, a stvar je v tem, da enostavno ne morem biti nekdo drug in niti nočem biti kdo drug. Morda bi kdaj morala biti, a sem živčna škorpijonka in nimam živcev za to.

Verjetno ste tudi zelo perfekcionistični.

Res je. In to postaja vse huje in huje.

Zakaj?

Ker to ves čas raste vse bolj in bolj, vse mi postaja težje in težje.

Torej po vsakem koncertu točno veste, kaj bi lahko bilo bolje.

Seveda, pa ne le ena stvar, vedno jih je nekaj, lahko naštevam do jutra, kaj vse gre lahko narobe.

Foto: Miomir Milić Je kdaj vmes tudi to, da sami niste odpeli dovolj dobro?

Je. Tega sicer ljudje ne slišijo, a so koncerti, ki jih odpojem dovolj dobro, da sem res zadovoljna in so taki, ki pridejo, ko ni ravno moj dan ali se ne počutim najbolje. To je vse povezano s tem, kako se zbudiš, kako se na tisti dan počutiš in vpliva na to, kako doživljaš tisti trenutek, tisti koncert, tisti dve uri.

Nekoč ste rekli, da je vaš poklic eden izmed najtežjih, ki jih lahko nekdo opravlja.

Rekla sem, da je najlepši in najtežji. Najlepši je, ker poješ. Preprosto, ko pasulj – poješ. Ne koplješ, temveč poješ. V tem smislu nimaš pravice, da bi govoril, da ti je karkoli težko, ker poješ. A z druge strani je najtežji z različnih vidikov. Ker živim v kovčku, ker nisem velikokrat tu ob določenih datumih in dogodkih, ko bi morala biti tu za ljudi, ki mi nekaj pomenijo, zato ker se moram pogovarjati z vami mediji, zato ker mi zelo pogosto ni do petja – preprosto pride trenutek, ko sem slabše razpoložena, nervozna, ko imam neko težavo, pa moram kljub temu nasmejana na oder in peti, čeprav mi morda ni niti do življenja. To je zame ta slabša stran, a to je treba vzeti v zakup, v redu je.

Če vam ni do intervjujev z mediji, zakaj torej?

Zelo pogosto odidem z intervjuja. Včasih imam živce za to, včasih ne. Včasih imam občutek, da je to treba, včasih, da ni. Ravnam se po občutku. Zdaj imam občutek, da bova kmalu končali.

Res je. Povejte nam še, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti, kaj sledi?

Sledi veliko. Začela sem sestavljati nov album, ker je zadnji izšel pred petimi leti. Obdobje singlov me je povleklo v nekakšen predor. Z njimi sicer ni nič narobe, a tudi album mora iziti od časa do časa, še posebno za izvajalca mojega kalibra. Iskreno upam, da mi to uspe do pomladi. Tu so še Zvezde Granda, Druga strana ploće - Volume 2, to je fantastični projekt, v okviru katerega je bilo lani razprodanih šest ali sedem beograjskih Sava centrov, in še veliko drugega, zagotovo bo natrpano.