SiolNET. Trendi Film in TV
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Victoria

0

termometer

Victoria

Eno dekle, eno mesto, ena noč, en neprekinjen 135-minuten kader in en izjemen film. Victoria je, kot nam že njeno ime pove, v vseh pogledih nesporna zmagovalka.

Ali veste, kaj imajo skupnega Sokurov Ruski zaklad (2002), iranski Riba in mačka (2013) ter indijski Agadam (2014)? Naj vam pomagam: vsi trije filmi so posneti v enem samem dolgem neprekinjenem kadru. Ena kamera, nobenih rezov in nobenih trikov, s katerimi sta si pri snemanju Vrvi (1948) in Birdmana (2014) pomagala Alfred Hitchcock in Alejandro González Iñárritu. (Prvi niti ni imel druge izbire, saj so bili ustvarjalci pred iznajdbo digitalnih kamer omejeni z dolžino filmskega traku v kameri.)

No, Victoria vse zgoraj naštete filme, grdo rečeno, pelje scat. Ne le da jih 135-minuten celovečerec nemškega režiserja in igralca Sebastiana Schipperja prekaša v dolžini, ampak tudi v tem, da se odvija v obljudenem in nenadzorovanem okolju – na ulicah vzhodnega Berlina –, kjer gre lahko milijon stvari narobe.

Ich bin ein Berliner*

Zaplet filma je, v nasprotju z njegovo izvedbo, precej preprost in ni pretirano izviren. Naslovni junakinji, v nemški prestolnici živeči mladi Španki Victorii (Laia Costa), se pridružimo na plesišču enega od tamkajšnjih nočnih klubov. Ujamemo jo v zadnjem stadiju plesnega delirija. Ura kaže že več kot štiri in čez približno tri ure bo morala odpreti kavarno, kjer dela za drobiž.

Victoria

Osrednja protagonistka se takrat še ne zaveda, da sta pred njo najrazburljivejši dve uri v njenem življenju in da se ji bo to kmalu za vedno spremenilo. Pri izhodu iz kluba spozna skupino štirih mladih in opitih domačinov, ki se ji predstavijo kot Sonči (Frederick Lau), Boksar (Franz Rogowski), Žmigo in Noga. Eden med njimi praznuje rojstni dan in fantje se ji ponudijo, da ji razkažejo pravi, ulični Berlin, na kar Victoria kljub pozni/rani uri pristane.

Njihova skupna pot se začne nedolžno: v trgovini ukradejo nekaj steklenic piva (zgovorni Sonči, ki se z osrednjo protagonistko že takoj na začetku najbolj zbliža, naivno dekle zavede v krajo), nato pa se odpravijo na streho bloka, kjer si privoščijo džoint. Ker Victoria ne razume nemško, se pogovarjajo v polomljeni angleščini.

"Nisem slab človek, samo naredil sem slabo stvar"

Po 50 minutah, ko prispejo do kavarne, v kateri Victoria dela, se začnejo stvari zapletati. Nasmešek z njenega obraza izgine. Vzdušje se spremeni. Fantje postanejo nervozni. Gledalci prav tako.

Kaj se zgodi v nadaljevanju filma, naj ostane skrivnost. Povem vam lahko samo to, da se mora Boksar ("Nisem slab človek, samo naredil sem slabo stvar.") oddolžiti nekdanjemu sojetniku, ki mu je v zaporu nudil zaščito. Mladeniči pravzaprav še sami ne vedo, v kaj se spuščajo. Postanejo žrtve svojih neumnih odločitev, ki se skozi ves film seštevajo.

Victoria pri tem ni izjema, le da jo vodijo drugačni, plemenitejši motivi. Ali pa tudi ne. Ne nazadnje jim dela uslugo, tako kot Bokserjevi pajdaši delajo uslugo njemu. Razlika je samo v tem, da se oni poznajo že od otroštva, medtem ko jih je Victoria spoznala pred eno uro. Kljub temu se med njo in fanti, še posebej pa med njo in Sončkom, stke močna vez.

Tehnični (in igralski) dosežek brez primere

Victoria je na podelitvi nemških filmskih nagrad pomela s konkurenco (prejela je kar šest odličij: za najboljši nemški film leta, najboljšo režijo, najboljšega glavnega igralca in igralko, najboljšo fotografijo in najboljšo glasbo), sloves tehnične mojstrovine pa se jo drži od premiere na lanskem Berlinalu, kjer je žirija festivala direktorju fotografije Sturla Brandtha Grøvlena podelila srebrnega medveda za izjemen umetniški prispevek k kinematografiji.

Vsa priznanja so povsem zaslužena. Schipperjev film je pravo tehnično čudo, čeprav ga med ogledom ne dojemamo kot takega. Schipper in Grøvlen ustvarita ritem s premiki kamere, vzdušje pomagajo spreminjati tudi zorni koti in izvrstna glasbena podlaga. Dinamična kamera spremlja Victorio in njene nove prijatelje, glavne povsod, tudi v utesnjenem avtomobilu, v filmu pa prevladujeta srednji in bližnji plan.

Victoria

Gledalci se počutimo kot nemočni sostorilci Forma seveda ni namenjena sama sebi. Gledalci nismo samo priče zločina, ampak se počutimo kot sostorilci. Ker se skupaj z njimi znajdemo v tej godlji, navijamo, da bi jim uspelo.

Čeprav gledalci vseskozi slutimo, kako se bo noč končala, smo na koncu vseeno pretreseni. Razplet filma je realistično predvidljiv, ker pa smo posrkani v dogajanje na platnu, o njem sploh ne razmišljamo.

Pomagajmo si z analogijo: nekdo, ki se bo vinjen usedel za volan in dirkal po zaledenelem cestišču, kar kliče po tem, da bo povzročil nesrečo. Zdaj si pa predstavljajte, da sedite na sovoznikovemu sedežu in da avto začne zanašati, na koncu pa vam nasproti pripelje še tovornjak. Kaj boste storili? Tako nekako sem se jaz počutil med ogledom Victorie.

V tretje gre rado

Podatek, da jim je uspelo film posneti že v tretjem poskusu, je naravnost osupljiv. Kako jim je to uspelo? Ustvarjalci si niso pomagali s skritimi rezi, temveč z drugimi prijemi. Scenarij, ki ga je režiser spisal s pomočjo Olivie Neergaard-Holm in Eike Frederik Schulz (v dramatičnih delih se pozna ženska senzibilnost), je obsegal samo 12 strani, večino dialogov so igralci improvizirali.

Ker so liki pod vplivom različnih substanc in ker se med seboj sporazumevajo v tujem jeziku, igralcem ni bilo treba pretirano paziti na vsako besedo, kar pa ne zmanjšuje pomena njihovega dosežka. Kakšen pritisk so morali doživljati? Kaj, če bi morala glavna igralka vmes opraviti biološko potrebo ali pa če bi kdo od njih ponesreči pogledal v kamero? Rez!

Victoria

Ko Costa Lau (oba v zasedbi izstopata) napol v šali, napol zares reče "mislim, da se zaljubljam vate", ta ne ve, kaj bi ji odvrnil. Morda je pozabil besedilo. Morda res ni vedel, kaj bi ji odvrnil. V vsakem primeru je trenutek izjemno avtentičen, kar pravzaprav velja za celoten kader/posnetek/film.

Igralski podvig ni torej nič manj impresiven od tehničnega. Brez njihovih prepričljivih nastopov bi bila Victoria samo vaja v slogu, trud, ki so ga ustvarjalci vložili v snemanje, pa bi bil v tem primeru zaman.

Eden od vrhuncev zadnjega Liffa

Če bi radi resnično doživeli Victorio, si film oglejte v kinu. Doma vas bo morda zamikalo, da boste s pritiskom na daljinec ali miško naredili svoj rez. V kinu je to nemogoče. Skupaj z liki se boste znašli v brezizhodni situaciji. Počutili se boste kot oni in občutki ne bodo najbolj prijetni.

Film sem si prvič ogledal na Liffu. Po pravici povedano sem komaj čakal, da bo filma konec in da se bom lahko pri izhodu iz dvorane malo zastrupil s cigaretnim dimom. Ob takšnih filmih, kot je Victoria, bi morali kadilcem pri vhodu v dvorano namesto 3D-očal deliti elektronske cigarete.

Ne pomnim namreč, kdaj nazadnje sem v kinu občutil takšen občutek tesnobe, in to kljub temu, da me je Savlov sin nekaj dni pred tem popeljal v krematorij Auschwitza. Da se razumemo: Savlov sin predstavlja še veliko bolj pretresljivo izkušnjo (še zdaj ne morem verjeti, da sta vodomca prejela Ovna), okoliščine, v katerih se oba filma odvijata, pa bi bile težko bolj različne. (Verjetno mi ni treba posebej razlagati, v katerem filmu so grozljivejše.)

Savlov sin in Victoria sta si v nečem vendarle podobna. Obema je skupno to, da kamera sledi glavnemu protagonistu oziroma protagonistki in da gledalca vržeta v jedro dogajanja. In seveda to, da sta oba filma mojstrovini, o katerih se bo govorilo in pisalo tudi čez desetletja. Želim si, da bi to lahko dejal tudi za Ovna.

Napovednik filma:

[video: 61887 / Victoria]

Victoria

*Jaz sem Berlinčan. (Znameniti stavek, ki ga je nekdanji predsednik ZDA John F. Kennedy izekel med svojim govorom v Berlinu 26. junija 1963.)

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin