OCENA FILMA: Titanik 3D

Kje ste bili, ko je potonil Titanik? Natančneje – kje ste bili, ko je James Cameron prvič potopil Titanik? Priznajte – potop ste si ogledali na velikem platnu. Enkrat, dvakrat, trikrat – ni pomembno, bili ste tam. Zdaj, dobrih štirinajst let po tem, ko je samooklicani "kralj sveta" obsedel občinstvo s svojo epsko romanco, lahko izkušnjo ponovite, saj je Titanik – ultimativen film katastrofe – v posodobljeni 3D-različici znova priplul v naše kinematografe. Razlogov, da se nanj vkrcate tudi tokrat, je več kot dovolj.

Čas za obuditev spominov je še kako primeren – prav te dni namreč beležimo stoto obletnico krstne plovbe "ladje sanj", ki pa se je za vse udeležene izkazala za nočno moro. Najprestižnejšo križarko svoje dobe so označevali s samimi presežniki, z impresivnimi številkami pa se ponaša tudi film, ki se je po številu nominacij za oskarja izenačil z Vse o Evi (zbral jih je 14), po številu prejetih kipcev pa z Benom Hurom (prejel jih je 11). S skoraj dvema milijardama dolarjev prihodkov v svetovnih kinematografih je Titanik dvanajst let kraljeval na vrhu lestvice najdonosnejših filmov, dokler ga ni presegel Avatar – Cameronov naslednji veliki projekt.

Titanikov zavidanja vreden uspeh nam sicer ne pove veliko o kakovosti filma, priča pa o njegovi izjemni priljubljenosti, ki je pri nekaterih privedla do neupravičenega odpora, pri drugih pa do neupravičene obsesije. Sluh parajoče in vsepovsod prisotne glasilke Celine Dion so negativne (ali pozitivne) občutke, razumljivo, samo še utrdile. Da ne bo pomote – Titanik je morda res eden največjih filmov vseh časov, kar pa še ne pomeni, da je eden najboljših.

Pomanjkljivosti, zaradi katerih filma ne morem označiti za mojstrovino, so številne. Romanca med Jackom in Rose, ki tvori jedro zgodbe, je podobno predvidljiva kot usoda ladje. Kemija med Leonardom DiCapriom in Kate Winslet, ki golobčka upodabljata, je sicer prisotna, kljub temu pa zvezdnika ne moreta prikriti dejstva, da gre za samo še eno od nesojenih ljubezenskih razmerij, kakršnim smo bili v preteklosti že ničkolikokrat priča. Učinek številnih ikonografskih ljubezenskih prizorov (objemanje na kljunu ladje, risanje akta, odtis dlani na zarošeni avtomobilski šipi in še bi lahko naštevali) zbledi ob osladnih dialogih. Kompleksnejše osebnosti smo lahko spremljali še v Resničnih lažeh, izjema je vloga uporniške Rose, ki je Kate Winslet omogočila igralski presežek. DiCaprio se trudil po najboljših močeh, vendar v vlogi Jacka ne more pustiti trajnejšega vtisa, podobno velja tudi za druge igralce – zaradi komičnega učinka delno to uspe samo zabavni Kathy Bates v vlogi "nepotopljive" Molly Brown in malo manj zabavnemu Billyju Zanu v vlogi Rosinega zaročenca. Komični učinek njegove vloge seveda ni bil predviden – Zane prikaže manj igralskih sposobnosti od ledene gore.

Billyju in drugim pomanjkljivostim navkljub pa Titanik – nepopoln film – še vedno ponuja skoraj popolno kinematografsko izkušnjo. Starejše generacije so imele V vrtincu in Ben Hura, mi imamo Titanik. Nekoč so bili podobni megalomanski projekti zaščitni znak Hollywooda, z razvojem digitalnih učinkov, s katerimi je mogoče ustvariti skoraj vse, pa so postali prej izjema kot pravilo – edini projekt, ki se je v zadnjem desetletju po ambicioznosti približal Titaniku, je bila trilogija Gospodar prstanov. Čeprav proračuni vztrajno naraščajo, ne moremo trditi, da so filmi zaradi tega kaj bolj pristni in doživeti, prej obratno. Cameron, sicer eden največjih zagovornikov in pobudnikov tehnoloških inovacij (pomislite na Terminatorja, Brezno in Avatarja), je pri Titaniku združil sodobne in klasične prijeme, s čimer je dosegel neverjetno stopnjo realizma, ki gledalcem omogoča, da se počutimo kot potniki.

Predanost, ki je šla v izdelavo Titanika, je vidna v vsakem posnetku. Digitalni učinki Avatarja bodo prej ali slej zastarali, medtem ko bo vrhunska scenografija Titanika enako impresivna tudi čez petdeset let. In res – film je videti, kot da gre za letošnjo produkcijo. K temu še dodatno pripomore premišljena obdelava 3D, ki pa ni sama sebi v namen. Enako kot drugi tehnični vidiki filma služi zgodbi. Ta morda res ni najbolj prefinjena, je pa učinkovita. Podobno, kot to velja za brezsramno nalezljivo glasbeno podlago Jamesa Hornerja. O Titaniku ne razmišljamo, Titanik preprosto čutimo.

Kaj torej poreči o 3D-izdaji? Tridimenzionalna nadgradnja izkušnjo samo še poglobi, sicer pa je logika preprosta – če vas je navdušila izvirna različica filma, vas bo tudi nova. Če sodite med izjeme in vas je Titanik pustil ravnodušne, bo pri tem tudi ostalo – navsezadnje gre za isti film. Če pripadate mlajši generaciji oziroma če si filma iz kateregakoli drugega vzroka še niste uspeli ogledati, pa vam svetujem, da to čim prej spremenite. V nasprotnem primeru boste zamudili spektakel v pravem pomenu besede, še več – zamudili boste definicijo spektakla.

Titanik je film, ki sodi na veliko platno. Pri tem ni pomembno, za katero različico gre – običajno ali 3D –, manjši zasloni za tako razkošno produkcijo, ki spominja na mogočne klasike iz obdobja studiev, preprosto niso primerni. Izkoristite priložnost, dokler jo še lahko, in si Titanik oglejte v vsej njegovi veličini.