SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Temačni kraji

2

termometer

Od začetka predvajanja filma Ni je več še ni minilo eno leto in že smo dočakali celovečerno priredbo drugega od treh romanov Gillian Flynn. Nikar se ne veselite prehitro.

Pregovor kuj železo, dokler je vroče v primeru misterioznega trilerja Temačni kraji (Dark Places) sicer ne velja, saj bi moral film priti v kinematografe že prejšnjo jesen. Po ogledu tega depresivnega in na trenutke nenamerno komičnega zmazka, ki ga je režiral in pod katerega se je podpisal pri nas praktično neznani Francoz Gilles Paquet-Brenner, mi je jasno, zakaj so začetek predvajanja filma preložili za toliko časa.

Če so producenti Temačnih krajev, med katerimi je tudi glavna zvezdnica filma Charlize Theron, mislili, da se bodo na ta način izognili neizbežnim primerjavam izdelka z Ni je več, so se hudo zmotili. Res pa je, da si Temačni kraji niti ne zaslužijo, da bi jih omenjali v isti sapi s Fincherjevim mojstrskim trilerjem.

A pojdimo lepo po vrsti …

Ni jih več

Libby Day (Sterling Jerins/Theron), glavna protagonistka in pripovedovalka zgodbe, je bila stara samo osem let, ko je nekdo sredi noči umoril njeno mamo (Christina Hendricks) in sestri. Čeprav tožilstvo ni imelo nobenih materialnih dokazov, je porota odločila, da je šlo za delo satanističnega kulta, in na podlagi Libbyjinega pričanja za zločin na dosmrtni zapor obsodila edinega osumljenca v primeru – njenega najstniškega brata Bena (Tye Sheridan/Corey Stoll).

Tri desetletja po krvavem pokolu do odrasle, travmatizirane in obubožane Libby pristopi Lyle Wirth (Nicholas Hoult), član kluba kriminalističnih navdušencev, ki preiskujejo stare zločine in so prepričani, da je Ben nedolžen. Libby sprejme njegovo ponudbo in v zameno za plačilo privoli v to, da bo skupinici amaterskih detektivov pomagala razkriti resnico o tem, kaj se je tistega usodnega večera v njihovi družinski hiši, ki stoji v izmišljenem kansaškem ruralnem mestecu, v resnici zgodilo.

Težava je v tem, da Libby resnica niti ne zanima, to pa je tudi edino, zaradi česar sem se lahko z glavno protagonistko filma poistovetil.

Najprej zeh, nato WTF oziroma "Prosim!?"

Kar gre za misteriozen triler, se najprej posvetimo najprivlačnejšemu delu filmov tega podžanra – razpletu. Tega lahko razdelimo na dva nepovezana, vendar enako nezadovoljiva dela. Prvi je tako prozoren, da ga lahko predvidimo že na kilometre, drugi pa tako absurden, da ga ne bi mogli prerokovati niti potomci Nostradamusa.

Če se vendarle poigravate z idejo, da bi se v razrešitvi te zagonetke preizkusili, vas moram opozoriti, da se eden od glavnih akterjev, recimo jim morilci, pojavi šele pol ure pred koncem filma, prej pa ga nihče niti ne omeni. Drugega boste, kot rečeno, prepoznali v trenutku, ko se bo on ali ona prvič pojavil/-a na platnu.

Neverjetno naključje je hotelo, da se obe 30 let stari skrivnosti razjasnita hkrati (Libby se, tako kot gledalcem, za eno od teh niti ne sanja, Lylu in njegovi ekipi pa ne za drugo), in to tik pred tem, ko naj bi sodišče zaradi prostorske stiske uničilo vse gradivo v zvezi s primerom.

Tega pravzaprav niti niso potrebovali – prvi storilec dejanje prizna kar sam, drugega pa Libby odkrije že po dveh telefonskih klicih in dveh obiskih pri nekdanjih sovaščanih. Toliko o misterioznosti filma.

Ko sposobni igralci tavajo v temi

Zgodba o slabih in ubogih, na rob družbe odmaknjenih ljudeh bi bila še znosna, če bi z Libby (ali njenim bratom) sočustvovali, kar pa se kljub tragediji, ki je doletela oba, nikoli ne zgodi. Glavno protagonistko je pokol oropal vsakršne osebnosti, vse, kar je od nje ostalo, je zagrenjenost, ki jo sama opiše kot zlobo. Da gre za travmatizirano žensko, vemo že po tem, ker kadi, pije in preklinja.

To, da jo igra ena najboljših in najbolj uveljavljenih hollywoodskih igralk, Libby prav nič ne pomaga. Zamorjena Theronova je bila nazadnje tako izgubljena, ko si je nedela kostum Aeon Flux. Zvezdnica sicer močno napenja svoje igralske mišice, kar pa v tako neprepričljivem filmu in v tako slabo spisani vlogi učinkuje kvečjemu kontraproduktivno. Kot Aeon Flux je Theronova napenjala še kakšne druge mišice in bila pri tem vsaj seksi.

Še slabše jo odnese soigralec Theronove iz nedavnega Pobesnelega Maxa Hoult. Njegov lik je v filmu samo zato, da glavno junakinjo prepriča, da ni najbolj pošteno od nje pustiti svojega nedolžnega brata gniti v zaporu. Čeprav kri ni voda, imam občutek, da bi jo Libby takoj zamenjala za kozarec viskija.

Tako zanič film, da je že skoraj zabaven. Skoraj.

Lyle poskrbi tudi za najbolj smešno izjavo v filmu, ko opiše primer kot "fascinantno sestavljanko, uganko s številnimi različnimi teorijami". Ko sem jo slišal, sem dobil občutek, da se Paquet-Brenner norčuje iz lastnega filma.

Želje ustvarjalcev so eno, končni rezultat pa nekaj povsem drugega. Edino, kar je na filmu fascinantnega, je to, kako zelo zanič je. Še najbolj prepričljivi deli filma so družinski prizori iz preteklosti, v katerih nastopata mladi Ben in njegova mama, Hendricksova in Sheridan pa sta tudi edina igralca, ki se v njem ne osmešita.

To, da so njuni prizori prepričljivi, še ne pomeni, da so tudi zanimivi. Omenjena imata samo to srečo, da je režiser in scenarist filma Paquet-Brenner najbolj okorele dialoge dodelil njunim soigralcem. Ti pridejo še posebej do izraza v sklepnem dejanju filma, ko platno preplavi kri in ko se Temačni kraji iz socialno-proceduralnega trilerja sprevržejo v satanistično grozljivko, po katerih slovi Rob Zombie.

Če ne bi bil prisiljen spremljati umorov nedolžnih deklic, bi do tedaj izjemno počasne Temačne kraje uvrstil v kategorijo filmov, ki so tako zanič, da so skoraj zabavni. In to kljub temu, da se v zgodbi z ameriškega Juga prepletajo številne depresivne teme, kot so okultizem, medijska histerija in revščina.

Petdeset odtenkov krvi in teme

Nekatere od teh tem smo lahko zasledili že v filmu in romanu Ni je več, ki sta, tako kot Temačni kraji, pripovedovala o lažeh, ki si jih sami sebi govorimo zato, da lahko s seboj živimo. Ena od teh laži, ki si jo v Hollywoodu radi pripovedujejo, je ta, da kakovostna predloga in sposobna igralska zasedba zagotavljata spodoben film.

Drugih podobnosti med obema filmoma raje ne bom opisoval, naj povem le to, da so Temačni kraji videti in slišati kot film Ni je več, pod katerega bi se podpisala avtorica Petdesetih odtenkov sive E. L. James – kot depresivna pornografija gorja in groze, zavita v tančico absurdnosti.

Knjižne predloge nisem bral. Sklepam, da je Paquet-Brenner večino dialogov prepisal iz romana, pa tudi to, da so ti na papirju (in v režiserjevi glavi) zveneli veliko bolje. Po ogledu filmske priredbe mi nikakor ne pade na misel, da bi šel preverit.

Nekaterim temačnim krajem se je bolje na daleč izogniti. Ta je eden takšnih.

Napovednik filma:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin