Torek, 29. 9. 2015, 12.34
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Temačni kraji
Od začetka predvajanja filma Ni je več še ni minilo eno leto in že smo dočakali celovečerno priredbo drugega od treh romanov Gillian Flynn. Nikar se ne veselite prehitro.
Pregovor kuj železo, dokler je vroče v primeru misterioznega trilerja Temačni kraji (Dark Places) sicer ne velja, saj bi moral film priti v kinematografe že prejšnjo jesen. Po ogledu tega depresivnega in na trenutke nenamerno komičnega zmazka, ki ga je režiral in pod katerega se je podpisal pri nas praktično neznani Francoz Gilles Paquet-Brenner, mi je jasno, zakaj so začetek predvajanja filma preložili za toliko časa.
Če so producenti Temačnih krajev, med katerimi je tudi glavna zvezdnica filma Charlize Theron, mislili, da se bodo na ta način izognili neizbežnim primerjavam izdelka z Ni je več, so se hudo zmotili. Res pa je, da si Temačni kraji niti ne zaslužijo, da bi jih omenjali v isti sapi s Fincherjevim mojstrskim trilerjem.
A pojdimo lepo po vrsti …
Ni jih več
Tri desetletja po krvavem pokolu do odrasle, travmatizirane in obubožane Libby pristopi Lyle Wirth (Nicholas Hoult), član kluba kriminalističnih navdušencev, ki preiskujejo stare zločine in so prepričani, da je Ben nedolžen. Libby sprejme njegovo ponudbo in v zameno za plačilo privoli v to, da bo skupinici amaterskih detektivov pomagala razkriti resnico o tem, kaj se je tistega usodnega večera v njihovi družinski hiši, ki stoji v izmišljenem kansaškem ruralnem mestecu, v resnici zgodilo.
Težava je v tem, da Libby resnica niti ne zanima, to pa je tudi edino, zaradi česar sem se lahko z glavno protagonistko filma poistovetil.
Najprej zeh, nato WTF oziroma "Prosim!?"
Če se vendarle poigravate z idejo, da bi se v razrešitvi te zagonetke preizkusili, vas moram opozoriti, da se eden od glavnih akterjev, recimo jim morilci, pojavi šele pol ure pred koncem filma, prej pa ga nihče niti ne omeni. Drugega boste, kot rečeno, prepoznali v trenutku, ko se bo on ali ona prvič pojavil/-a na platnu.
Neverjetno naključje je hotelo, da se obe 30 let stari skrivnosti razjasnita hkrati (Libby se, tako kot gledalcem, za eno od teh niti ne sanja, Lylu in njegovi ekipi pa ne za drugo), in to tik pred tem, ko naj bi sodišče zaradi prostorske stiske uničilo vse gradivo v zvezi s primerom.
Tega pravzaprav niti niso potrebovali – prvi storilec dejanje prizna kar sam, drugega pa Libby odkrije že po dveh telefonskih klicih in dveh obiskih pri nekdanjih sovaščanih. Toliko o misterioznosti filma.
Ko sposobni igralci tavajo v temi
To, da jo igra ena najboljših in najbolj uveljavljenih hollywoodskih igralk, Libby prav nič ne pomaga. Zamorjena Theronova je bila nazadnje tako izgubljena, ko si je nedela kostum Aeon Flux. Zvezdnica sicer močno napenja svoje igralske mišice, kar pa v tako neprepričljivem filmu in v tako slabo spisani vlogi učinkuje kvečjemu kontraproduktivno. Kot Aeon Flux je Theronova napenjala še kakšne druge mišice in bila pri tem vsaj seksi.
Še slabše jo odnese soigralec Theronove iz nedavnega Pobesnelega Maxa Hoult. Njegov lik je v filmu samo zato, da glavno junakinjo prepriča, da ni najbolj pošteno od nje pustiti svojega nedolžnega brata gniti v zaporu. Čeprav kri ni voda, imam občutek, da bi jo Libby takoj zamenjala za kozarec viskija.
Tako zanič film, da je že skoraj zabaven. Skoraj.
Želje ustvarjalcev so eno, končni rezultat pa nekaj povsem drugega. Edino, kar je na filmu fascinantnega, je to, kako zelo zanič je. Še najbolj prepričljivi deli filma so družinski prizori iz preteklosti, v katerih nastopata mladi Ben in njegova mama, Hendricksova in Sheridan pa sta tudi edina igralca, ki se v njem ne osmešita.
To, da so njuni prizori prepričljivi, še ne pomeni, da so tudi zanimivi. Omenjena imata samo to srečo, da je režiser in scenarist filma Paquet-Brenner najbolj okorele dialoge dodelil njunim soigralcem. Ti pridejo še posebej do izraza v sklepnem dejanju filma, ko platno preplavi kri in ko se Temačni kraji iz socialno-proceduralnega trilerja sprevržejo v satanistično grozljivko, po katerih slovi Rob Zombie.
Če ne bi bil prisiljen spremljati umorov nedolžnih deklic, bi do tedaj izjemno počasne Temačne kraje uvrstil v kategorijo filmov, ki so tako zanič, da so skoraj zabavni. In to kljub temu, da se v zgodbi z ameriškega Juga prepletajo številne depresivne teme, kot so okultizem, medijska histerija in revščina.
Petdeset odtenkov krvi in teme
Drugih podobnosti med obema filmoma raje ne bom opisoval, naj povem le to, da so Temačni kraji videti in slišati kot film Ni je več, pod katerega bi se podpisala avtorica Petdesetih odtenkov sive E. L. James – kot depresivna pornografija gorja in groze, zavita v tančico absurdnosti.
Knjižne predloge nisem bral. Sklepam, da je Paquet-Brenner večino dialogov prepisal iz romana, pa tudi to, da so ti na papirju (in v režiserjevi glavi) zveneli veliko bolje. Po ogledu filmske priredbe mi nikakor ne pade na misel, da bi šel preverit.
Nekaterim temačnim krajem se je bolje na daleč izogniti. Ta je eden takšnih.