SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Pogled tišine

4

termometer

Teater ubijanja, drugič. Nadaljevanje Oppenheimerjevega nadrealističnega dokumentarca o indonezijskem genocidu je sicer manj inovativno od predhodnika, vendar enako pretresljivo in učinkovito.

Na Danskem živeči ameriški režiser Joshua Oppenheimer se je dve leti po dokumentarcu Tater ubijanja (tega smo si lahko ogledali na lanskem Liffu) vrnil na kraj grozljivega in nekaznovanega zločina, na Indonezijo, kjer so podporniki tamkajšnjega vojaškega režima med letoma 1965 in 1966 pomorili več kot milijon domnevnih komunistov. Dokumentarec Tater ubijanja nam je skozi bizarne in pretresljive uprizoritve pobojev predstavil pogled krvnikov. Njegovo nadaljevanje, ki ga je režiser naslovil Pogled tišine (The Look of Silence), nam predstavi pogled preživelih žrtev in njihovih svojcev.

Eden od teh svojcev in osrednja osebnost filma je Adi Rukun. Skoraj pol stoletja po tem, ko so mu pripadniki vaških odredov smrti okrutno ubili brata, se Adi, ki je bil rojen po genocidu, odpravi na pot iskanja resnice in kesanja. Svoje paciente iz okoliških vasi med merjenjem dioptrije sprašuje o obdobju, ki bi ga vsi, tako svojci kot morilci, najraje pozabili.

Pogled bolečine

Adi na svoji poti obišče ljudi, odgovorne za bratovo smrt, njihove svojce, ki so jih preživeli in se morajo spopasti z grozodejstvi, ki so jih ti zagrešili, intervjuva pa tudi svoja sorodnika: mamo, ki še po pol stoletja žaluje za svojim sinom in upa na maščevanje v posmrtnem življenju, in njenega brata, ki je v času genocida delal kot paznik v zaporu.

Odzivi intervjuvancev so različni. Ti segajo od zanikanja in strahovitega potvarjanja resnice do odkritih groženj. Lokalni politik, ki se hvali, da še nikoli ni izgubil volitev (to naj bi ga opralo krivde), Adija celo obtoži prikrite propagande in ga opozori, da se bo zgodovina zagotovo ponovila, če bo vanjo drezal.

Podobno se odzoveta tudi sinova umrlega poveljnika enote, ki je Adijevega brata odpeljala v smrt, pa čeprav izhajata iz iste "pogenocidne" generacije kot Adi. Njun oče je izdal celo slikanico o svojih zločinih, o katerih pa njegovi sorodniki seveda ne vedo nič.

Adi resnico že pozna – bratove krvnike obišče po tem, ko si je ogledal posnetke njihovih grozljivih pričevanj, ki jih je posnel Oppenheimer (bratova morilca med drugim v kamero veselo razlagata, kako sta njegovemu bratu prerezala penis, in to na točno istem mestu, kjer je ta v mukah dočakal svoje zadnje trenutke).

Kesanja ne dočaka, vsaj ne od tistih, ki bi se morali najbolj kesati. Zanje je bil genocid politika in stvar zgodovine. "Globoka vprašanja", ki jim jih zastavlja pogumni in dostojanstveni Adi, jih strašansko motijo, kar mu tudi pokažejo. Konfrontacije, ki bi vodila v spopad z lastno vestjo, ne marajo, zato pa brez težav razpredajo o tem, kako so svojim žrtvam pili kri in na ta način ohranili razum.

Persona non grata

Režiser znova izkazuje, da obvlada filmski medij. Tišino snema, kot da bi snemal dialoge, zavedajoč se, da nam lahko podobe povedo veliko več kot pa besede. Kamera dolgo časa počiva na obrazih in telesih nastopajočih, dolgi posnetki deroče reke, pajčevine v vetru in poskakujočih metuljevih bub pa podkrepijo neznosen občutek ob boleči izgubi in polstoletnem molku, ki ji je sledil.

Res pa je, da predstavlja Pogled tišine precej bolj katarzično izkušnjo, saj se gledalci nismo prisiljeni poistovetiti z morilci, ampak svoje občutke projiciramo skozi redkobesednega Adija. Hkrati dočakamo celo opravičilo: v imenu svojega senilnega očeta se opraviči hčerka enega od morilcev.

Dejstvo, da Adi deli usodo milijonov in da so povzročitelji genocida še vedno na oblasti, dela njegovo zgodbo še toliko grozljivejšo. Pri oceni prejšnjega Oppenheimerjevega dokumentarca sem zapisal: "Teater ubijanja je ena najbolj pretresljivih, edinstvenih, surrealističnih filmskih izkušenj vseh časov." Pogled tišine je resda bolj konvencionalen - manj bi bil že težko - (in precej bolj oseben) film od predhodnika, vendar zato nič manj pretresljiv in učinkovit.

Oba filma sta veliko več kot samo politična dokumentarca – sta umetniški stvaritvi. Skupaj ustvarita grozljivo sliko družbe, ki trpi za posledicami nekaznovanja zločina. Oppenheimer se je z indonezijskim genocidom ukvarjal več kot deset let in o tej tematiki posnel dve mojstrovini, ki jih bo v prihodnje le stežka kdo presegel. Tretje ne bomo dočakali: režiser si je z obema filmoma pridobil toliko sovražnikov, da je na Indoneziji postal persona non grata. V državi, ki ji vladajo genocidni morilci, je ta status kvečjemu kompliment.

Napovednik filma Pogled tišine:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin