SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Noe

4

termometer

Noe je občudovanja vreden dosežek: epski spektakel bibličnih razsežnosti, ki se oklepa človečnosti in velike religiozne teme preplete z intimno družinsko dramo.

Filmska upodobitev svetopisemske zgodbe o Noetu in njegovi barki je bila od samega začetka tvegan projekt. Zgodba je v Stari zavezi opisana precej skopo, v nekaj poglavjih, večino govorjenja pa opravi Bog. Ustvarjalci so morali Noeta ustvariti po lastni podobi, s tem pa so tvegali zamero pripadnikov vseh treh velikih svetovnih religij, ki si zgodbo lastijo in ki pri priredbah njihovih verskih besedil nimajo veliko posluha za umetniško svobodo.

Ker je na režijskem stolčku sedel Darren Aronofsky, avtor kultnega šokerja Rekviem za sanje in temačne "lezbične" srhljivke Črni labod, je bilo nezaupanje v 125-milijonski projekt še toliko večje. V takšnih okoliščinah je bil Noe (Noah) nesreča, ki čaka, da se bo zgodila.

Zgodilo se je ravno nasprotno. Noe je pravzaprav mali čudež – v epski spektakel zamaskiran avtorski film, ki ne skriva umetniških ambicij. Zato pa se v poplavi resnično spektakularnih posebnih učinkov skriva nekaj drugega – čustvena, moralno zapletena zgodba, ki z gledalcem ostane še dolgo po ogledu.

Podoba, ki sta si jo zamislila scenarista Aronofsky in Ari Handel, prav gotovo ne bo ustrezala vsem gledalcem – muslimane je zmotilo že to, da Noeta igra Russel Crowe –, kljub temu pa moramo režiserju čestitati, da se je uprl pritiskom in vztrajal pri svoji viziji. Viziji, ki spoštuje knjižni vir in ne žali verskih čustev, hkrati pa nam Genezo in mit o vesoljnem potopu predstavi v povsem novi, sodobni luči.

Rekviem za človeštvo Z Noetom je ena najbolj priljubljenih zgodb Stare zaveze zaživela na velikem platnu v vsem svojem sijaju. Bolje rečeno, v vsej svoji temačnosti. Ne smemo pozabiti, da je zgodba o Noetu zgodba o koncu človeštva, o prvi apokalipsi. V svetu, ki ga je človek tako spridil, da se ga je Stvarnik (besede Bog ne slišimo) odločil uničiti, pa ni prostora za sočutje, kaj šele humor.

Film lahko razdelimo na dva, tematsko in slogovno ločena dela. V prvi, bolj epski in fantazijski polovici spremljamo pravičnega Noeta in njegovo družino – ženo Naamo (Jennifer Connelly), njune tri sinove (Logan Lerman, Douglas Booth in Leo Carroll) in posvojenko Ilo (Emma Watson) – med pripravami na vesoljni potop, hkrati pa spoznavamo vzroke, ki so Stvarnika pripeljali do tako drastične odločitve.

Človek je uničil vse, kar je bilo na Zemlji dobrega in lepega. Pokrajina je pusta in neprijazna, podobna tisti, po kateri sta se v Cesti potikala oče in sin. Brat se je zarotil proti bratu. Svet, ki si ga je človek pokoril, je prežet z zlobo in nasiljem. Voda ga bo očistila, ločila bo nedolžne in izprijene.

Prve pooseblja Noe, druge pooseblja Kajnov potomec Tubal Kajin (Ray Winstone) – okrutni kralj, ki si lasti pravico nad odločanjem o življenju in smrti. Ta pravica pa ni ekskluzivna. Lasti si jo tudi Bog, oprostite, Stvaritelj, ki ima več kot očitno velike težave z obvladovanjem jeze.

Tisti, ki je brez greha … Prava (družinska) drama – kaj drama, srhljivka! – nastopi šele po potopu, ko se skupaj z Noetovimi in vsiljivcem Kajinom preselimo v klavstrofobično podpalubje barke (plovilo res ni najbolj luksuzno, vendar služi svojemu namenu).

Naslovni junak dobi nalogo, da reši človeštvo, še prej pa se mora spopasti z lastno človečnostjo in razčistiti z lastnimi dvomi. Si človeštvo sploh zasluži rešitev? Je sam, deseti potomec Adamovega rodu, res brez greha ali pa je izprijenost v vseh ljudeh, tudi v njegovih sinovih in njihovih komaj rojenih potomcih?

Stvarnikova sporočila so nejasna. Kričanje v nebo ne pomaga, odločitev je prepuščena Noetu. Ta je tako kompleksna, da se gledalci raje sploh ne vprašamo, kako bi ravnali, če bi se znašli na njegovem mestu.

Druga polovica filma je še temačnejša, dogajanje je bolj strnjeno, napetost pa otipljiva. Šele ko zgodbo preplavijo čustva, dobi Noe veter v jadra, šele takrat dobimo dokončno potrditev, da gledamo Aronofskyjev film.

Art eco Aronofsky in Handel sta v zgodbi obdržala vse znamenite biblijske motive – od mavrice do golobice z oljčno vejico – in jo nadgradila s temami, kot so prenaseljenost, ropanje naravnih virov in uničevanje okolja. Temami, ki so v današnjem času še kako aktualne.

Številni kritizirajo režiserja, da je biblijskega junaka preoblikoval v okoljevarstvenega ekstremista oziroma vegetarijanskega fanatika. Ti naj se vprašajo, kako bi ravnali, če bi na krožniku dobili zadnjega doda ali tasmanskega tigra. Za to namreč gre – uboj vsake živali pomeni izumrtje vrste, ki ji ta žival pripada.

Ko smo že pri živalih. Če vas mika, da bi si film ogledali samo zaradi njih, vam svetujem, da si raje sposodite Levjega kralja ali pa ogledate kakšen poljudnoznanstveni dokumentarec. Živali, impresivne, kot so, so v tej različici odrinjene na stranski tir, v ospredju je človek ter njegov odnos do Stvarnika in do vseh stvari, ki jih je ta ustvaril po svoji podobi – do živali, rastlin, okolja in drugih ljudi.

Tako kot Noe, Stvarnika nikoli ne vidimo ali slišimo. Prikazuje se nam skozi podobe, zaznamo ga v razgibani glasbeni podlagi Clinta Mansella, skladateljskega maestra, ki je uglasbil skoraj vse režiserjeve filme. Noe je nasploh obrtniško izpopolnjen izdelek. Režija je mojstrska, vendar presenetljivo nepretenciozna.

Čudovit igralski um Noe, eden najkompleksnejših filmskih junakov zadnjih let, je po zaslugi Crowove igre videti kot resnična zgodovinska osebnost. Zvezdnik že dolgo ni bil tako prepričljiv. Če je zadnje čase prepogosto dajal občutek, kot da se mu sploh ne ljubi igrati, pa se je s tokratnim nastopom vrnil v igralsko formo, v kakršni smo ga občudovali na prelomu tisočletja.

V svojih vlogah se izkažeta tudi obe igralki. Connellyjeva, ki je Crowovo ženo igrala že v Čudovitem umu (in za vlogo prejela oskarja), si lasti zasluge za čustveno najrazburljivejši prizor v filmu, medtem ko med nastopom Wattsonove nisem niti enkrat pomislil na Hermiono, kar je tudi svojevrsten dosežek.

Mladi igralci, ki igrajo Noetove sinove, opravijo spodobno delo, nikakor pa ne moremo govoriti o igralskih presežkih. Podobno velja za Anthonyja Hopkinsa, ki je za vlogo Noetovega norčavega deda Metuzalema vendarle nekoliko preveč predvidljiva izbira.

Inflacija idej Med vsemi liki še najbolj izstopajo računalniško ustvarjeni padli angeli Stražarji – kamniti velikani, ki Noetu pomagajo graditi barko in zaradi katerih film na trenutke spominja na mešanico med Gospodarjem prstanov in Desetimi božjimi zapovedmi.

Film bi učinkoval tudi brez njih, morda celo bolj. Težko si sicer predstavljam, kako bi Noe brez njihove pomoči zgradil gigantsko barkačo, res pa je, da to ne bi bil edini del zgodbe, ki bi ostal nepojasnjen. Avtorji na primer nikoli ne naglasijo težave incesta. Kar ni nujno slabo. Film je že zdaj zasičen z idejami, ki bodo marsikaterega gledalca begale. Noe je kvečjemu preveč ambiciozen projekt.

V zgodbo moramo preprosto verjeti, tako kot moramo verjeti v čudeže. Aronofsky je naredil vse, da bi nam olajšal delo.

Napovednik filma:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin