SiolNET. Trendi Film in TV
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Dansko dekle

0

termometer

Redmayne in Vikanderjeva sta v svojih vlogah izjemna, žal pa sem pri Danskem dekletu pogrešal prav tisto, kar si poskuša osrednji transseksualni lik odstraniti - (večje) testise. LGBTZZZZ ...

Dansko dekle (The Danish Girl), britanska trans-zgodovinska drama režiserja Kraljevega govora in Nesrečnikov Toma Hooperja, pripoveduje zgodbo o Lili Elbe (Eddie Redmayne), rojeni Einar Wegener – danski slikarki in eni prvih oseb na svetu, ki so si s kirurškimi posegi spremenile svoja telesa tako, da so ta ustrezala njihovemu spolu.

To je tudi zgodba o Gerde Wegener (Alicia Vikander) – Einarjevi/Lilijini zakonski partnerici, prav tako slikarki, ki je zaslovela z Lilijinimi akti in ki je svoji dolgoletni življenjski sopotnici stala ob strani v iskanju njene prave identitete.

Svobodomiselna zakonca – Gerda si je, zamislite si, na družabnih dogodkih drznila nositi oblačila, ki so razkrivala njene gležnje! – spoznamo v Kopenhagnu v času, ko sta še oba razigrana in, očitno samo navidezno, srečna. Takrat Einar namreč še ne ve, da je ženska, ujeta v telo moškega.

Prelomen trenutek nastopi, ko ga Gerda zaprosi, da si nadene ženska oblačila in ji primerno naličen pozira namesto nekega modela. Kmalu potem Lili, ki se izdaja Einerjevo sestrično, Gerdo pospremi na neko zabavo, kjer poljubi moškega (natančneje: Ben Whishaw poljubi njo).

Obema zakoncema postane jasno, da se je v Einarju nekaj spremenilo. Identiteta, ki jo je do tedaj gojil, se začne spreminjati. Ker Lili na Danskem grozi življenje pod ključem, skupaj pobegneta v malce liberalnejši Pariz, Gerda pa Lili nazadnje pospremi še v Nemčijo, kjer prestane serijo zahtevnih operacij in vmes za kratek čas resnično zaživi.

Kastrirana biografija

Ste se prestrašili, da sem vam pokvaril konec filma? Brez skrbi. Ker se zgodba odvija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, ko so bil tovrstne operacije še v eksperimentalnih povojih in zaradi tega izjemno tvegane, transseksualnost pa je bila tako kot homoseksualnost označena za psihološko motnjo in kazensko preganjana, je jasno, da se ta ne bo končala srečno.

Veliko bolj pomemben podatek, ki ga film in v oskarje usmerjena oglaševalska kampanja prikrivata, je, da Dansko dekle sploh ni biografija. Pretirano gledališki scenarij dramatičarke Lucinde Coxon namreč temelji na istoimenskem romanu Davida Ebershoffa, kateremu sta zakonca Wegener služila samo kot navdih za njegovo fiktivno zgodbo.

Po ogledu filma sem malo pozanimal o življenjih Lili Elbe in Gerde Wegener ter presenečen ugotovil, da je bila Gerda biseksualka in da ji je razmerje z Lili celo ustrezalo. Zakaj so nam ustvarjalci to zamolčali in jo prelevili v nesrečnico, ki je razpeta med razumevanjem težav, s katerimi se spopada Lili, družbenimi predsodki in (heteroseksualno) ljubeznijo do svojega "izginjajočega" moža?

Dalje: zakaj film ne pokaže lezbičnih aktov, po katerih je Gerda prav tako slovela in zakaj je videti, kot da so se Lilijini portreti naslikali kar sami oziroma da jih je naslikala Lili, okoli katere se pravzaprav vse vrti? O Gerdi moramo vedeti samo to, da se ne boji pokazati svojih pohujšljivih gležnjev.

Če bi bil rezultat zadovoljiv, se v resnično ozadje zgodbe sploh ne bi vtikal, tako pa si nisem mogel pomagati. Dansko dekle je namreč videti kot lepljenka med Kraljevim govorom, Nesrečniki in lanskoletno Igro imitacije ali, preprosto povedano, kot vaba za oskarje, na katero pa se, tako vsaj upam, ne bo ujelo nič drugega kot morebitne nagrade za igralske dosežke Redmayna in Vikanderjeve.

Ko od kratice LGBTQ ostane samo še črka T

Če mene vprašate, je Dansko dekle potrata zanimive resnične zgodbe in film, ki je globoko za svojim časom. Torej povsem nekaj drugega kot to, za kar se ta psevdobiografska drama, ki na poti do svojega predvidljivega konca "pofočka" vsak zamisljiv kliše, izdaja.

Ustvarjalci so iz kratice LGBTQ štiri črke preprosto izpustili. Edini gejevski lik v filmu (tega igra slabo izkoriščeni Whishaw, najbolj znan po vlogi mladega Q-ja iz zadnjih dveh bondijad) ima eno samo nalogo: dodatno zmesti osrednja protagonista. Ko poljubi Lili, začne ta pripravno krvaveti iz nosa. Kaj naj bi to predstavljalo – Lilijino prvo menstruacijo?

Povedno je tudi to, da po Lilijinem razkritju oba glavna lika prenehata seksati. Zavežeta se k celibatu, kot da spolnost ni pomemben del človeške identitete. Ustvarjalci so se očitno zavedali, da je seks med neheteroseksualnimi pari v Hollywoodu še vedno tabu in da bi si z njim zmanjšali možnosti za kipce. (Hooperjev spomin na Goro Brokeback in na tisti "zloglasni" prizor v šotoru je očitno še preveč živ.)

Najzanimivejši lik je pravzaprav Hans Axgil (kriminalno zanemarjen Matthias Schoenaerts) – preprodajalec umetnin in Einarjev prijatelj iz mladosti, ki ga Gerda obišče v Parizu. Bolje rečeno – bi lahko bil, še posebej glede na to, da si ga je avtor romana v celoti izmislil. Tako pa je tudi on v filmu samo zato, da zmede nesrečen par. Hans odkrito dvori Gerdi, toda njeno srce še vedno bije za Einairja, čeprav ji Lili govori, da Einarja ni več.

Hans je tudi prvi moški, ki je poljubil Einarja (takrat Lili še ni obstajala, vsaj ne pod tem imenom). Svoje spolne usmerjenosti ne razlaga (za to tudi ni potrebe), se je pa tudi v tem primeru vse začelo in končalo s poljubom.

Ergo: Dansko dekle ni liberalno, ampak izjemno konzervativno, še posebej, če jo primerjamo z drugimi filmi z LGBTQ-tematiko. Zanimivo. Skandinavci očitno res niso več to, za kar so še do pred kratkim (in ne pred sto in več leti) veljali. Res pa je, da gre za britansko produkcijo, posneto po knjigi ameriškega avtorja.

Danska dekleta ne jočejo

Želim si, da bi bilo to res oziroma da bi vsaj malo manj jokala. Dansko dekle je Hooperjeva dobesedna različica Igre solz. Naslovni lik ne seksa, zato pa veliko joka, pozira, se ogleduje v ogledalih in najrazličnejšemu drugemu steklu (zakaj pa obstajajo izložbe?), bolšči skozi okno ter na dolgo in široko razlaga svoje notranje občutke. Gerta Lili v količini solz samo še prekaša.

"Ni pomembno, kaj imam oblečeno, ampak to, kaj sanjam. In to so Lilijine sanje,"dahne Lili, ko osuplo Gerto prvič prosi, da ji posodi spalno srajco. Oh. Edino, kar me je med poslušanjem takšnih dialogov ohranjalo budnega, sta vodilna igralca.

Lahko se zgodi, da bo Redmayne postal šele tretji igralec v zgodovini (po Spencerju Tracyju in Tomu Hanksu), ki bo prejel drugega zaporednega oskarja za glavno vlogo (lani ga je prejel za upodobitev Stephena Hawkinga v podobno solzavi, a veliko prepričljivejši biografiji Teorija vsega), prvi oskar za odlično švedsko igralko, ki bo čez nekaj let v Hollywoodu tako uveljavljeno ime, kot je danes Jennifer Lawrence, pa je tako ali tako samo vprašanje časa.

Redmayna in Vikanderjeva iz slabo spisanih vlog iztisneta vse, kar lahko. Brez njiju bi tudi jaz sanjal sanje, v katerih pa Lili prav gotovo ne bi bilo (za Vikanderjevo, ki se na lahkotnejšem začetku filma celo malo smeji, tega ne morem obljubiti).

Kaj nam Hooperjev najnovejši film sporoča?

Na koncu se ustavimo še pri režiserju. Toom Hooper je že večkrat dokazal, da zna snemati filme in usmerjati igralce. Večina njegovih preteklih filmov je bila tudi precej razvedrilna (najbolj Kraljev govor, najmanj Nesrečniki), skoraj vsi pa so se odvijali v preteklosti.

Hooper se je specializiral za žanr, na katerega se prilepi največ oskarjev: produkcijsko izpiljene zgodovinske (biografske) drame. Dobro. Kaj nam te povejo o sedanjosti? Nič oziroma zelo malo, v vsakem primeru pa popolnoma nič novega.

Če se osredotočimo samo na Dansko dekle: kaj nam to sporoča? Da obstajajo ljudje, ki so se rodili v telesu napačnega spola, ki se na vsakem koraku srečujejo z družbenimi predsodki in jim družba onemogoča, da bi v popolnosti zaživeli življenje, ki si ga želijo živeti. To je vse.

V marsikateri državi so predsodki do spolnih manjšin vgrajeni tudi v zakonodajo. Še vedno. Dansko dekle – dobro odigrana patetika – na žalost ni film, ki bi spreminjal mnenja in posledično, vsaj dokler se bo o človekovih pravicah odločalo na referendumih, zakonodajo.

Prostaško dekle

Dansko dekle je predvsem dekle s stilom, ki nikoli ne odkrije pravega jaza in ki tako odkrito cilja na oskarje, da je že kar prostaško. V prenesenem pomenu nas ne pohujša samo z gležnji, ampak pokaže tudi svoje mednožje, pri čemer prikrije genitalije, najsi bodo to ženske ali moške. Za seksističen izraz, ki sem ga uporabil v uvodniku in ki služi kot prispodoba za pogum, se vsem prizadetim že vnaprej opravičujem.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin