OCENA FILMA: Creed: Rojstvo legende

Decembra bo minilo natanko 40 let od takrat, ko si je Sylvester Stallone nadel boksarske rokavice in se kot Rocky Balboa prvič podal v kinematografski ring. Takrat nihče ni slutil, da bo mali film, ki ga je po Stallonovemu scenariju režiral John G. Avildsen in katerega proračun je znašal samo milijon ameriških dolarjev , postal takšna zgodba o uspehu.

Rocky – športna drama o revnem sinu italijanskih priseljencev iz Philadelphie, ki se spopade za naslov boksarskega prvaka v težki kategoriji in za srca navijačev – je v svetovnih kinematografih zaslužil 225 milijonov ameriških zelencev in postal najbolj gledan celovečerec leta 1976, med zvezdnike je izstrelil takrat še popolnoma neznanega Stallona in ustvarjalcem priboril tri oskarje: za film, režijo in montažo. V naslednjih tridesetih letih so posneli še pet nadaljevanj, od katerih je štiri Stallone tudi sam režiral, podpisal se je pod prav vse.

Štiri desetletja po izvirnem Rockyju in deset let po njegovi zadnji kinematografski izdaji, presenetljivo spodobnem Rockyju Balboi, je napočil primeren trenutek, da Stallone prepusti vajeti franšize novi generaciji filmskih ustvarjalcev in lik dokončno upokoji od boksa.

Čeprav je to storil že večkrat, film Creed: Rojstvo legende (Creed) kljub vsemu predstavlja precedens: ne le da Stallone ne stopi v ring (namesto tega se mora izven njega boriti proti veliko bolj zahrbtnemu nasprotniku), prvič v svoji "športni" karieri je poskrbel tudi za dostojno nasledstvo, tako pred kamero kot za njo, kar mu je omogočilo, da se je popolnoma posvetil tistemu, kar smo pri njem pogosto pogrešali – prepričljivi igri. Ta mu je že prinesla zlati globus, povsem mogoče pa je, da si bo z njo kmalu prislužil tudi svojega prvega oskarja.

Rocky: nov začetek

Medtem ko je Rocky Balboa v simbolnem in pripovednem pomenu predstavljal konec neke zgodbe, predstavlja Creed: Rojstvo legende začetek neke druge zgodbe, v kateri je Stallone/Rocky samo stranski (a še kako pomemben) igralec. Kot nam že naslov filma pove, so žarometi tokrat usmerjeni v nekega Creeda. Gre za Adonisa Creeda (Michael B. Jordan) – nezakonskega otroka nekdanjega boksarskega prvaka in Rockyjevega najbolj znamenitega rivala Apolla Creeda, ki je umrl v ringu, še preden se je njegov sin rodil.

Čeprav se Adonisu – tega je po mamini smrti vzgajala Apollova vdova Mary Anne (Phylicia Rashad) – obeta napredovanje v nekem finančnem podjetju, mladenič pusti službo in se iz Los Angelesa odpravi v Philadelphio sledit svojim boksarskim sanjam. Tam poišče Rockyja, ki je boksarske rokavice že davno obesil na klin in ki svoje dneve posveča vodenju restavracije, poimenovane po njegovi pokojni ženi Adran, in ga prosi, da postane njegov trener in mentor, na kar Rocky po daljšem prigovarjanju tudi pristane.

Adonis se ob naporni vadbi zaplete še v romanco s sosedo, obetajočo r'n'b pevko Bianco (Tessa Thompson), počasi pa se krepi tudi njegov odnos z Rockyjem, ki postaja vedno bolj podoben tistemu med očetom in sinom. Resnico o svojem pravem očetu Adonis pred vsemi drugimi dolgo časa skriva. Ker se želi ograditi od očetove slave, nastopa pod maminim dekliškim priimkom.

Toda ta resnica že po njunem prvem skupnem uspehu privre na dan, skupaj z njo pa tudi duhovi iz Rockyjeve in Adonisove preteklosti. Ambiciozni boksar zaradi očetovega priimka dobi priložnost, da se v Liverpoolu pomeri z aktualnim prvakom v njegovi diviziji (Tony Bellew), toda če jo želi resnično izkoristiti in upravičiti svoje gene, se bo moral z njimi pomiriti, še prej pa se bo moral pomiriti s svojim mentorjem, ki se, tako kot njegov mladi varovanec, znajde pred težko življenjsko preizkušnjo.

Rocky: nova generacija

Jordan je v vlogi naslovnega junaka – tega novega, bolj izobraženega in nič manj rahločutnega Rockyja – docela prepričljiv. Drugi veliki junak filma Creed je njegov režiser in soscenarist Ryan Coogler.

Jordana in Cooglerja druži več stvari: skupaj sta sodelovala že pri Cooglerjevem odličnem, v Sundanceu in Cannesu nagrajenem celovečernem prvencu Fruitvale Station, oba sta temnopolta in oba pripadata generaciji, ki se je rodila konec osemdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nekaj let po tem, ko je Stallone posnel četrti del franšize. (Da, prav tistega, v katerem Adonisov oče umre pod udarci sovjetskega brutalneža Ivana Draga.)

Samo za primerjavo: če seštejemo njuna leta, nam do starosti Stallona, ki bo letos dopolnil 70 let, še vedno manjka več kot deset let. To pomeni, da si Coogler ni mogel privoščiti počivanja na Stallonovih preteklih lovorikah. Rockyja je moral na novo izumiti in ga približati gledalcem, ki o zgodovini tega filmskega lika ne vedo nič, hkrati pa je moral paziti, da se ne zameri tistim gledalcem, ki franšizo spremljajo od njenih začetkov. To mu je tudi uspelo.

Četudi si niste ogledali niti enega Rockyja, boste v filmu izvedeli vse, kar morate o franšizi vedeti, da boste lahko sledili zgodbi. Ta ostaja preprosta in resnici na ljubo ne ponuja večjih presenečenj, kar je razumljivo, glede na to, da film učinkuje kot nadaljevanje in reboot franšize, pa tudi kot remake izvirnega Rockyja. (Podobno je sicer veljalo tudi za nedavno sedmo epizodo Vojne zvezd.)

Coogler je v film vključil številne reference na predhodnike (od glasbene podlage do arhivskih posnetkov), ki so namenjene predvsem ljubiteljem franšize, pri čemer je pazil, da te ne zadušijo čustev, ki so bili in ostajajo bistven element sage. Filmi o boksu niso tako priljubljeni zaradi samega športa, temveč zato, ker boks predstavlja odlično metaforo za življenje, v katerem se moramo vsi nenehno boriti in v katerem trud še ni zagotovilo za uspeh.

Tega se še posebej dobro zaveda Stallone. Ta je v svoji 40-letni karieri doživel številne vzpone in padce, ti pa se odražajo tako na njegovem ganljivem nastopu kot na filmu. Čeprav so zamahi odlično režiranega in sentimentalnega (ne pa tudi patetičnega) Creeda predvidljivi, nas Stallone in Cooglerjev drugi celovečerec, ki bi ga lahko podnaslovili tudi Častno slovo legende, udarita na prava mesta.

 Napovednik filma Creed: Rojstvo legende: