Svoje fotografije je treba ocenjevati, kot da jih je posnel nekdo drug

Arne Hodalič, slovenska fotografska blagovna znamka. Zaslovel je z reportažno in dokumentarno fotografijo, ne le pri nas, temveč tudi po svetu, redno objavlja v fotografsko najzahtevnejših svetovnih medijih. Svetovni popotnik, strastni potapljač, zaljubljenec v jame. Tudi profesor biologije, a je svojo življenjsko pot raje usmeril v odkrivanje sveta skozi objektiv fotoaparata. Tam je videl več svobode, ki jo ceni in je zanj nepogrešljiva. Glava in trdo delo, ne le dober fotoaparat in talent A še tako dober fotoaparat je za dobro fotografijo premalo. "Fotografira se z glavo, ne s fotoaparatom," je ena od Arnejevih trditev. Nujno je tudi trdo delo, šele tako morebitni talent pride do izraza. Sreče ni, kar je videti kot sreča, je rezultat trdega dela, je prepričan. Dobra fotografija je 99 odstotkov dela in en odstotek talenta, redno slišijo njegovi študentje. "Talent brez dela je kot fotoaparat brez filma," je njegova misel, ki jo je zapisal tudi v svoji najnovejši knjigi. Pa tudi: "Bližnjic ni, ne v življenju ne v fotografiji." Dobre fotografije so danes (pre)poceni Pravi, da živi najlepše življenje, medtem ko dela. Poleti se njegov dan praviloma začne ob četrti uri zjutraj, pozimi pa pol ure pozneje, vedno pa dela do poznega večera. V tem uživa, čas mu med delom mine zelo hitro, pravi. A je to delo, od katerega se vedno težje živi. "Samo od fotografije je danes težko živeti, razen če nisi redno zaposlen na kakšni redakciji," malo potoži Hodalič. "Danes za 150 evrov mesečno dobiš mesečno naročnino z dostopom do množice izvrstnih fotografij, koliko to potem znaša na eno fotografijo?"

Najboljši študentje postajajo nepogrešljivi sodelavci Njegov poklic zato vedno bolj postaja hobi, sam pa se preživlja kot urednik fotografije za slovensko izdajo revije National Geographic in tudi tako, da kot docent uči fotografijo na dveh slovenskih visokošolskih ustanovah. Šestdesetletniku še ni opešal zagon, priznava pa, da ga nekateri njegovi nekdanji študentje, zdajšnji sodelavci, v marsičem prekašajo. Zato z njimi radi dela, sodeluje, si izmenjuje ideje in izkušnje. Ko bodo te vrstice objavljene, bo verjetno že na ponovni poti v Etiopijo, kjer bo z njimi spet poskusil nekaj novega – združiti moč studijske fotografije s pristno nedotaknjenostjo tamkajšnjega prebivalstva. Ne učbenik, temveč zbirka misli in izkušenj Arne piše tudi knjige. Ne dela si iluzij, da bi od njih lahko živel, a pravi, da je tudi to del njegove želje in filozofije, da svoje trenutke in izkušnje deli z drugimi. Te dni je objavil svojo tretjo samostojno knjigo. Fotografski priročnik na 120 straneh v večjem formatu, ki ne bo več našel prostora v žepih, je izšel skoraj v samozaložbi. Naslov je preprost: Fotografija.

Tistim, ki že poznajo njegovi prejšnji knjigi, sporoča, da je v najnovejši zamenjal skoraj 90 odstotkov vseh fotografij. Ob vsaki je dodal tehnične podatke, kako je bila posneta, pri marsikateri tudi zgodbo, kako je nastala, ker meni, da je to v izjemno pomoč učečim se ljubiteljskim fotografom. Besedilo je, pravi, posodobljeno, veliko ga je novega, veliko prejšnjega je odvzeto, zato meni, da bodo tudi bralci njegovih prejšnjih priročnikov v njem našli kaj zase.

Osnovna pravila se ne spreminjajo, pomembno je gledati in razmišljati V svoji najnovejši knjigi začenja z osnovnimi pravili fotografiranja, a vseskozi poudarja, da je njegov namen predvsem predstaviti, kako gleda in razmišlja fotograf ter kako on poučuje fotografijo. Osnovna pravila fotografiranja se v zadnjih sto letih niso skoraj nič spremenila, več je ustvarjalnosti in tehnologija je toliko napredovala, da je omogočila stvari, ki nekoč niso bile mogoče. Kot primer navede fotografiranje v temi – še ob najmanjši svetlobi dobiš dobro fotografijo, pravi. Za dobre fotografije se je treba najprej naučiti gledati druge fotografije V nadaljevanju se zato posveča temu, kako fotografirati različne motive v različnih okoliščinah. Ne z recepti, ampak s svojimi pogledi in izkušnjami, ker fotografirati pomeni razmišljati. Ob tem vseskozi poudarja, da je pomembno biti kritičen do svojih fotografij, ne pa jih občudovati zato, ker so na njih stvari, ki so nam blizu ali za katere smo se namučili. Svoje fotografije je treba vrednotiti, kot da bi jih posnel kdo drug, brez subjektivnosti, zato je za izdelavo dobrih fotografij zelo pomembno znati tudi gledati fotografije. Vsaka dobra fotografija ima svojo zgodbo, obenem pa nobena fotografija ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša, rad pove Arne.